Bili sta prvi Slovenki, Primorki, ki sta se želeli izobraževati v ladjedelstvu, strojništvu, navtiki – in ne le učiti kuhanja, gospodinjstva in ročnih del –, in sicer v svojem maternem jeziku. Pripoved o dveh dekletih ter njunem vključevanju v novoustanovljeno slovensko pomorsko šolo je preplet njunih življenjskih zgodb v okviru političnih, gospodarskih in družbenih razmer ter okoliščin tedanjega časa.

O njiju lahko podrobno beremo v moji knjigi, ki jo je leta 2020 izdal Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran.

Sava Kaluža in Jolanda Gruden na šolski ladji Viševica poleti leta 1948. Original hranita Tamara Kaluža in Alida Mažer, Lucija. 

Sava Kaluža - Špic

(Ilirska Bistrica, 17. 6. 1929 – Lucija, 4. 10. 2014)

Oče Save Kaluža, doma iz Narina pri Pivki, je po diplomi na pravni fakulteti v Sieni odprl odvetniško pisarno v Trstu in kasneje v Postojni, mama pa je bila učiteljica iz znane učiteljske družine Trobec iz Sv. Ivana, ki je zdaj del Trsta. Ker je bila Postojna med vojnama pod Italijo, se je Sava šolala v italijanski osnovni šoli in v gimnaziji, po koncu vojne pa je dokončala dva razreda slovenske gimnazije. V šolskem letu 1946/47, ki se je pričelo šele 1. 3. 1947, se je kot edina ženska vpisala v Slovensko trgovsko akademijo v Žusterni pri Kopru (kasneje v Piranu). Želela je spoznavati druge kulture, se učiti tujih jezikov, potovati in videti svet. V šoli je skrbela za knjižnico in sodelovala pri šolskem glasilu Slovenski mornar. 

Julija 1948 se je skupaj z bratom Borisom in Jolando Gruden udeležila sokolskega zleta v Pragi. Avgusta in septembra istega leta je opravila prvo šolsko potovanje po Jadranu na ladji Viševica, poleti 1949 pa še na ladji Jadran. Leta 1949 je na akademiji zaključila navtično smer. Januarja 1950 se je kot prva ženska, ki se je kdaj zaposlila na ladji, vkrcala na povsem novo ladjo Titograd. Dve leti je plula kot kadetinja na ladjah Titograd in Hrvatska, leta 1951 je postala poročnica, nato so jo premestili v komercialno službo Jugolinije na Reki.

Poveljevala je motornima čolnoma Pinko Tomažič in Lubnik, zato je znana kot prva slovenska kapitanka.

Mnoge ženske so tedaj verjele, da lahko delujejo tudi v tipično moških poklicih. V realnosti pa so bile še vedno izpostavljene različnemu nadzoru, ki je »skrbel« za čast deklet in žensk ter jim preprečeval takšno izobraževanje in zaposlovanje. Pomorski vrh je celo pripravil in leta 1952 sprejel odlok – uredbo o prepovedi zaposlovanja žensk na ladjah. Sava se je brezuspešno pritožila na Zvezni izvršni svet. Pet let je delala v Jugoliniji, nekaj časa na Dunaju v uradu Oesterreichische Seefrachtenkontor, dvakrat se je jezikovno izpopolnjevala v Angliji. Leta 1957 se je zaposlila v Splošni plovbi Piran na oddelku Obalna plovba. Poveljevala je motornima čolnoma Pinko Tomažič in Lubnik, zato je znana kot prva slovenska kapitanka. Plula je tudi na tovorno-potniški ladji podjetja Splošna plovba Piran-Bled, kjer je skrbela za potnike. Do upokojitve je delala v Splošni plovbi.

Jolanda Gruden, poročena Mažer - Joli

(Nabrežina, 9. 5. 1930 – Reka, 24. 1. 2014)

Jolanda je bila rojena v Nabrežini očetu Edvardu in mami Idi, rojeni Bortolotti. Obiskovala je pet razredov italijanske osnovne šole v Nabrežini in dve leti italijanske gimnazije v Trstu. V letih 1944 in 1945 je sodelovala v partizanskem obveščevalnem centru IX. korpusa. Leta 1946 je nadaljevala šolanje na slovenski gimnaziji v Postojni, s spričevalom male mature se je leta 1947 vpisala na Slovensko trgovsko akademijo v Žusterni pri Kopru (kasneje v Piranu), veliko maturo je opravila leta 1950. 

Z ladjo Titograd je devetkrat preplula Atlantski ocean.

Tako kot Sava je tudi ona opravila šolski potovanji po Jadranu na ladjah Viševica in Jadran. Leta 1950 se je zaposlila v reškem podjetju Jugoslovenska linijska plovidba, se vkrcala na ladjo Hrvatska, ki je plula v severno Ameriko, nato leta 1951 na ladjo Bosna, kasneje tudi na Titograd, s katero je devetkrat preplula Atlantski ocean. Leta 1953 je v Kotorju postala poročnica dolge plovbe. 

Ker se po letu 1952 ženske niso mogle več zaposliti na ladjah, se je vrnila v Nabrežino. Zaposlila se je v pomorski agenciji Mediterranea v Trstu, kasneje pa v Splošni plovbi Koper, agenciji Kvarner iz Umaga do leta 1956, ko se je poročila s kapitanom dolge plovbe Srečkom Mažerjem, ki ga je spoznala med plovbo na ladji Titograd, in skrbela za družino.

Od pridobljenih pravic do zapoznelih priznanj

Tako Sava kot Jolanda sta bili atraktivni mladenki, ena blondinka in druga temnolaska. Že na akademiji, predvsem pa na prvem šolskem potovanju z ladjo Viševica po Jadranu sta bili magnet za novinarje in časopisne fotografe. Bili sta prava senzacija v mestih, kjer se je ladja ustavljala. Pripovedovali sta, kako so si ju tam ljudje ogledovali kot sedmo čudo sveta. Njuni fotografiji sta bili večkrat objavljeni v več slovenskih in jugoslovanskih časopisih. Ko sta skupaj pluli na ladji Hrvatska, sta bili v New Yorku navzoči ob prvem natovarjanju ameriške dobrodelne pomoči Jugoslaviji v prehrani in zato predstavljeni tudi v ameriškem časopisju.

Postajali sta vzornici in mnogim dekletom tlakovali ter odpirali možnost pomorskega šolanja.

Bili sta pravi moderni ženski svojega časa, emancipirani in začetnici nečesa novega, orali sta ledino na nekem popolnoma novem področju. Izhajali sta iz družin, ki sta jima lahko zagotavljali vso moralno in ekonomsko podporo. Ker nista imeli vzornic, se nista imeli po kom zgledovati. Vsak njun korak, vsaka poteza, vsaka odločitev je bila zgolj njuna lastna. Postajali sta vzornici in mnogim dekletom tlakovali ter odpirali možnost pomorskega šolanja. V času šolanja, službovanja in tudi kasneje sta bili prava družbena in medijska atrakcija. Materinstvo in skrb za družino pa sta ju, kakor tudi njune naslednice in marsikaterega moškega kolega, nazadnje usidrali na obalo.

Članek si lahko v celoti preberete v 52. številki magazina SLO.