Sedmo delo usmiljenja

Konferenci civilne iniciative za pokop mrtvih na trnovsko-banjški planoti (2. aprila v prostorih mestne občine v Novi Gorici) ter vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč (11. aprila v prostorih državnega sveta v Ljubljani) sta v času, ko se spominjamo 80. obletnice konca druge svetovne vojne in revolucionarnega prevzema oblasti, osvetlili številne teme, povezane s travmatično slovensko preteklostjo, ki ohranja vpliv tudi na našo sedanjost. Evropska prestolnica kultura v luči sprave Civilna iniciativa TBH je v sredo, 2. aprila, v veliki sejni dvorani mestne občine Nova Gorica priredila dobro obiskano konferenco slovenskih in italijanskih zgodovinarjev, s katero so želeli pobudniki prispevati k trajnemu miru med sosedskima narodoma in pokopu številnih mrtvih, ki so bili neposredno po koncu druge svetovne vojne žrtve totalitarnega nasilja na Goriškem, a še vedno ostajajo brez groba in imena. Grozote totalitarnega 20. stoletja na obeh straneh meje so privedle do trajnih delitev, 80 let pozneje pa obe Gorici povezuje naziv Evropska prestolnica kulture (EPK). Prav ta povezovalni naziv je bil simbolni povod za novogoriško konferenco zgodovinarjev obeh narodov, konferenca sama pa priložnost, da EPK zasije v novi luči – luči sprave. K temu je prispeval tudi koncept konference. Doslej smo bili namreč praviloma v položaju, ko so slovenski zgodovinarji kritično govorili o fašizmu, italijanski pa o komunizmu – tokrat je bila zadeva obrnjena in so zgodovinarji postavljali kritično ogledalo ravnanjem totalitarcev svojih narodov. Konferenca tako ni bila namenjena (le) problemom preteklosti, ampak tudi sedanjosti, ki je v številnih okoljih še vedno ujeta v nerazklenjene spone totalitarnih usedlin. Da je takšne spone treba razkleniti, sta v pozdravnih nagovorih ubesedila pobudnika novogoriške konference: podžupan Mestne občine Nova Gorica Anton Harej in škofov vikar za EPK 2025 Bogdan Vidmar. Civilizacijska obveza Podžupan Anton Harej je spomnil, da sta italijanski in slovenski narod kljub razlikam na skupnem goriškem prostoru uspela živeti skozi stoletja, 20. stoletje z obema vojnama »pa nas je izjemno razdvojilo«. Po drugi svetovni vojni so se na vsaki strani meje globoko usidrali predsodki, češ: vsi Italijani so fašisti, vsi Slovenci so titini. Počasi pa so se začela odkrivati prikrita dejstva o zločinskih dejanjih. Anton Harej je to pot odkrivanja ponazoril z lastno zgodbo: šele kot podžupan je namreč spoznal, da je bilo na območju trnovsko-banjške planote neposredno po drugi svetovni vojni pobitih in v jame zmetanih več kot 800 ljudi. Tudi zato je dozorela pobuda, da je treba v letu EPK 2025 v Novi Gorici odpreti to doslej zamolčano tematiko in si zastaviti vprašanja: kje je seznam pobitih; zakaj se to tematiko vedno znova 'pometa pod preprogo'; zakaj gradiva, ki so jih v 90. letih prejšnjega stoletja vendarle uspele zbrati nekatere občinske komisije za prikrita grobišča, niso zbrana in javno objavljena; zakaj niso evidentirane vse lokacije grobišč; zakaj njihove žrtve niso dostojno pokopane? Pa tudi vprašanje, zakaj ta tema deli; zakaj se ne bi ob civilizacijskem pokopu po vojni pobitih vsi med seboj povezali, mar ni to civilizacijska obveza sedanje generacije? Iz te obveze je zrasla tudi pobuda za konferenco italijanskih in slovenskih zgodovinarjev ter za pokop nepokopanih (predlog je, da bi mrtve s prikritih morišč na Goriškem prekopali v novo urejeno grobišče; kot najbolj primeren prostor v civilni iniciativi TBH predlagajo postavitev kostnice v neposredni bližini Svete Gore). Vsem želeti dobro Zbrane v sejni dvorani novogoriške mestne občine je pozdravil tudi škofov vikar za EPK 2025 Bogdan Vidmar, sopobudnik konference. Konferenco je umestil v duhovni okvir prizadevanja za spravo med sosednjima narodoma in v slovenskem narodu. Vsekakor je pomembno, da zgodovinarji opravijo svojo nalogo: da spregovorijo o dejstvih, tudi o tem, kako so v manj kot mesecu in pol na Goriškem ubili več kot 800 ljudi. Ogromno ljudi še danes teh dejstev namreč ne pozna in tako tudi nima pred očmi trpljenja številnih ljudi, ki so trpeli zaradi teh zločinov: žena, otrok, drugih svojcev umorjenih. In tu se zastavlja vprašanje empatije. Ob tem vprašanju pa se izkaže, da so zgodovinarji premalo, da bi prišlo do sprave – potrebni so tudi psihiatri in celo eksorcisti. Kajti »kaj je v našem narodu, da smo tako razdeljeni med seboj; kaj mora biti v ljudeh, ki nasprotujejo spravi, ki nasprotujejo pokopu nasilno umorjenih, kar je civilizacijska norma?« (se) je vprašal Bogdan Vidmar. Zavzel pa se je tudi za izpraševanje vesti tistih, ki dajejo pobude za pokop mrtvih: ali je vodilo njihovih prizadevanj res dostojanstvo umorjenih ali pa gre tudi za osebne, politične interese; za to, da bi drugega žalili in demonizirali? To namreč ne bi bila prava pot. Prava pot je – in to je izrekel kot duhovnik –, da moramo vsakemu človeku, živemu in pokojnemu, želeti dobro. Dobro je zato treba želeti vsem prizadetim skupinam: žrtvam umorov in njihovim svojcem; rabljem, ki niso najbolj krivi za zločine in so večinoma že pokojni, mnogi od njih so umirali strašnih smrti; dobro je treba želeti tudi tistim (in zanje moliti), ki so poboje ukazali, takratnim komunističnim oblastem; treba pa je moliti tudi za današnje državne in občinske oblasti, ki so odgovorne za to, ali bo uresničena pobuda za spoštljiv pokop povojnih žrtev. Na vse je torej treba gledati z ljubeznijo in dobrohotnostjo, kajti »samo tako bo prišlo do sprave – sprava pa je upanje za prihodnost«, je svoj nagovor sklenil vikar Vidmar. Na tem mestu se omejujemo na širši družbeno-kulturni in duhovni okvir novogoriške konference, kaj je prinesla v zgodovinopisnem smislu, pa predstavljamo na spletni strani Družine. Posvet v državnem svetu Komisija Državnega sveta za državno ureditev in Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč sta ob 35-letnici slednje priredili posvet, na katerem so člani komisije in drugi vabljeni predavatelji predstavili ne le delo komisije od leta 1990 do danes, temveč širši družbeni okvir, v katerega je bilo umeščeno. Komisija je v različnih sestavah, zlasti v obdobju, ko jo vodi dr. Jože Dežman (od leta 2005) opravila veliko dela, številna vprašanja pa še vedno ostajajo odprta in terjajo nadaljnje delo ter iskanje rešitev v skupnem dialogu države, lokalnih skupnosti, strokovne javnosti in civilne družbe. Teh vprašanj so se z različnih zornih kotov dotaknili predavatelji posveta. Na tem mestu se, ker poročamo za katoliški tednik, omejimo na dva, ki predstavljata pogleda Cerkve in svojcev na nepokopane žrtve druge svetovne vojne in revolucije. Mrtve pokopavati Župnik v Vinici in dekan dekanije Črnomelj Anton Gnidovec (bralci Družine ga poznajo tudi kot pobudnika in prvega podpisnika apela, ki je od izvršne oblasti terjal dostopnost do še vedno nepokopanih 3.450 žrtev iz Jame pod Macesnovo gorico) je poglobljeno predstavil splošno humanistični in posebej krščanski pogled na spoštovanje mrtvih. Med drugim je spomnil na nekaj mest iz Svetega pisma, ki govorijo prav o tem. Posebej je izpostavil sporočilo Tobitove knjige – njen poudarek je prav v Tobitovi dobroti do pokojnih rojakov, ki jih pokopava kljub kraljevi prepovedi. Tako jim je storil zadnje telesno delo usmiljenja, pri čemer je tvegal življenje. Prav Tobitova knjiga je vplivala na teološko izročilo Cerkve, ki med telesna dela usmiljenja, kot so lačne nahraniti, žejne napojiti, nage oblačiti … doda tudi sedmo: mrtve pokopavati. Katoliška Cerkev je to, kar je našla lepega v kulturi narodov glede spoštovanja pokojnih, še nadgradila s svojim pogledom, ki se izraža v obredih in molitvah. Cerkev veruje, da je človek ustvarjen po Božji podobi, da bi na zemlji delal dobro in prišel v nebesa. Iz tega prepričanja izhaja, kot je dejal črnomaljski dekan, tudi odnos do živih in pokojnih: »Človek je bitje, ki ga ni nikoli dovoljeno popredmetiti, niti po smrti.« Predavatelj je pri ponazoritvi poskusov takšnega popredmetenja vstopil v dramo lastne družine. Prihaja namreč iz Suhe krajine, ki je izkusila predvsem komunistični totalitarizem. Njegova rojstna župnija je pred vojno štela okoli 700 prebivalcev. Med vojno in po njej je komunistična stran pomorila blizu 140 moških, manj kot 10 so jih ubili okupatorji. Vzorec je bil, kot je dejal Gnidovec, znan: »Po grozovitih zločinih nad civilnim prebivalstvom so se ljudje zatekli k okupatorju. Ta jim je dal nekaj pušk. Moški so organizirali vaško stražo, ki so jo komunisti napadli in v enem dnevu ubili 40 moških. Ostali moški so šli seveda k domobrancem in po vojni v Kočevski rog. Med njimi so trije moji strici. Mojega deda, očeta desetih otrok, so dva dneva pred tem dogodkom ubili na domu. Proti večeru so obkolili hišo in ker je vedel, čemu so prišli, je planil skozi zadnja vrata, vendar je na vrtu že padel. Morilci so prišli v hišo in žena ubitega jim je najprej morala skuhati žgance, šele potem so smeli pobrati očeta. Po vojni so nam zaplenili polovico kmetije. Na zaplembnem listu, ki ga še hranimo, piše, da če bomo delavni, bomo preživeli tudi s tem in 'postali vredni člani človeške družbe'. Oče je nam otrokom pogosto z bolečino govoril o teh dogodkih. Nikoli ni omenjal besede maščevanje, ampak samo odpuščanje. Velikokrat je rekel: 'Vsem sem odpustil, želim jim samo dolgo življenje in pokoro.'« Anton Gnidovec je opozoril na zgodbo svojega kraja in družine zato, da bi z njo ponazoril še tisoče podobnih zgodb slovenskih družin, ki po njegovih besedah »ob plemenitem prizadevanju za pokop pobitih težko slišijo besede, da gre za 'premetavanje kosti'. To niso kosti, to so naši bratje, očetje, sestre, žene in celo otroci.« Gre torej za to, ali bo sedanja slovenska generacija s pokopom vseh umrlih vendarle storila dejanje, ki je najgloblji moralni imperativ, onstran vsake politike in človeških ozirov, ter ponižno stopala po poti sprave. »Naši pobiti so bili kristjani« Opozorimo še na en nastop s posveta v državnem svetu, in sicer tistega, ki je v središče postavil pogled svojcev, čemur smo tudi pri objavah v Družini ob obravnavi odprtih vprašanj prikritih morišč in grobišč vedno dajali posebno mesto. Ta pogled je predstavil dr. Matija Ogrin, predsednik Nove Slovenske zaveze (NSZ). Kaj torej želijo predstavniki svojcev žrtev revolucije, zbrani v NSZ, povedati državi Sloveniji ob 80. obletnici pomorov svojih ljudi? »Najprej to, da so naši pobiti bili kristjani, ki jih je oblikovalo evropsko in slovensko duhovno izročilo stoletij. V obzorju tega izročila izvira človekovo dostojanstvo, dignitas homini, iz bistvene predpostavke, da je vsak človek ustvarjena Božja podoba. Zaradi tega je človekovo življenje tako enkratno, edinstveno in nedotakljivo. Zaradi tega je človekovo življenje sveto. In zaradi tega so tudi človekovi posmrtni ostanki deležni svetosti, ki jo je nosilo človekovo življenje.« Če je bilo torej človeku vzeto življenje z zločinom, iz tega, kot je dejal dr. Ogrin, sledi več nujnih posledic, ki jih ni mogoče ločevati med sabo: »Najprej, da spoštljivo ravnanje z ostanki umorjene osebe vključuje tudi etično in pravno obsodbo zločina. Spoštljivo ravnanje z ostanki umorjenih vključuje, da povemo imena pobitih oseb; da izdamo uradne listine o njihovi smrti; in da povemo, kaj je bila njihova stvar, zaradi katere jim je bilo življenje vzeto. In, ne na koncu, ker je pomembno: napraviti je treba, kar je le mogoče za identifikacijo žrtev, to je, za prepoznavanje posmrtnih ostankov kot ostankov čisto določene osebe. Če govorimo o dostojanstvu človeške osebe, potem teh stvari ne moremo ločevati. Kosti pripadajo posamični osebi z imenom in priimkom; to ime mora država podati z uradno listino; in nazadnje je treba osebo dostojno pokopati v skladu z željami svojcev.« In želja svojcev je, da država Slovenija njihove pokojne pokoplje v Ljubljani na Žalah ali na Orlovem vrhu, kjer že je vojaško pokopališče. Tudi o tem posvetu lahko več preberete na spletni strani www.druzina.si.

Sedmo delo usmiljenja

Sedmo delo usmiljenja

Evropska prestolnica kultura v luči sprave

Kaj pa, če Bog je?

Potrebno je bilo, da je Kristus vstal od mrtvih

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.