Pridnost, beseda, s katero smo Slovenci menda okuženi, prav tako kot z raznovrstnimi virusi, ki nas pridno napadajo v zimskih dneh in se jih ne bomo znebili vse tja do pomladi, ko nas bo spet prijetno pobožalo vedno močnejše sonce. Beseda, za katero se zdi, da je položena v naše gene, ali pa so jo rojenice na skrivaj pretihotapile v naše zibelke. Srečujem jo na vsakem koraku.

Še posebno se na pridnost spomnim ob ogledu oddaje, kjer želijo zlasti ženske naučiti manjše pridnosti in storilne naravnanosti, da bi se izognili vedno pogostejši sodobni bolezni: izgorelosti. Ponujajo delavnice, ki bi nas naučile, da si moramo vzeti deset minut dnevno tudi zase. In se zgrozim, kako daleč nam je v resnici uspelo priti, da za kaj takega danes potrebujemo celo trenerje.

Ko razmišljam o tem žalostnem stanju, se v meni vedno bolj prebuja prepričanje, da preprosto nismo bile ustvarjene za izgorelost in izčrpavanje do onemoglosti. Da si je Stvarnik to zamislil popolnoma drugače. V Svetem pismu beremo, ...