Na Brdu pri Kranju v organizaciji Fakultete za državne in evropske študije potekal simpozij, kjer so bili z različnih zornih kotov predstavljeni pogledi na položaj mladih Slovencev na avstrijskem Koroškem.

Dogodek, sicer že drugi v sklopu prireditev o problematiki zamejskih Slovencev (v prvem so se posvetili Reziji), sta z uvodnima nagovoroma odprla organizator simpozija asist. Dejan Valentinčič in dekan fakultete, doc. dr. Matej Avbelj. Prvo okroglo mizo z naslovom Slovenska identiteta, jezik, kultura in slovenska narodna skupnost v očeh mladih koroških Slovencev je vodila Damjana Kern (sodelavka Centra za slovenščino kot drugi / tuji jezik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in predavateljica na Univerzi v Celovcu), sodelovali pa so Roman Roblek (ljudskošolski učitelj, predstavnik Katoliške mladine), Svetlana Wakounig (študentka prava na Dunaju), Hanna Erklavec (sodelavka Krščanske kulturne zveze in bivša praktikantka v Evropskem parlamentu) ter Petra Rajk (asistentka za slovenščino na Višji šoli za gospodarske poklice v Šentpetru pri Šentjakobu v Rožu).

Sogovorniki so poudarili, da se znanje jezika in slovenska zavest gojita doma, zgled staršev in okolice pa pripomore tudi k temu, da se mladi aktivno udejstvujejo v lokalnih društvih. Šele nato pride na vrsto šola kot prostor, ki otrokom pomaga pridobiti samozavest tudi za izražanje v knjižni slovenščini. Roman Roblek, ki poučuje na Obirskem, pri tem izpostavlja vlogo dobrega dvojezičnega učitelja.

Na Koroškem se vpis v dvojezične ljudske šole (v Sloveniji bi bili to prvi razredi osnovne šole) sicer povečuje, a narodna zavest za to nikakor ni edini razlog. Nekateri starši se zanje odločajo zato, ker imajo otroci v manjših oddelkih boljše možnosti za izobrazbo, slovenščino pa pojmujejo le kot dodaten tuj jezik, ki jim bo razširil poklicne možnosti.

Podobno situacijo v srednji šoli v Šentpetru opaža Petra Rajk. Ker se na njihovo šolo vpisujejo tudi Slovenci z druge strani Karavank, torej iz Slovenije, je priča pestremu jezikovnemu položaju, v katerem se ves čas prepletajo knjižna slovenščina, koroška narečja in nemščina, motivacija za njihovo rabo pa je pri mladih v veliki meri pogojena z domačo izkušnjo. Kot slovenistka pozdravlja natečaje v organizaciji koroških kulturnih organizacij, ki mlade spodbujajo k ustvarjalni rabi jezika. Med šolarji so zelo priljubljeni, na njih pa sodelujejo z besedili, govori in kratkimi filmi.

Kot uspešni študentki, ki ju je študijska in poklicna pot vodila v druge kraje v Avstriji, se Hanna Erklavec in Svetlana Wakounig strinjata, da je slovenska narodna skupnost ostalim Avstrijcem slabo poznana. Poleg tega ugotavljata, da Koroška mladim ne ponuja dovolj možnosti za zaposlitev, zato se mnogi po študiju odločajo za delo v drugih delih Avstrije. Vrnitve na Koroško bi si dolgoročno sicer želeli, saj bi tu tudi njihovi otroci imeli možnost šolanja v slovenščini. A Slovenec si, če ti starši posredujejo slovensko zavest, pravita, in to ne glede na to, kje živiš.

Hanna je sicer odraščala na avstrijskem Štajerskem, kjer so bili Slovenci močno asimilirani, zato je tam možnost učenja slovenščine redkost. Opozorila je tudi, da je problematika slovenske manjšine slabo poznana v evropskem parlamentu, kamor je imela kot praktikantka možnost vpogleda. Zavzela se je za idejo, da bi imeli v Bruslju stalno navzočega predstavnika.


Drugo okroglo mizo je povezovalec, asist. Dejan Valentinčič, poimenoval Mladi, mladinske organizacije in odnos do političnih organizacij slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Njegovi sogovorniki Sebastjan Trampuž (Klub koroških študentov in študentk, Slovenska mladinska organizacija SMO), Alina Zeichen (Slovenska prosvetna zveza), Marko Oraže (tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev) ter Simon Trap in Simon Urban (predstavnika Koroške dijaške zveze) so aktivni v različnih mladinskih organizacijah, ki pa na žalost pogrešajo številčnejši podmladek. Dijaka Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu opozarjata, da vse več mladih svoj prosti čas preživlja pred televizijo in računalnikom, za udejstvovanje na kulturnem in političnem področju pa nimajo dovolj poguma in motivacije. Zato so se udeleženci strinjali, da bi šole ter kulturne organizacije morale zagotoviti prostor in plačane strokovnjake, ki bi se kot mentorji posvetili mladim ustvarjalcem. Slovenska zavest se tako goji v pevskih zborih, gledališki in lutkarski dejavnosti ipd., od tu pa ni več daleč do aktivnega udejstvovanja tudi na politični sceni, menijo udeleženci.

Opozorili so tudi na starostno sestavo vodstev krovnih organizacij koroških Slovencev, ki so za mlade pogosto zaprta in kažejo premalo posluha za njihove potrebe. Menijo, da bi slovenska skupnost potrebovala enotno zastopstvo in obžalujejo ločevanje glede na lastne interese.

Naslov zadnje okrogle mize Kako starejši vidijo mlade? je naznanil še pogled na problematiko s perspektive starejših. Dekan fakultete doc. dr. Matej Avbelj se je pogovarjal z g. Jožetom Wakounigom, bivšim ravnateljem slovenske gimnazije v Celovcu in predsednikom Zbora narodnih odposlancev pri NSKS. Povedal je, da bi si želel več sodelovanja z mladimi, od katerih pričakuje dejavno udeležbo v družbenem in kulturnem življenju. Opozoril je tudi na nevarnost poudarjanja jezika in kulture, obenem pa pozabljanja na narodno pripadnost: »Biti Slovenec pomeni biti del rodu, ki je na tej zemlji preživel 1500 let, medtem ko so številni večji narodi izginili.«
Simpozij je odgrnil široko paleto pogledov na položaj mladih na Koroškem in pripomogel k spoznavanju med Slovenci obeh straneh Karavank, zato si v prihodnosti želimo še več podobnih poglobljenih razprav.