Kakšen dar! Ob težkem in pretresljivem dogodku pa sem več razmišljala, kako živim sedanji trenutek. Kje sem? Sem pripravljena za prehod v večnost? Se morda preveč ukvarjam s preteklostjo ali s skrbmi, kako bo v prihodnje, za sedanjost pa zmanjkuje časa? Nemalokrat se znajdem v tem vrtincu.

Letošnji veliki teden pa me vabi, da se ustavim, utihnem in prisluhnem Prijatelju. Vsakdanji ritem življenja me tako zaposluje, da mu večkrat namenim manj časa, kot bi želela. Odzvala sem se vabilu, da bom prisluhnila Njemu, ki me vedno znova preseneča s svojo zvestobo, pozornostjo in usmiljenjem. Ni povsem enostavno, pa vendar nekje v globini tako vztrajno vabi, da ostajam odločena. Spodbuja me misel, napisana na oglasni deski v kuhinji: »Drži se Gospoda in posvetil bo nate z vso svojo svetlobo.« Pred mano pa se slika podoba Kalvarije v Jeruzalemu, ko sem bila pred šestimi leti na romanju, in me pretresa njegova ljubezen, ki gre v pravem pomenu besede do konca. Ničesar ne obdrži zase, ves se daje … ...