“Kadar Bog posebej ljubi kakšno ljudstvo, mu podari velike svete pastirje”, je poudaril dunajski nadškof kardinal Christoph Schönborn minulo soboto zvečer v svojem nagovoru pri ekumenski slovesnosti za pokojnega papeža patriarha Šenudo III. Pod očetovskim vodstvom Šenude III. je koptska Cerkev doživela razcvet, ki spominja na velika obdobja te Cerkve, je dejal dunajski nadškof. Papež patriarh je bil v času svojega meništva globoko izpolnjen z Božjo ljubeznijo, povezanostjo s Kristusom in odprt za delovanje Svetega Duha: “Najglobji vir njegove pastirske službe je bilo očitno njegovo obdobje puščavnika v Wadi Natrunu”.

V spominskem nagovoru, prežetem z osebnimi izkušnjami, je kardinal Schönborn izpostavil strast Šenude III. do širjenja Božjega nauka. Štirideset let je papež patriarh teden za tednom vsako sredo Božji nauk širil med svojim ljudstvom. Kadarkoli je potoval po svetu, se je, če je bilo le mogoče, ob sredah vrnil v Kairo, da ne bi izpustil redne tedenske kateheze. Kot močan vir duhovne obnove je papež patriarh cenil menihe, od katerih je pričakoval zaključek akademskega študija in zbiranje poklicnih izkušenj. Kot se spominja kardinal Schönborn, mu je bila posebej pri srcu obnova egiptovskih samostanov, katerim se ima celotno krščanstvo zahvaliti za meništvo.

Značilnost pokojnega papeža patriarha je bil tudi humor, njegova ‘v Božje naročje položena radoživost in veselje, ki ju je znal približati ljudem’. Ali kot je spomine obujal kardinal: “Še nikoli se nisem toliko nasmejal kot v tednu, ko je bil Šenuda III. moj gost na Dunaju”. Papež patriarh je z ljubeznijo skrbel za svoje ljudstvo, ki mu je to ljubezen z naklonjenostjo vračalo. Tudi zaradi vestne skrbi Šenude III. je koptska Cerkev danes ‘velika, živahna, z mučeništvom preizkušena in v veri zakoreninjena Cerkev’.

Koptski pravoslavni škof Anba Gabriel je v svojem nagovoru spomnil, kako je Šenuda III. ‘ustvarjal zgodovino’. Že zgodaj je leta 1923 rojeni kasnejši papež patriarh izgubil najprej mater in kasneje še očeta. Pri šestnajstih letih je prvič postal dejaven pri koptskem verouku. Na kairski univerzi je študiral zgodovino. Študij je z odliko zaključil leta 1947, v zadnjem letniku študija pa se je vpisal še na visoko teološko šolo, ki jo je prav tako uspešno zaključil leta 1950. Sprva je deloval kot srednješolski učitelj in časnikar, v egiptovski vojski je služil kot oficir. Obenem je negoval svoj pesniški dar – v domovini je znan po svoji duhovni liriki.

Leta 1954 je stopil v samostan v Wadi Natrunu, kjer je nekaj časa preživel kot puščavnik. Leta 1958 je prejel duhovniško posvečenje, štiri leta kasneje pa še škofovsko. Zadolžen je bil za področje šolstva in izobraževanja. 14. novembra 1971 je bil izvoljen za papeža patriarha koptske pravoslavne Cerkve in 117. naslednika apostola Marka. Ustanovil je sedemindvajset novih župnij v Egiptu in sedemindvajset v tujini, opravil stodve pastoralni potovanji po svetu, postavil petsto petdeset novih cerkva, ustanovil številne teološke fakultete in napisal stopetdeset knjig. Ponovno je pričel s koptsko misijonarsko dejavnostjo v Afriki, ki je bila več stoletij prekinjena zaradi islamskih osvajanj. Koptski misijonarji delujejo v Keniji, Zambiji, Zimbabveju in Južnoafriški republiki.

Šenuda III. je trdno verjel v ‘edinost Cerkve’, je poudaril škof Anba Gabriel. Sodeloval je z avstrijsko ustanovo ‘Pro Oriente’, ki si prizadeva za izboljšanje odnosov med katoliško in vzhodnimi Cerkvami, navezal pa je tudi stike z Vatikanom in Carigradom. Bil je eden izmed predsednikov Ekumenskega sveta Cerkva v Ženevi. Posebej se je posvečal medverskemu dialogu, predvsem z islamom.
Škof Anba Gabriel je opozoril še na duhovne korenine Šenude III.: kljub intenzivnem duhovnem delu je papež patriarh vsak teden dva do tri dni preživel v svojem matičnem samostanu. Ob sredah je imel redne kateheze, ob četrtkih se je v svoji rezidenci srečeval z ubogimi. Bil je tudi velik prijatelj bolnih in trpečih.

Kar se tiče državnega žalovanja za Šenudo III., pa v Egiptu česa podobnega ne pomnijo zadnjih dvesto let, je poudaril koptski škof.

Spominske žalne slovesnosti na Dunaju so se udeležili številni predstavniki ekumenov: poleg kardinala Schönborna so bili prisotni še apostolski nuncij, nadškof Peter Stephan Zurbriggen, grški pravoslavni metropolit Arsenios Kardamakis, sirski pravoslavni škof Emanuel Aydin, romunski pravoslavni škof vikar Nicolae Dura in predsednik ustanove ‘Pro Oriente’ Hans Marte.