Od daleč je scena res kot iz filma. Obredje, ki spremlja slovo od pokojnega papeža in izbiro novega, je za naš svet kot ostanek nekega drugega časa. A hkrati tako privlačno, da ne more odmakniti oči – vsaj do naslednjega trenda na družbenih omrežjih. Katoliška Cerkev ohranja nekaj, kar je svet izgubil, a hkrati ne more brez: občutek za simbolno, za obred, za presežnost, za duhovno v konkretnosti …

Zato svet sicer gleda, a težko razume. Dogajanje prevaja v svoje cinične kategorije medijskega šova, samopromocije na Instagramu, političnega boja za oblast. Seveda je vse to bilo in je prisotno tudi v Cerkvi – a le, kolikor je postala posvetna. Privlačno jo dela nekaj drugega: šepet Svetega Duha.

Kardinali v konklavu so ljudje. Vsak od njih, tudi bodoči papež, ima svoje napake. Imajo svoja prepričanja, usmerjeni so bolj tradicionalno ali progresivno, so otroci svojega časa in kulture, predstavljajo različne krajevne Cerkve. Človeško gledano je to recept za »strankarstvo«, preglasovanje in po...