Ikonografija prvih kristjanov na Bližnjem vzhodu je bila vedno zelo specifična, predvsem glede pomena barv in podrobnosti. Zlata odseva žarečo Božjo luč in nas spominja, da za vse, ki so v nebesih, na svetu ni senc. Rdeča označuje smrt mučenca ali pa nebeški ogenj. Oči so velike in ušesa poudarjena, kajti upodobljena svetnik ali svetnica vedno zreta v Boga in vedno poslušata Njegov glas.



Podobno je z barvami v zahodni sakralni umetnosti. Krščanski umetniki so skozi stoletja skrbno izbirali primerne barve, s katerimi bi izrazili duhovno simboliko naslikanega prizora. Včasih je bilo to v skladu z bogoslužnimi barvami Cerkve, drugič spet pa s krščansko tipologijo, ki je bila dediščina prvih ikon.

Naslednjih pet barv je skozi stoletja izražalo različne duhovne stvarnost ter dodajalo globino in pomen vsaki krščanski umetnini.

Črna – črna barva običajno predstavlja temne duhovne pojme, kot so smrt, zlo in bolezen.

Rjava – kot barva umazanije je rjava simbolizirala prehodno naravo ustvarjenega, pa tudi ponižnost in revščino.

Zelena – to je barva, ki jo povezujemo s pomladjo, zato je zelena običajno predstavljala novo življenje, preporod in upanje.

Rdeča – to barvo pogosto uporabljajo za Jezusova oblačila in ima več različnih pomenov. Rdeča predstavlja ljubezen, ogenj, strast in žrtveno kri. Povezujemo jo tudi z barvo zemlje in lahko predstavlja človeštvo.

Bela – barva svetosti, deviškosti, čistosti in pravičnosti. V belem so običajno upodobljeni angeli. Bela oblačila so tudi znamenje svetnikov, posebej kristjanov, ki so trpeli zaradi preganjanja, to pa se nanaša na vrstico iz Razodetja (7,13): »Tile, ki so ogrnjeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?«

Zanimivo, da v pravoslavni ikonografiji ene barve niso nikoli uporabljali: sive, kajti ikonografi vam bodo povedali, da je siva – mešanica črne in bele (barvi greha in pravičnosti) – »barva neodločenosti«, ki ne sodi v evangelij.

Vir: www.aleteia.org
Foto: Aleteia