Sveto pismo pripoveduje o osebah in stvareh naravnost, brez ovinkov, tako tudi o Simeonu in Ani, ki sta bila navzoča ob Marijinem očiščevanju (gl. Lk 2,25-38). Simeon je bil pravičen in bogaboječ. Beseda pravičen pomeni v Svetem pismu zelo veliko. Z besedo pravičen označuje tudi sv. Jožefa! In ker je bil Simeon pravičen, je pričakoval Izraelove tolažbe. In Sveti Duh je bil z njim. Obljubljeno mu je bilo, da ne bo prej umrl, dokler ne bo videl Kristusa ... Čakal je in dočakal.

Duhovni pisatelji menijo, da je to pričakovanje bilo njegovo življenje, njegova služba, vzrok njegovega bivanja, njegovo opravičilo, njegova usoda. To pričakovanje mu je svetilo vse življenje; do dneva, ko je videl tistega, ki ga je čakal, dočakal in celo vzel v naročje. Kakšen čudovit trenutek je bil to za tega starčka, ko je po hrepenenja polnem življenju dosegel cilj. - Odrešenika je videl na lastne oči.

Prerokinji Ani je bilo že štiriinosemdeset let in ni nikoli zapustila svetišča, ampak je s postom in z molitvijo služila Bogu noč in dan. Vsaka molitev se navadno konča z Amen. Pri Ani je bil Amen kratek, molitev pa dolga.

Predstavljajmo si tega moža in ženo, pravičnika in prerokinjo, kako živita in se starata v upanju in v mislih, hrepenenju, v obljubi: Kristus je blizu in njegov dan prihaja!

Simeon se je srečal z Ano, Jožef in Marija sta se srečala s Simeonom in Ano. Milost in zapoved sta se srečala. Marija in Jožef sta natančno spolnila postavo očiščevanja in v zvezi z očiščevanjem predpisano darovanje. Postavo sta spolnila, potem pa se je pridružila milost - izpričala sta jo Simeon in Ana. Solze veselja so jima tekle po licih. A med temi solzami veselja je Simeon že napovedal Mariji, da ji bo meč presunil srce: »In tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.«

Spominjamo se ju 2. februarja.