Te skupine, delujoče bodisi pod okriljem Bratovščine ali v polnem občestvu s Cerkvijo, opredeljuje predvsem zagovarjanje starejše oblike rimskega obreda in jasnosti podajanja nauka, znane pa so tudi po različnih stopnjah kritičnosti do dokumentov in posledic drugega vatikanskega koncila.

Nedopustnost dejanja

V pravnem in dogmatičnem pogledu je posvečenje štirih škofov Bratovščine brez papeževe potrditve, ki se je v švicarskem mestecu Ecône zgodilo 1. julija letos, razkolniško dejanje. Škof po katoliškem nauku ni zasebni nosilec oblasti, temveč del zbora naslednikov apostolov, povezanih z rimskim škofom, vidno glavo Cerkve in zagotovilom njene edinosti. Kdor prejme škofovsko posvečenje, je deležen polnosti duhovniškega zakramenta in opravlja najodgovornejšo službo v občestvu s celotno Cerkvijo. Škof ne more biti postavljen mimo Petrovega naslednika, ne da bi bilo s tem napadeno vidno občestvo. Samovoljna škofovska posvečenja vodijo v izobčenje tako posvečenih kakor tudi njihovih posvečevalcev, zaradi česar postane prejemanje zakramentov, ki jih Bratovščina podeljuje vernikom, odsvetovano.

Preberite tudi: Vatikan: lefebvrovci po škofovskih posvečenjih izobčeni iz Katoliške Cerkve

Razlogi za spor

Skozi omenjeno nesprejemljivo dejanje se odraža globlje prepričanje duhovnikov in vernikov Bratovščine o izrednem stanju, v katerem naj bi se znašla Cerkev po drugem vatikanskem koncilu. To naj bi opravičevalo obrambo liturgije, nauka in morale tudi z rabo praviloma napačnih sredstev, kakršna so škofovska posvečenja brez papeževe potrditve. Jedro spora je tako prepričanje Bratovščine o lastnem »posebnem poslanstvu«, ki se v praktičnem delovanju ne ozira na veljavne postopke in razvoj nauka po koncilu. Takšno razmišljanje se je že leta 1988 izpričalo z dejanjem nadškofa Lefebvra, ki je četverico duhovnikov svoje Bratovščine (danes sta živa še dva) samovoljno posvetil v škofe. 

Izobčenje četverice in posvečevalcev je leta 2009 v želji po dialogu in spravi preklical papež Benedikt XVI. Tudi na splošno je cenil starejšo obliko rimskega obreda in celotni Cerkvi leta 2007 olajšal njeno dostopnost z izdajo motuproprija Summorum pontificum. Benediktovo odločitev je leta 2021 spremenil papež Frančišek z motuproprijem Traditionis custodes, po katerem so pogoji za obhajanje omenjenega obreda zaostreni.

Različno razumevanje drugega vatikanskega koncila

Bratovščina zase trdi, da je nastala zaradi skrbi za ohranitev resnic katoliške vere. Pojavila se je v času, ko so bile marsikje v Cerkvi, zlasti po državah zahodnega sveta, pod vprašaj postavljena temeljna izhodišča teologije in življenja – od Kristusove resnične navzočnosti v evharistiji do moškega duhovništva, od izvirnega greha do kontemplativnega meništva. Neutemeljeno bi bilo vsa stališča Bratovščine zavrniti kot posledico nostalgije ali uporništva. Številni duhovniki in verniki, med katerimi so izrazito zastopani mlajši odrasli, v starejši obliki rimskega obreda in drugih razsežnostih katolištva iz časa pred drugim vatikanskim koncilom prepoznavajo sredstva za duhovno rast, idejno prečiščenost in občutek kontinuitete s preteklimi rodovi.

Na tej podlagi se je vredno ustaviti ob ustreznem razumevanju vsebine dokumentov drugega vatikanskega koncila, ki predstavljajo smernice za delovanje Cerkve od šestdesetih let 20. stoletja naprej. Uradni katoliški pogled, za katerega sta zaslužna zlasti papeža Janez Pavel II. in Benedikt XVI., koncila ne razume kot preloma ali začetka nekakšne nove Cerkve, ločene od predhodnega izročila. Razume ga kot njegovo upravičeno in organsko dopolnitev, občutljivo za dosežke in tegobe sodobnega sveta, ki je prinesla vrsto dobrih sadov, a obenem ni ostala brez neželenih posledic. Pretirana vnema nekaterih vplivnih posameznikov v Cerkvi in površna podoba koncila v medijskem poročanju sta povzročila nasprotujoče si načine uresničevanja koncilskih dokumentov in še vedno potekajoče razprave o prihodnosti Cerkve v luči odprtosti ali zadržanosti do sekularnih tokov.

Pot naprej

Prihodnost razmerja med Rimom in Bratovščino ostaja napeta. Četudi naj bi samovoljno posvečenje škofov izhajalo iz občutka o izrednem stanju, takšno dejanje poglablja neslogo v Cerkvi in predstavlja dejanje, podvrženo izobčenju. Z vidika nauka in prava je bistveno zavedanje, da je Bratovščina razkolniška ustanova, saj deluje zunaj cerkvenega učiteljstva in hierarhičnega vodstva, ki ga usmerja vsakokratni rimski škof. Prav tako je duhovnikom in vernikom odsvetovana udeležba pri zakramentih, obredih in drugih dejavnostih pod okriljem Bratovščine. Zakramenti, ki jih podeljuje Bratovščina, so nedopustni, zakramenta svetega zakona in spovedi pa sta celo neveljavna. Ravno o izobčenju, razkolu in statusu zakramentov jasno govori novi odlok Dikasterija za nauk vere, sprejet dan po posvečenju štirih škofov.

Po drugi strani je s širšega teološkega stališča in glede na preteklo prakso mogoče domnevati, da bo Rim svoj upravičeno restriktivni odgovor na dejanje Bratovščine nadgradil s pripravljenostjo na nadaljnji dialog in vključevanje tistih, ki jim starejša oblika rimskega obreda in druge razsežnosti Cerkve iz časa pred zadnjim koncilom veliko pomenijo. Ob upoštevanju razmišljanja papeža Benedikta XVI. iz motuproprija Summorum pontificum se zdi, da tisto, kar je stoletja veljalo za sveto in oblikovalo duhovno življenje številnih rodov, ne more biti razglašeno za povsem škodljivo ali prepovedano. Cerkvena edinost označuje vidno urejenost in obenem povezanost v medsebojni ljubezni. Od tod se poraja podoba papeške službe, ki sledi evangeljski zgodbi o Kristusu kot dobrem pastirju. Dobri pastir vzdržuje red med svojo čredo in obenem poskuša reševati ranjene sinove Cerkve. Omenjeni pristop, katerega ideal je edinost v urejeni raznolikosti, navsezadnje potrjujejo številni potrjeni obredi, redovne karizme in duhovna gibanja, brez katerih si že stoletja ni mogoče predstavljati Cerkve v vsej njeni »katoliškosti«, to je celovitosti.

Dr. Simon Malmenvall je izredni profesor za področje religiologije in religijske antropologije na Teološki fakulteti v Ljubljani.

1/1