Na simpoziju svoje prispevke z različnih področij Rajhmanovega dela prestavljajo: dr. Marko Snoj, dr. Fanika Krajnc-Vrečko, dr. Aleš Maver, dr. Marko Jesenšek, dr. Jonatan Vinkler, dr. Janez Juhant, dr. Edi Kovač, dr. Blanka Bošnjak, dr. Vinko Potočnik, dr. Avguštin Lah, dr. Vinko Škafar, dr. Ivan Platovnjak, dr. Mateja Pevec Rozman, Peter Kovačič Peršin, dr. Srečko Reher, mag. Igor Černe.

Jože Rajhman (17. 11. 1924 – 25. 6. 1998), v Mariboru živeči duhovnik, duhovni in pastoralni teolog, literarni zgodovinar in leksikograf sodi v tisto generacijo slovenskih teologov, ki so se kljub izločitvi teološke fakultete iz univerze in javnega družbenega življenja v drugi polovici
20. stoletja močno uveljavili v slovenskem znanstvenem prostoru. Kot duhovni vodja mariborskega bogoslovja (1968-1980) je vzgojil veliko število mariborskih duhovnikov ter tako zaznamoval določeno obdobje v slovenski Katoliški cerkvi in teologiji.

Rajhmanov bogati znanstveni opus obsega okoli 500 bibliografskih enot s področja pastoralne teologije, duhovne teologije, teološke antropologije, ekleziologije in ekumenizma.

Njegov bogati znanstveni opus obsega okoli 500 bibliografskih enot s področja pastoralne teologije, duhovne teologije, teološke antropologije, ekleziologije in ekumenizma. Raziskovanje slovenske duhovne, kulturne in literarne zgodovine pa ga uvršča med vodilne poznavalce slovenskega protestantizma in njegovega glavnega akterja Primoža Trubarja.

Na to temo so izšla monografska dela, med katerimi so najpomembnejše korespondence Primoža Trubarja in slovenskih protestantov, ki so izšle pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Njegovo duhovno izročilo je moč spoznati v knjižicah Teologija v službi človeka, Vprašanja našega časa v luči teologije ter Božje okolje v človeku, ki izpričujejo globokega duhovnega misleca, svetovljana in hkrati človeka najširših filoloških in duhovnih obzorij.

Ddr. Jože Rajhman (1924-1998). FOTO: arhiv simpozija

Predavatelji na simpoziju so spregovorili o Rajhmanu teologu, literarnem zgodovinarju trubarologu, leksikografu in humanistu v najžlahtnejšem pomenu besede.

»Kot dolgoletni izredni profesor na Teološki fakulteti je svoja teoretična izhodišča iskal v srednjeveški mistiki in jih dopolnjeval z izsledki sodobnih mislecev; študentom in izobražencem je predaval o iskanju smisla sodobnega človeka, v pokoncilski teologiji pa je iskal nove izraze in novo govorico, s katero je izražal svoj odnos do Boga in človeka.«
(dr. Fanika Krajnc – Vrečko)

»Lingvistične in teološko-duhovne perspektive Rajhmanovega angažmaja jasno kažejo značilnost njegove osebnosti in dela, ki jo je mogoče povzeti z mislijo fizika Alberta Einsteina: 'Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti je slepa.' Morda bi se podobna sintagma v zvezi z Rajhmanom lahko glasila: beseda brez duha je mrtva črka, duhovnost brez besede pa je nevarna ̶ saj le-ta potrebuje tudi racionalno plat, filozofijo, da človek spoznava, kaj veruje in upa, kdo je in k čemu je poklican. Skratka, obe sta potrebni, kajti »znanost stvari razstavlja, da vidi, kako delujejo, religija (teologija, duhovnost) pa jih sestavlja, da vidi, kaj pomenijo. Ker Rajhman kot teolog in tudi filolog pravzaprav ves čas govori o človeku kot o odnosnem bitju, o njegovem odnosu do drugega in do sebe, do Presežnega ter komunikaciji z njimi, gre pri njem v bistvu za antropologijo. Z drugimi besedami, za prizadevanje za celovit pogled na pojav človeka.« (dr. Vinko Potočnik)

V sreči in nesreči, v svetlobi in temi, v uspehu in neuspehu, v zdravju in bolezni, v radosti in trpljenju, v veri in ne-veri, v življenju in umiranju je človek naravnan na Boga.

»Preučevanje Trubarja in protestantov je navdihovalo tudi njegovo oblikovanje smernic delovanja Cerkve v sodobnem času. Zahtevnim slovenskim razmeram Cerkve v komunizmu je pristopal s posebnim zanimanjem in postavko teologije osvoboditve; skupaj z
dr. Vekoslavom Grmičem, mariborskim pomožnim škofom, teologom in filozofom sta iskala prvine tako imenovane socialistične teologije.« (dr. Janez Juhant)

»Zanj tudi kenosis (izničenje) Janez od križa ne pomeni slavospeva trpljenju ampak predvsem zmago ljubezni nad vsako stisko in bolečino. V tem duhu se njegova teologija duhovnosti približuje apostolu Pavlu, ki mu Križani hkrati vedno pomeni tudi vstali Gospod.« (dr. Edi Kovač)

»Vedno znova umešča človeka v odnos z Bogom in obratno Boga s človekom, tako da človekova razpetost med bivanjem in ne-bivanjem, med polnostjo in praznino, med smislom in nesmislom, in v svoji dialektični to je paradoksalni čustveni in intelektualni izkušnji najde usmeritev v doživljanje Božje prisotnosti. V sreči in nesreči, v svetlobi in temi, v uspehu in neuspehu, v zdravju in bolezni, v radosti in trpljenju, v veri in ne-veri, v življenju in umiranju je človek naravnan na Boga.« (dr. Avguštin Lah) »Rajhman izjemno močno in pogosto poudarja, da se mora Cerkev, in posledično pastoralna teologija, ukvarjati s problemom malih skupin, ki v današnjem globaliziranem svetu najlažje ustvarijo pristno krščansko občestvo. Zato je z več vidikov osvetlil vprašanje malih občestev in v njih nakazal možnost za prostor, v katerem bo mogel posameznik premagati svojo anonimnost in se vključiti v »apostolatsko« dejavnost Cerkve.« (dr. Vinko Škafar)

Simpozija se je udeležil tudi Rajhmanov sorodnik Petrej Sticker iz Globasnice (prvi z desne). FOTO: arhiv simpozija

»Pod vplivom protestantskega teologa Jürgena Moltmanna je v slovensko teologijo uvedel pojem »politična teologija.« Razume jo kot hermenevtiko družbeno angažirane teologije, ki naj pomaga teologiji in Cerkvi najti njun prostor v svetu. V tem smislu je skušal inkorporirati krščansko družbeno in moralno držo tudi v jugoslovanski oz. slovenski samoupravni socializem. S tem se je trudil za afirmacijo krščanstva v družbi, ki se je znašla v procesu razkristjanjevanja. (Peter Kovačič Peršin)

Kot duhovni vodja mariborskega bogoslovja je že v 60 in 70 letih prejšnjega stoletja jasno poudarjal in verjel, da mora biti duhovnik duhovno in intelektualno zrel, sposoben odgovarjati na izzive sodobnega sveta ter biti hkrati vzor v osebni in moralni drži, zato je pri vzgoji bogoslovcev vedno poudarjal globoko osebno duhovnost, intelektualno širino, moralno integriteto in odprtost do ljudi (dr. Ivan Platovnjak). Po njegovem Cerkev in duhovništvo ne smeta biti ujeti v preteklosti, ampak morata biti vedno pripravljena na dialog s sodobnimi družbenimi in pastoralnimi izzivi, tudi s prisotnostjo in vlogo laikov ter žensk v Cerkvi (dr. Mateja Pevec Rozman).

Rajhman je po eni strani poudarjal duhovno dediščino škofa Antona Martina Slomška, po drugi strani pa se je v veliki meri naslanjal na tisti miselni tok, ki se je sicer ravno tako rad skliceval na Slomška, vendar je drugače kot on narodnostni pripadnosti vse bolj dajal prednost pred versko.

»Jože Rajhman je kot teolog in literarni zgodovinar objavil vrsto prispevkov in poglobljenih razprav s področja starejšega slovenskega slovstva, prav tako je v slovenske leksikone prispeval številna strokovna gesla. Gesla v vseh temeljnih slovenskih leksikonih je izdelal na podlagi virov, ki jih je izredno dobro poznal, tako ga tudi to področje dela uvršča „med najboljše poznavalce slovenskega 16. stoletja na področju protestantske misli” (Krajnc-Vrečko 2018: 130). Prav tako pa je Jože Rajhman prispeval nekaj gesel, vezanih še na avtorje drugih obdobij starejšega slovenskega slovstva, kot so Tomaž Hren, Janž Mandelc, Hieronim Megiser in drugi.« (dr. Blanka Bošnjak)

»Rajhman je tako po eni strani poudarjal duhovno dediščino škofa Antona Martina Slomška, po drugi strani pa se je v veliki meri naslanjal na tisti miselni tok, ki se je sicer ravno tako rad skliceval na Slomška, vendar je drugače kot on narodnostni pripadnosti vse bolj dajal prednost pred versko.« (dr. Aleš Maver)

Če povzamemo, je simpozij pod okriljem treh eminentnih znanstvenih ustanov ovrednotil izjemno širino, znanstveno natančnost in odgovorno zavzetost profesorja Rajhmana, ki ga na področju raziskovanja reformacije lahko uvrstimo med enakovredne evropske avtorje, na področju pastoralne in duhovne teologije pa je poudaril njegovo vizionarsko gledanje na pastoralo malih skupin ter na globoko mistično duhovnost, ko jo je sam živel in jo posredoval drugim.