»Božji mlini so na tem kraju mleli počasi, a so izmleli tako okupatorje kot komuniste,« v novi številki Družine piše Alojz Rebula.

"V veliki stavbi škofa Jegliča na severu Ljubljane (v njegovem času največji na Balkanu) se te dni ne sprehajajo nemški okupatorji, tudi ne ždi množica domobranskih ujetnikov na poti v kočevska brezna, ampak udeleženci mednarodnega simpozija, ki ga obnovljeni Zavod sv. Stanislava prireja ob 20-letnici svoje obnovitve.

Božji mlini so na tem kraju mleli počasi, a so izmleli tako okupatorje kot komuniste.

Vsebina simpozija se ne spominja teh božjih mlinov, čeprav so v zavesti vseh. Ukvarja se s povsem drugačno tematiko: z vero, znanostjo in umetnostjo in njihovi vlogi v šoli. Postavljati na prvo mesto vero v državi, za katero vera ne obstaja, je izzivalno, saj je vera v Sloveniji šolski predmet samo v peščici katoliških srednjih šol. V državne šole pa – menda edini primer v Evropski uniji – nima vstopa. Vendar je programer simpozija povsem pravilno postavil vero na prvo mesto, saj brez vere, takšne ali drugačne, človek ne more živeti: dokaz je nihilizem, v katerega je izhlapela vera v Marxovo prihodnost.

Naslednja tema simpozija je znanost. Marksizem se je predstavljal kot znanost, a je zgodovina preobilno dokazala, koliko je to res bil. Sicer pa ne moremo reči, da živimo v dobi scientističnega napuha, kakršen je navdajal Evropo pred sto leti. Vmes sta dve svetovni vojni in grozeča tretja atomska in zato je tudi znanstveni napuh upadel. V stoletjih je sicer znanost naredila čudeže, a obenem se tudi dobro zaveda svojih meja, od biologije do fizike in astronomije. Veliki znanstveniki postajajo skromni ob veliki skrivnosti biti."

Celoten Credo Alojza Rebule:
http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/F30B6F6F7DD102F6C1257B6C003ADD2C?OpenDocument


Foto: arhiv Družine / T. S.