Avtor prispevka je jezuit pater Damjan Ristić. FOTO: Tatjana Splichal.


Prostovoljstvo, animatorji, skavti, veroučna skupina, slavilni večer, zbor, glasbena skupina, molitvena skupina, prevajanje, čiščenje, organizacija romanja, izobraževanje, pripadnost različnim skupinam in skupnostim.

Kar nekaj mladih in nekoč mladih je, ki so del vsega tega. Imajo občutek dolžnosti, željo po tem, da so potrebni; da so vsaj nekoliko cenjeni zaradi vsega, kar delajo in počnejo.

Tam nekje pa je obvisel študij, za katerega zmanjkuje časa. Pride do ponavljanja letnika, pavziranja, izgube štipendije. Za preživetje je potrebno študentsko delo, a tudi tega si ne morem v resnici privoščiti, ker imam toliko pomembnih stvari, v katere sem vpleten.

Doma je vse več nezadovoljstva. Naenkrat ugotovim, da so moja družba fantje in dekleta, ki so več kot pet, včasih celo deset let mlajši od mene.

Moja generacija je šla naprej. Najboljša prijateljica, ki zame nima več časa, bo diplomirala in s fantom načrtujeta poroko. Počasi ugotavljam, da postajam nekdo, ki vedno pride prav, občutek imam, da je od mene vse odvisno. Vsi me potrebujejo, a imajo za samoumevno, da vse to delam.

Pomembne »duhovne« naloge

Marsikdo se je ali se bo prepoznal v zgornjih dveh odstavkih. Ni prijetno branje, upam pa, da bo dalo misliti. Kot duhovni spremljevalec študentov in mladih neredko naletim na takšne primere.

Zakaj ne morem končati študija, zakaj se ob vseh teh dejavnostih, ki so dobre, počutim praznega, nezadovoljnega in nazadnje nezaželenega? S študijem je konec, znašla sem se v slepi ulici. Življenje je na neki točki začelo teči mimo mene.

Ta past ni značilna samo za študente

Tudi družinski ljudje lahko nevede prevzamejo vlogo neprostovoljnega prostovoljca, ki nekako samoumevno služi skupnosti do te mere, da to popolnoma použije njegovo zasebno življenje in postavi njegov partnerski odnos oziroma družino na drugo ali tretje mesto.

Vse se mora podrediti zelo pomembnim »duhovnim« nalogam, ki jih opravljata mama ali oče ali oba. Otroci jima nekaj časa še sledijo, a na neki točki se uprejo vsemu, kar je požrlo zaupni in pristni odnos, ki bi ga sicer morali živeti s starši.

Kako je mogoče, da so otroci tako duhovnih staršev ali vsaj enega izmed njih pustili cerkev; da se jim upira maša, pogovor o veri in zakramenti in podobno; da jih vse to odbija do te mere, da si nimajo s starši več kaj povedati?


FOTO: Pexels.

Samoumeven inventar

Opisano so simptomi, hkrati pa tudi posledice prevelike angažiranosti v stvareh, ki so po sebi dobre. A nobena stvar ni dobra, če je je preveč in če vodi v enostranski, samoumevni tok dogodkov.

Lahko se zgodi, da človek postane funkcija, inventar, uporaben in zanesljiv v primerih, ko drugi odpovedo. Enostranskost in samoumevnost takšnega življenja nas izropa priložnosti, ki jih manj angažirani ljudje ne zamudijo. Na mestu je, da se vprašamo, kako smo prišli v tak položaj.

Razlogi so lahko različni in kot rečeno, so opisani simptomi posledica stvari, ki jih pri sebi še nismo razrešili. Prevelika angažiranost ima lahko svoj notranji izvor v nas samih ali pa je vzrok manipulacija od zunaj.

Če iščemo potrditev in občutek sprejetosti, morda tudi vplivnosti, lahko ugotovimo, da si ga, vsaj na začetku, lahko pridobimo z veliko razpoložljivostjo, angažmajem, prevzemanjem velikih odgovornosti, s tem, da damo svoje darove na voljo drugim v prepričanju, da delamo za višji cilj.

Če dodamo še religiozno razsežnost, to lahko pomeni, da opravljamo svojo versko dolžnost; da zadoščamo za svoje napake in nepopolnosti.

Kakšna je rešitev?

Pomembno je izstopiti iz tega kroga in včasih najti pomoč. Potrebno je narediti revizijo življenja, svojih vrednot, svoje naivnosti in tudi zlorabe, katere žrtev sem postal, poleg mene pa morda tudi moja družina, zakonec, otroci.

Potrebno se je soočiti z izgubljenim, žalovati in nato delati na sebi, na popravi škode, ki sem si jo povzročil ali so mi jo z manipulacijo povzročili drugi.

Različne so stopnje škode, ki nastajajo na ta način, a če jih odkrijemo dovolj zgodaj, lahko preprečimo najhujše. Za naprej pa se je potrebno naučiti postaviti meje drugim in sebi s tem, da prepoznamo, da smo za takšne stvari posebej dovzetni.


Celoten prispevek je bil najprej objavljen v novi številki revije Božje okolje. Revijo lahko prelistate TUKAJ.