Sebastiana Onofre Lima je že od malih nog čutila klic v redovno življenje, vendar so ji gmotne težave v družini in stvarnost vsakdanjika na brazilskem podeželju preprečile, da bi svoje sanje tudi udejanjila. Njeno življenje se je obrnilo v drugo smer, ko se je oče zaradi spleta okoliščin dogovoril za njeno poroko - ko je bila še najstnica. »Od poroke sem vedno prosila Boga, naj deluje v mojem življenju in v življenju mojih otrok … In blagoslovil me je z milostjo sinovega poklica, pozneje pa še mojega,« je s. Sebastiana povedala v pogovoru za medijsko mrežo EWTN.

Celo oče je najstarejšemu sinu na smrtni postelji rekel: »Pomagaj svoji materi, da bo šla v samostan. To so njene sanje.«

S. Sebastiana je mati devetih otrok, poročena pa je bila 36 let, vse do moževe smrti. Svojega prvega otroka, Henriqueja, je rodila leta 1964. Sinova želja, da bi postal duhovnik, se je prebudila že v otroštvu, med drugim tudi zaradi pogostega opazovanja matere v molitvi. Henrique je od leta 1999 redovnik redemptorist, papež Frančišek pa ga je leta 2016 imenoval za škofa Douradosa. Škof Henrique Aparecido de Lima je v pogovoru za medije pojasnil, da ga materine molitve podpirajo pri njegovem služenju.

Škof je tudi pripovedoval, kako je že kot otrok slišal svojo mater govoriti, da si v resnici ni želela zakonske zveze, temveč da je sanjala o tem, da bi vstopila v samostan. Celo oče, ki je po ženini zaslugi postal katoličan, mu je na smrtni postelji rekel: »Pomagaj svoji materi, da bo šla v samostan. To so njene sanje, saj se nikoli ni želela poročiti.« Ko je umrl, se je Sebastiana v starosti 55 let pridružila redovni skupnosti »Copiosa Redenção«. 

Preberite tudi: Redovnice in beatboxanje? Zakaj pa ne! [VIDEO]

Mati, zgled trdne in močne vere

Danes, pri 80 letih, se posveča molitvi in podpori ženskam, ki so se znašle v stiski. V samostanu sprejemajo številne vdove, ki so se po smrti moža odzvale klicu v redovno življenje. S. Sebastiana pojasnjuje: »Srečna sem kot redovnica! Rada delam, rada molim, rada pomagam drugim, saj sem si vedno želela izboljšati življenja ljudi, jih pripeljati iz puščave in jih voditi k dostojanstvenemu življenju.«

Škof Henrique o svoji materi govori kot o »spodbujevalki poklicanosti«: prav ona mu je namreč s svojim zgledom trdne in močne vere tlakovala pot v duhovništvo. Škof se spominja, kako so doma vsak večer molili rožni venec in se nato odpravili v posteljo, mama pa je nadaljevala z molitvijo.

S. Sebastiana je prepričana, da je družina zibelka duhovnih poklicev, škof Henrique pa priznava, da v življenju ves čas občuti podporo in molitve svoje matere.

Družina, zibelka poklicev

Henrique je klic v duhovništvo začutil že v starosti šestih let. Pri 14 je vstopil v malo semenišče, kjer je zaključil osnovno šolo, toda pri 22 je moral prekiniti svojo pripravo na duhovništvo, ker se je družina znašla v finančni stiski. Kot najstarejši sin je pomagal na kmetiji in delal kot voznik tovornjaka. Štiri leta pozneje, pri 26, je lahko nadaljeval duhovniško formacijo in pri 35 je prejel mašniško posvečenje.

Papež Frančišek ga je imenoval za škofa Douradosa: v škofa je bil posvečen januarja 2016, v veliko veselje matere. S. Sebastiana je prepričana, da je družina zibelka duhovnih poklicev, škof Henrique pa priznava, da v življenju ves čas občuti podporo in molitve svoje matere.