Zapri
Iskanje

Sinodalna pot 2022 – pričevanje Jožeta Faganela v Kamniku

Za vas piše:
Jožef Pavlič
Objava: 15. 06. 2022 / 06:00
Oznake: Dogodek, Vera
Čas branja: 10 minut
Nazadnje Posodobljeno: 14.06.2022 / 22:40
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Sinodalna pot 2022 – pričevanje Jožeta Faganela v Kamniku

Sinodalna pot 2022 – pričevanje Jožeta Faganela v Kamniku
Jože Faganel predava o sinodalnem dogajanju na Slovenskem v dvorani frančiškanskega samostana v Kamniku. FOTO: Jožef Pavlič
V dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku je 3. junija po večerni maši spregovoril o sinodalni poti Cerkve na Slovenskem Jože Faganel, slovenist in romanist, lektor v različnih gledališčih, nekdanji direktor Celjske Mohorjeve družbe, profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter na Teološki fakulteti v Ljubljani, tudi dolgoletni predsednik Društva hemofilikov Slovenije.

Zelo osebno, kajti na poziv papeža Frančiška, naj kristjani stopimo na sinodalno pot za prenovo Cerkve, moramo odgovoriti iskreno in osebno. Vsakdo tam, kjer je na svoji življenjski poti. Mladi na začetku, starejši pred iztekom. Na tej poti izbirajmo tista znamenja, ki naj za druge postanejo prometni znaki občestvene sinodalne poti. Po že prehojeni poti iščimo pravo sinodalno usmeritev občestva verujočih v Kristusa, je številne udeležence predavanja povabil Jože Faganel.

Njegov sproščeni nastop, prosto povedane besede, so bile veliko več kot predavanje; prej pričevanje sila razgledanega krščanskega razumnika, profesorja, najprej pa zavzetega in prebujenega kristjana. Tudi s smislom za humor, ko se je zahvalil za podeljeni »doktorat«. Na vabilu k predavanju so napisali, da je doktor, kar v resnici ni, a je pokazal, da bi po vsem, kar ve in je delal v življenju, lahko bil.

Z drugim velikim intelektualcem in prebujenim kristjanom Jožetom Strgarjem, nekdanjim ljubljanskim županom, se je vprašal: Ali se Slovenci še lahko prištevamo h krščanski Evropi? V času, ko je tudi Cerkev v nekakšnem krču, se pojavljajo nove duhovnosti, je Evropa zanikala svoje krščanske korenine, se ne hrani več iz njih, marveč iz psevdoreligije, pravemu krščanskemu nauku nasprotnih gibanjih in usmeritvah. Vse kaže, da se bo morala »Evropa okristjaniti iz misijonov«, je napovedal o stari celini. Podobno kot papež Frančišek, ki se na svojih apostolskih potovanjih usmerja »na obrobja«. Njegova beseda, predvsem pa zgled, so »živ poseg v naše življenje«.

Jože Faganel v pogovoru s predsednico Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeto Humar. FOTO: Jožef Pavlič

Na sinodo se je treba pripraviti

Kot papež Frančišek je tudi Jože Faganel povabil k temeljiti osebni pripravi na sinodo. Pri njem je bila in je to izkušnja lastnega verskega življenja in spremljanja papežev, ki jih je poznal, od Pija XII. do sedanjega svetniškega Frančiška. Začelo se je z malimi in večjimi žrtvicami, zavestnim odrekanjem grehu in premagovanjem svojih slabosti. Dobro si je zapomnil moralni poduk: Če pljuneš za konja, to ni greh, lepo pa tudi ne! Vesel je bil dogajanja na drugem vatikanskem koncilu od leta 1962 do 1965. Izjemno pogumnega dejanja papeža sv. Janeza XXIII., ob katerem se je kardinalom, ko ga je napovedal, zdelo, da se mu je zmešalo, je začudilo njega samega, a mu ni vzelo poguma. »Koncil je prenovil naše krščanstvo,« je spomnil predavatelj. »Študentski verouk je bil zelo obiskan.« Pri frančiškanih na Tromostovju. Pogovarjali so se tudi o preganjanem pesniku in pisatelju Edvardu Kocbeku, o drugem velikem pisatelju Alojzu Rebuli, začeli izdajati župnijski list. »Vse obdobje od leta 1945 je bilo sistematično uničevanje krščanstva,« je pribil predavatelj. To je potrjevalo tudi dretje afežejevk pred frančiškanskim samostanom na Tromostovju: »Jezuiti paraziti! Frančiškane iz Ljubljane!«

Frančiškanov to ni preplašilo in zmedlo, so ohranili mirne živce. Njihov glavni cilj je bilo oznanjevanje. Kako ga ohraniti in nadaljevati v času komunizma. Z nasveti so jim pomagali tudi dobro obveščeni ljudje. Brata, p. Angelik in p. Roman Tominec, sta premišljeno ubirala nova pota oznanjevanja s plakati in pri pouku verouka, postavitvijo oltarja v veroučni učilnici, kamor niso segle oči in ušesa udbovcev. Pri izdajanju župnijskega lista Naše tromostovje so frančiškanom pomagali študentje. Oblasti so na vsak način hotele to preprečiti, a jim ni uspelo. Tudi zaradi bistroumnosti frančiškanov, nasvetov pomembnih ljudi, ki so jim bili blizu, predvsem pa neustrašenosti. Izdali so (leta 1970) tudi knjigo Alojza Rebule Krščanska avantura. Poznejši doktor in predavatelj Edi Kovač je bil tako navdušen nad njo, da se je je naučil na pamet. Odločno so se postavili po robu delovanju hudobnega duha v podobi komunizma. Zavedali so se, kar se danes premalo, kako nevarno je, če se prepustimo vplivu hudobnega duha, pozabljamo pa na Boga. Izkušnja, s katero se je uspešno spoprijel spreobrnjenec pisatelj Rebula.

Predavatelja Faganela je pozdravil tudi kamniški frančiškanski gvardijan p. Ciril Božič. FOTO: Jožef Pavlič

Hudobni duh ima obilo dela

»Hudi duh ima danes neskončno dela,« je ugotavljal predavatelj. Skušal je celo samega Jezusa: »Vse ti dam, če predme padeš in me moliš.« »Evropa je pod vplivom hudega duha, ker se je odpovedala krščanskemu izročilu,« je nadaljeval Jože Faganel.

Kako lahko zablodi celo kakšen škof, govori primer francoskega nadškofa Marcela Lefebvra, ustanovitelja tradicionalistične bratovščine Pija X., ki je bil zaradi neposlušnosti Svetemu sedežu izobčen iz Cerkve. Nasprotnika določil drugega vatikanskega koncila ter zagovornika tridentinskega obrednika. Maše »po starem« z uporabo latinščine, duhovnikom, obrnjenim k glavnemu oltarju in ne k ljudem, prav tako ne oltarjem »k ljudstvu«. Celo tako nesmiselnemu prepričanju, da je obhajilo na roko smrtni greh. »To gibanje ima čudne korenine,« je dejal predavatelj. Pri njem ne gre zgolj za vnovično uvedbo latinščine pri maši, marveč veliko več – držanja črke, ne pa duha! Kako naj bi rekli drugače, če so celo mladi kleče molili pred ljubljansko stolnico, da bi bila v Cerkev kot uradni bogoslužni jezik spet uvedena latinščina in ne slovenščina. Ima zagovornike celo med našimi duhovniki. Kakšni pa so »lefebvrovci« do ljudi – pravih kristjanov, je Jože sam doživel v Franciji, ko so ga skoraj napodili iz svoje cerkve, ga spraševali, kaj sploh išče v njej. Nič čudnega, da potem ne smejo imeti svojih obredov po tridentinskem obredniku v župnijskih cerkvah.

Jožeta Faganela je pozdravil tudi laizirani duhovnik dr. Jože Urbanija (desno). FOTO: Jožef Pavlič

Slovenci smo premalo samozavestni

Jože Faganel je dalje dejal, da smo Slovenci premalo samozavestni, »se držimo črk, kot da bi bil to slovenski kompleks«. Še posebej tisti, ki se danes zatekajo k latinščini v Cerkvi, vrnitvi vanjo. Je pa prav, da smo bolj ponosni na to, kar imamo kot majhen narod, nimajo niti veliki narodi. Med drugim Brižinske spomenike. Premalo smo tudi hvaležni za liturgijo v narodnem jeziku (to je ocenil kot »Božji poseg« v času svojih študentovskih let), liturgistu dr. Marijanu Smoliku, človeku z »izjemnim estetskim čutom«, za prava in jezikovno izbrušena bogoslužna besedila. Metod Turnšek je opravil veliko delo s predkoncilskim Rimskim misalom, vendar je treba iti naprej tudi v liturgiji, se zavedati, kako je »nadvse pomembno, da imamo v svojem jeziku cerkvena besedila« ob vsem spoštovanju starega misala, Kanizijevega katekizma, v katerem je bila dobro »razložena vsa verska resnica«. Tega danes manjka pri pouku verouka. Narobe bi bilo, da bi verouk, če bi ga začeli poučevati v šolah, prilagodili drugim učnim predmetom. Zato je bolje, da je ostal v veroučnih učilnicah.

Narobe je tudi to, da se »izgublja transcendentno«, kajti že »otroci imajo smisel za skrivnost«. Zato ni prav, da se prejem zakramentov prelaga na poznejša leta. S tem se pri otrocih pozablja tudi na razvoj umetniškega čuta, česar se je dobro zavedal rajni papež sv. Janez Pavel II., je to poudarjal v svojih literarnih delih, dramah Pred zlatarno in Brat našega Boga. Kako umetnosti brez prizadevanja za dobro manjka nekaj zelo pomembnega. Druga igra je celo spodbudila Roberta Friškovca, ko je v njej igral (govori o slikarju, ki je ostal brez dela, potem pa se je posvetil brezdomcem), da se je odločil za duhovništvo. Prva igra pa je o zgodba o ljubezni med zakoncema. »Dobra verska literatura nas bliža presežnemu,« je prepričan Faganel.

Obenem pa ugotavlja: »Odpor do verskega se v zadnjih letih poglablja. Kristjani si ne upamo govoriti o moralnih normah, izjavljati, da smo kristjani, izražati svojih stališč do pomembnih življenjskih vprašanj, začeti debate. Preveč smo tolerantni.« To kaže tudi naš odnos do LGBT. Z njim, kot tudi z drugimi novotarijami, bi se morali soočiti, povedati, kaj je prav in kaj narobe. Vnovič se pojavlja janzenizem, ki je »Friderika Barago odgnal iz Slovenije«, je napisal Dušno pašo. Janzenizem v obliki prizadevanja za vrnitev latinščine v cerkvene obrede, namesto da bi širili duha drugega vatikanskega koncila. Papež Wojtyla se je v mladih letih odločal med tem, ali bo gledališki igralec ali duhovnik. Nazadnje se je odločil, da bo duhovnik, kajti gledališče in liturgija sta si zelo blizu. Zato je prav, da je liturgija »spoštljivo opravljena«. Vanjo se ne sme tlačiti samovoljnih vrinkov. Pri maši je zelo pomembno, da ne obžalujemo le grehov, marveč se jih kesamo, »Boga prosimo odpuščanja«. Drastičen je primer na smrt bolnega človeka, ki se ni pustil spovedati: »Ne pustim. Zmenjen sem s 'ta črnim'.« Pogodil se je s hudim duhom. Z zlom.

Kot kristjani moramo »širiti dobro, priznati svojo grešnost, prositi Boga odpuščanja, računati na Božje usmiljenje«. Prepričanje: ni važno, da si veren, ampak dober, ni pravo.

Predavatelja Jožeta Faganela je predstavila dr. Marjeta Humar. FOTO: Jožef Pavlič

Večjo pozornost zakramentom

Bolj bi se morali posvetiti zakramentom. Posebej sveti spovedi, ki je v »največji krizi«. Verniki pa zahvaljevati Bogu, kajti »zahvaljevanje je najbližja pot do nebes«. Svojo vero moramo živeti, ne le kazati na zunaj (muslimanke s svojimi pokrivali). Bolj bi morali tudi širiti duha ekumenizma, ki je »v Sloveniji znatno zamrl«. Biti odprti tudi do laiziranih duhovnikov, jih pritegniti k sodelovanju v Cerkvi. Več bi morali narediti za izobraževanje kristjanov. Nekateri laiki so »zelo goreči« za delo v Cerkvi, a imajo premalo teološkega znanja. Tudi pri poučevanju Svetega pisma, ki je »zahtevna knjiga«. Laike bi morali začeti »sistematično izobraževati«. Mimo duhovnika ne moremo in ne smemo, kajti brez njih ni Cerkve. Več bi morali moliti za rajne.

Pastoralno ravnanje župnika Martina Goloba je vprašljivo, čeprav ga ljudje tako hvalijo in občudujejo. Ravno to je narobe, kajti populizem ni prava pot v Cerkvi. Duhovnik mora ljudi navezovati na Kristusa, jih pridobivati zanj, ne pa zase in nase.

Glede same sinode je predavatelj nazadnje ugotovil: »Mislim, da še nismo šli na pot!« Vsaj Slovenci.

Kako je z njo v Kamniku, je povedala predstavnica prizadevanj za družinsko katehezo v tem mestu, h kateri se zbira 18 družin. Njihov namen je, da živijo Božjo besedo danes.

Predavatelj je nazadnje pogumno in odkrito, v skladu s povedanim in s svojim krščanskim prepričanjem, odgovarjal na vprašanja udeležencev predavanja. Ključno od vsega je bilo sporočilo: Živimo svojo vero danes, bodimo pravi, pristni in pogumni kristjani in pričevalci za Jezusa. Potem smo že na poti sinodalnega dogajanja in prizadevanja Cerkve na Slovenskem.

Predavatelja je na začetku pozdravila in se mu na koncu zahvalila predsednica Društva sv. Jakob Kamnik, ki je s kamniškimi Frančiškovimi brati organiziralo izredno zanimivo predavanje, kar so pokazala tudi številna vprašanja.

Jožetu Faganelu se je za njegove pošteno in odkrito, predvsem pa pogumno in tudi kritično povedane misli, zahvalil tudi kamniški frančiškanski gvardijan p. Ciril Božič.

Predstavnica prizadevanj staršev za pravo družinsko katehezo v Kamniku govori o njihovih dobrih izkušnjah. FOTO: Jožef Pavlič

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh