Sinodalni očetje so minulo soboto zaključili prvi teden zasedanja škofovske sinode, ki se je pred tednom dni na temo 'Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere' pričela v Vatikanu. Kot poroča Radio Vatikan, je na sobotni razpravi, ki se je je udeležil tudi papež Benedikt XVI., sodelovalo štiriindvajset govornikov.

Latinski patriarh v Jeruzalemu Fouad Twal je v ospredje postavil pomen romanj na svete kraje. Boljše poznavanje kulturnega, zgodovinskega in geografskega okvirja, kjer so nastale skrivnosti naše vere, je lahko posebna priložnost za osebno srečanje z Jezusom kot osebo, za poživitev, okrepitev in ponovno rojstvo romarjeve vere. Patriarh je izpostavil tudi potrebo po veri kot življenjskem stilu ter pozval k spreminjanju negativne miselnosti, ki v veri vidi le sociološko funkcijo, ki vodi v vojskovanje in nasilje. Da bi bila nova evangelizacija sodobna in učinkovita, mora po patriarhovih besedah izhajati iz Jeruzalema, začeti pri prvi krščanski skupnosti, ki je bila zbrana ob Kristusu in je tako imela razlog, za katerega se je bila pripravljena žrtvovati in tudi darovati življenje.

Da nova evangelizacija potrebuje nove evangelizatorje, je po navedbah Radia Vatikan zatrdil brazilski nadškof Odilo Pedro Scherer. Dejal je, da so bolj kot nove metode dela in tehnični pripomočki potrebni evangelizatorji, ki imajo globoko izkušnjo vere in jo hranijo v občestvu z Bogom. Pomemben vir nove evangelizacije je po njegovih besedah lahko tudi pobožnost do svetnikov, njihovo življenje, pričevanje in priprošnja.

Sinodalne očete je nagovoril tudi Julian Carron, predsednik Bratovščine občestvo in osvoboditev. Izpostavil je, da brez odkritja in sprejetja vere kot dragocenega daru nova evangelizacija tvega, da bo omejena na vprašanje za strokovnjake. Na hrepenenje človekovega srca po izpolnitvi, torej večnosti, ne more odgovoriti doktrina, skupek pravil ali neka organizacija, ampak dogodek. To, kar manjka, namreč ni toliko besedno ali kulturno ponavljanje oznanila. Človek današnjega časa čaka, da doživi srečanje z osebami, za katere je Kristus postal tako zelo prisotna resničnost, da se je njihovo življenje spremenilo.

Beneški patriarh Francesco Moraglia je zatrdil, da mora nova evangelizacija dati več prostora katehezi, s posebno pozornostjo do medsebojnega dopolnjevanja med vero in razumom. Izpostavil je pomen dialoga s krščanskimi intelektualci in znanstveniki. Tudi na ravni vsakodnevne kateheze se je potrebno napotiti proti splošnejši zavesti o kulturni razsežnosti vere, da vernik ne bo živel v psihološki podrejenosti. Katoličani namreč pogosto živijo v neke vrste manjvrednostnem kompleksu v odnosu do modernizma in postmodernizma, in sicer zaradi osebnega in nerazrešenega spora med vero in razumom, je poudaril Moraglia in dodal, da kultura mora vstopiti v pastoralo.

O znanosti in veri pa je v sinodalni dvorani spregovoril prof. Werner Arber, eden od posebnih odposlancev na sinodi. Arberja je Benedikt XVI. imenoval za predsednika Papeške akademije znanosti in je prvi protestant, ki zaseda vodstveno mesto na tej papeški ustanovi. Werner Arber je leta 1978 prejel Nobelovo nagrado za medicino. V svojem govoru je med drugim poudaril, da morata znanost in vera biti še naprej elementa za človekovo spoznanje, ki se medsebojno dopolnjujeta. Znanost do sedaj ni uspela najti ustreznih odgovorov na vsa človekova vprašanja, predvsem tista, ki presegajo naravno področje, to vlogo pa lahko opravijo ravno religiozna verovanja.