Berta Golob: Sirote so me naučile življenja

Gospe Berte Golob prej nisem poznal. Ampak že po nekaj minutah v kuhinji njene skoraj sto let stare hiše sem se počutil, kot da sva stara znanca. Pronicljive in skrbno ubesedene misli, bister spomin, sijoča modrina oči, sproščen nasmeh in predvsem domačnost, sijoča iz 93-letnice, po srcu pa mladenke, preprosto očarajo. Tako kot njena hudomušnost in dovtipi. Nemogoče je ubesediti vso modrost pisateljice, pesnice, lektorice, knjižničarke, učiteljice – baje tako stroge, da so se je včasih ustrašile celo kolegice. Zato ne zamerite, če se tale intervju ni do pike držal načrtovanih vprašanj in pričakovanih odgovorov. Toplota kuhinje in predvsem toplina njene osebnosti sta napravili preglobok vtis. Kako se spominjate božičev iz svojega otroštva? Še posebej, ker ste že pri petih letih izgubili mamo. Spomini so lepi. Najprej zaradi tistih pravih zim – vse je bilo belo, zasneženo. Potem zaradi potice. In pa zaradi topline iz štedilnika na drva, ki je ogrela celo kuhinjo. Božič je bil nekaj posebnega: potica, vonj … Na sveti večer smo pokadili prostore s kadilom, ki je tako čudovito dišalo. Vonj je ostal še nekaj časa, božiču je dal svoj čar. Druge dni v hiši ni kaj prida dišalo, kvečjemu kdaj po čebuli, ko smo jo pražili. (smeh) Potica je bila vedno del božiča, tako kot velike noči. Danes so dobrote nekaj vsakdanjega. Takrat pa so bile redkost; praznik je bil zaradi potice res praznik. Hrana je bila svojčas skromna. Jo še vedno spečete? Nič več. Potem ko sem ostala sama (sestra je pred leti umrla, op. a.), sem jo pripravljala le še kaki dve leti. Dobre so tudi kupljene! Božično vzdušje si pričaram z jaslicami, že v adventu imam na pragu »predjaslice«, kot jim pravim, z malo mahu. Skuham dobro kosilo, sprejmem kak obisk. Kar dan prinese, kar življenje prinese. Kako je bil videti božič, ko ste bili že učiteljica v prejšnjem režimu? Ste morali praznovanje skrivati? Božič je bil takrat delovni dan. Jaz pa sem bila glede tega malo uporniška. Ko sem poučevala v Preddvoru, 14 let, sem nosila lepo, olivno zeleno haljo, drugačno od črnih, ki so jih imele kolegice. Na božič sem jo namenoma odložila in šla v razred brez nje. Nobenih težkih besed ni bilo zaradi tega. Z učenci smo brali Pionirski list (kasnejši PIL, op. a.) in tako mirno preživeli dan. Tudi za otroke sem hotela narediti malo praznika. Spraševanje na praznični dan? Kje pa! V Preddvoru ste poučevali tudi otroke iz tamkajšnjega vzgojnega zavoda, ki so pretrpeli marsikaj … Da, doživeli so vse sorte. Med njimi so bile vojne sirote. Jaz sem z njimi uspešno delala, dobro smo shajali, v 14 letih se mi nič ni zgodilo. Dve kolegici pa sta velikokrat prijokali iz razreda, tudi iz tistega, v katerem sem bila razredničarka. Jaz pa sem le odprla vrata in v razredu je hipoma nastala mišja tišina. Otroci so skočili k stolom, kot bi bili vojaki! Od kod avtoriteta? Nimam pojma. Morda sem prišla z nekim strogim izrazom na obrazu. Kolegica, ki je učila biologijo, mi je dejala, da se tako čudno in resno držim, da se me celo ona včasih boji. (smeh) Po drugi strani sem tudi znala narediti vzdušje. O njihovih zgodbah sem napisala tudi knjigo. Hvala Bogu, da sem jih učila. Odprli so mi življenje. Scrkljana smrklja sicer ne bi bila, ampak življenja so me naučile te sirote. Ste kdaj morali svojo vero skrivati? Imela sem dobrega ravnatelja, pisal se je Logar, in sodelavce. Nikoli nisem imela težav. Niti z otroki in starši. Celo veliko kasneje, ko sva se z ravnateljem srečala po naključju, mi je rekel: »Zahvaliti se ti moram. Vedel sem, da se vedno lahko zanesem nate.« To mi je dalo misliti, kako pomembno je zaupanje. Kakšen učitelj je dober učitelj? Pravičen in prijazen. Lahko tudi v obratnem zaporedju. Tudi resen in delaven. Kako pa je bilo s tem na Televiziji Slovenija, kjer ste bili lektorica v informativnem programu? Tam sem se vseh osem let počutila fajn! Še bi ostala, a so mi v drugi službi ponudili boljši, manj večerni urnik. Na televiziji sem si za vse življenje zapomnila, kaj pomeni rdeča barva. Tja sem prinesla svoje »orodje«, tudi rdeč svinčnik. Nek mladi novinar me je rotil: »Samo ne rdečega svinčnika!« Očitno je imel slabe spomine, travme iz šole. Dolga leta je bil moj šef Jure Pengov. Odlično sva se razumela, le enkrat sva si prišla malo navzkriž. Ker je narobe naglasil neko besedo, sem mu v besedilu napravila naglasno znamenje. Da bi mu pomagala, seveda. Potem mi je navrgel: »Kaj ste mi to narisali, jaz se na te zadeve ne spoznam. Ne vem, kaj to pomeni.« Jaz pa mu nisem ostala dolžna: »No, potem ste pa prespali četrti razred.« (smeh) Kateri vidik Jezusovega rojstva vas najbolj nagovarja? Družinskost. Majhnost. Imela sem šest let mlajšega brata, ki mame sploh poznal ni, saj je bil star le tri tedne, ko je umrla. Po porodu je šla prezgodaj na njivo. Prehladila se je, staknila pljučnico in to je bil konec. Tedaj antibiotikov še ni bilo. Kako leto kasneje so jih začeli uporabljati. Jaz pa sem bila stara dobrih pet let. Bežno se je spominjam. Hvala Bogu, pomanjkanja materinske skrbi nisem čutila. Moja sestra, ki je bila 13 let starejša od mene, je namreč prevzela vlogo matere. Čeprav je bila invalid – od rojstva je imela težave s kolkom –, se je odpovedala svojemu življenju in se posvetila očetu, malemu bratcu in meni. Prevzela je vlogo gospodinje, mame, skrbnice. To je bilo zanjo kruto. Iz vašega pripovedovanja je čutiti, da ste bili kot družina zelo povezani. Se motim? V naši hiši ni bilo nikoli kričanja, nikoli povzdignjenega glasu, kaj šele udarcev. Oče je bil zelo blag. Iz pripovedovanja drugih otrok sem glede očetov slišala drugačne stvari. Ne spomnim se niti enega resnega prepira. To je velika sreča. Zakaj se niste poročili, si ustvarili družine? Zavestno sem se odpovedala poroki, lepo sem se razšla z mladostno simpatijo. Posvetila sem se sestri, ki je obesila na klin svojo zaljubljenost v zgodovino sveta, Jugoslavije, Slovenije in še česa. Ona se je v otroštvu posvetila meni, potem pa jaz njej. Prav je bilo, da sem se, ker je z leti hodila vse težje. Hvala Bogu, da mi je modra soseda svetovala, naj si kupim avto in napravim vozniški izpit. »Berta, ti nič ne misliš na to, kako Francka že težko hodi?« Še danes me zazebe, ko pomislim: da me je morala na to spomniti soseda. Takrat nisem razmišljala toliko vnaprej, ampak bolj sproti. Nisem si želela življenja urediti po svoji meri, da ne bi imela časa zanjo. Ste kdaj na poseben način izkusili Božjo bližino? Veste, nenehno jo doživljam. Čutim se obvarovano. Poglejte, 30 let sem sama v temle »golobnjaku«, kletki (hudomušno namigujoč na svoj priimek, pokaže na hišo, ki jo je oče zidar sam naredil leta 1927, op. a.). Saj ljudje prihajajo, ampak tudi odhajajo. Ne čutim strahu, osamljenosti. Hvala Bogu. Upam, da me ne zajame kaka depresija. Tega si res ne želim. Res je tudi, da ne tarnam, kako mi je hudo. Kar je treba narediti, se naredi, so nas učili. Kje v svetu in družbi, za katera se zdi, da nas pehata v nenehno hitenje in nas vsak potapljata v slabe novice ter napovedi, najdete sidra upanja? Poslušam le z enim ušesom. Jaz, Berta, velikega sveta, ki ima klešče in stiska, iz tele svoje kuhinje ne morem spremeniti. Prepuščam se. Kar bo, pa bo. Tako, kot je, je prav. Lažje boš živel, če boš težave sprejel in jih znal nositi. Tako nekako gre neka primorska pesem. Kar pride, bo minilo. Jutri je nov dan. Kaj bi voščili bralcem ob božiču? Naj bo božič res blagoslovljen, miren, privoščite si dober grižljaj potice.

Dostop do članka (47174)

Berta Golob: Sirote so me naučile življenja

Berta Golob: Sirote so me naučile življenja

Kako se spominjate božičev iz svojega otroštva? Še posebej, ker ste že pri petih letih izgubili mamo.

Evropa mora zaščititi preganjane kristjane po svetu

LJUTOMER – 20 let cerkvenega zbora sv. Janeza Krstnika

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.