Andrej Karlin (1857–1933) je bil 21. decembra 1910 imenovan za tržaško-koprskega škofa, 19. marca 1911 v Trstu posvečen, novembra 1919 se je odpovedal svoji funkciji, 2. decembra 1919 pa je zapustil mesto v zalivu. O prevratni dobi je pisal svoj osebni dnevnik, ki so ga tržaškemu škofu nasilno odvzeli 29. decembra 1918, ko je »imel v hiši veliko demonstracijo«. V obdobju, ko je bil dnevnik v rokah »demonstrantov«, so ga prepisali, italijanska vlada pa je dnevnik uporabila kot argument za odstranitev Karlina z mesta tržaško-koprskega škofa zaradi v dnevniku zapisanih stališč, ki naj bi bila protiitalijanska. Zaplenjena osebna literarna lastnina tržaškega škofa so lastniku vrnili 7. aprila 1919.

Zapisoval je svoje vtise o političnem vrenju, anarhiji ...

Tržaški škof je od 30. oktobra 1918 do 13. aprila 1919 zapisoval svoje vtise o političnem vrenju, anarhiji, izživljanju italijanske mladeži, italijanizaciji oblastnih simbolov, preimenovanju ulic, skratka o razpad(anj)u habsburške monarhije po prihodu italijanske okupacijske oblasti, začetku Italije v Trstu in na ozemlju Istre, torej na območju pod cerkveno pristojnostjo tržaškega škofa. Dnevniški zapisi so tudi v funkciji beleženja osebnih vtisov, pogovorov, v njih najdemo popis usod njemu podrejenih duhovnikov, za katere je dolžan skrbeti in za njih intervenirati pri civilnih (ali vojaških) oblasteh.

Karlin je bil naprej katoliški pastir, nato legalist in šele nato narodno zaveden Slovenec, ki ga je skrbela nasilnost protislovenskih (in protihrvaških) italijanskih nacionalistov (zoper duhovnike). Nasilneži so uživali bolj ali manj odkrito podporo vojaških in civilnih oblasti, ali pa je ostala njihova samovolja nekaznovana.

Tržaški škof dr. Andrej Karlin. VIR: Wikipedia

Študiral je pravo na univerzi Sant'Apollinare v Rimu

Dr. Andrej Karlin je kot mlad duhovnik veliko potoval, držeč se načela: »Kdor /.../ zmeraj doma tiči, ta nič vreden ni.« Njegova radovednost in tudi ambicioznost sta ga ponesli na študij v Rim, kjer je študiral pravo na univerzi Sant'Apollinare in bil leta 1892 promoviran za doktorja obojega prava (utriusque iuris). Pridobil je znanje, razgledanost, intelektualno samozavest ter tudi konkurenčno prednost, ki je bila odločilna, da so ga naposled izbrali za škofa v takrat metropolitanskem mestu z brbotajočimi klicami hudih nacionalnih nasprotij. S tem je prevzel veliko odgovornost za škofijo, v kateri sta bili dve tretjini vernikov Slovencev in Hrvatov, ena tretjina pa je bilo Italijanov.

O škofu v Trstu je odločila vlada na Dunaju

Tradicionalno je mesto tržaško-koprskega škofa pripadlo kandidatu iz slovenskega ali hrvaškega miljeja. Zaporedje duhovnikov slovenskega rodu je dunajska vlada prekinila z imenovanjem Franca Ksaverja Nagla junija 1902.

V skladu z ustaljeno prakso je – v nasprotju z današnjimi razmerami v večini držav – avstrijska izvršilna državna oblast imela pomembno vlogo pri izbiri škofa. Za izpraznjeno mesto v Trstu so predlagali vsak svojo listo s tremi kandidati preostali štirje cerkveni poglavarji goriške metropolije: goriški nadškof, ljubljanski, krški in poreško-puljski škof. Dunajska vlada je nato nunciju sporočila svoje stališče do njej predloženih seznamov in navedla svojega preferenčnega kandidata, sklep o imenovanju pa je izdal papež.

Vatikan je soglašal z izborom

Nepričakovano napredovanje Franca Ksaverja Nagla leta 1910 za koadjutorja dunajskega nadškofa, še bolj pa dolgotrajno iskanje njegovega naslednika je potrebno razumeti kot odraz velike zahtevnosti škofovske funkcije. Prvotno preferenčni kandidat Franc Castellicz je odstopil, s čimer so se izboljšale možnosti za Karlina, ki je bil uvrščen na kandidatni listi na drugo mesto. V vladnem predlogu je bil predstavljen kot »pošten duhovnik, mož velikega znanja ter zmožen in neutrudljiv referent, ki se zna vesti v družbi in ki ima tudi ustrezno energijo. Po rodu je Slovenec, ki se pa politično ni nikoli eksponiral. Obvlada oba deželna jezika in je do vprašanja glagolice vedno zavzel korektno stališče.« Vatikan je soglašal z izborom, zato ga je cesar 21. decembra 1910 predlagal v imenovanje za novega tržaškega škofa.

Papež je Karlina imenoval za tržaško-koprskega leta 1911

Po Karlinovi zaprisegi lojalnosti cesarju Francu Jožefu je papež Pij X. imenoval Karlina za tržaško-koprskega škofa 8. februarja 1911, 19. marca pa je bil posvečen, kot je bil napovedal ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič v svojem dnevniku. Jeglič je napisal, da je bila posvetitev dostojna, z močno udeležbo uradnih oseb države in mesta. Karlin je presenetil »Lahe, ko je pri prihodu na kolodvor začel govoriti laško. /.../ Hvala Bogu, da je prvi vtis novega škofa na vse prav ugoden. Upam, da bo kos pretežki nalogi, ki ga čaka.«

Sedež tržaške škofije v Ul. Cavana v Trstu. VIR: Mladika

Tri škofovske sedeže v goriški metropoliji so zasedali Slovenci

S Karlinovo umestitvijo so tri škofovske sedeže v goriški metropoliji zasedali Slovenci, zato je tržaški državni namestnik po smrti poreško-puljskega škofa Giovannija Battiste Flappa januarja 1913 Karlinu sporočil pričakovanje oblasti, da bo mesto zasedel italijanski duhovnik.

V vojnih okoliščinah je bila bolj poudarjena Karlinova zvestoba Avstriji, a pri tem ni pozabil na vrednoto miru. Karlin je znal prisluhniti stiski ljudstva, prizadetega od vojnih grozot. Verjetno si med vojno ni predstavljal, da bo moral po njej enakovrstno tolažbo nuditi svojim duhovnikom, ki so jih nove okupacijske oblasti pregnale z njihovih župnij.

Tržaški škof je okleval pri podpisu majniške deklaracije. Ljubljanskem škofu je odgovoril na njegov poziv, da »dovoli podpis, pa je tudi zadovoljen, ako se izhaja brez njega«. Medtem je goriški nadškof odločno odklonil svoj podpis pod deklaracijo

Prva stran Karlinovega dnevnika iz prevratnih dni (za vse reprodukcije iz Karlinovega dnevnika je vir Nadškofijski arhiv Maribor, Zapuščine škofov, Tomažič, Ivan Jožef, šk. 13bis/8).

Organizirani demonstranti so vdrli v škofovski dvorec

»Proti večeru se je jako živahno v Kopru demonstriralo. Ponoči pa so sneli cesarskega orla raz okrajno glavarstvo,« je Karlin zapisal v svojem prvem vpisu v dnevnik 30. oktobra 1918.

Nastopila je doba, ki jo je Karlin označil kot anarhijo, pozneje tudi revolucijo. Dne 1. novembra je skupina demonstrantov vdrla v škofijsko palačo, ki jo je Karlin označil za dom, in zahtevala pregled vseh prostorov. Demonstranti so želeli preveriti, ali so tam še simboli avstro-ogrske države. Škofov odločni nastop jih ni pregnal, kar je odraz novega stanja škofove avtoritete ter nepriljubljenosti pri navdušenih podpornikih italijanske države, iredentistih.

Organizirani demonstranti so znova vdrli v škofovski dvorec, tokrat tudi v škofove zasebne prostore, 29. decembra 1918, ko so škofu odvzeli njegovo osebno lastnino, vključno z dnevnikom prevratne dobe. Na isti dan so demonstranti napadli še uredništvo Edinosti. Karlin je v pismu guvernerju generalu Carlu Petittu di Roreto (1862–1933) zapisal, da so demonstranti na trgu pred škofijo vzklikali »Viva d'Italia!« (živela Italija!), »abbasso il vescovo« (dol s škofom!), »abbasso il vescovo sciavo« (dol s slovanskim – a z žaljivo oznako Slovanov – škofom!), v njegove prostore pa so vstopili predstavniki demonstrantov v uradnih italijanskih uniformah. General se je distanciral od demonstrantov in obljubil, da se takšen incident ne bo nikoli več ponovil.

Karlinov opis vdora v škofijski dvorec, ko so mu tudi ukradli dnevnik.

Naj nemudoma zamenja slovanskega tržaškega škofa

Naredili so prepis Karlinovega dnevnika prevratne dobe, besedilo pa je italijanska vlada uporabila kot kronski dokaz Karlinove protiitalijanske drže pri zahtevah pri Svetem sedežu za njegovo zamenjavo. Ob tem velja opozoriti na zapis guvernerja za Julijsko krajino Carla Petittija di Roreta z dne 19. novembra 1918. Zapis navajam po prevodu v monografiji Boruta Klabjana in Gorazda Bajca Ogenj, ki je zajel Evropo. Narodni dom v Trstu 1920–2020: »Vrhovnemu poveljstvu predlagamo, naj nemudoma zamenja slovanskega tržaškega škofa monsinjorja Karlina z drugim, znanim po svojem italijanskem značaju, hkrati pa, da bi lahko nato podoben ukrep uporabili za goriškega nadškofa monsinjorja Sedeja.«

Protestirati ne smem ... prošnje nič ne pomagajo

Škof je ocenil, da je v odnosu do novih lokalnih oblasti nemočen – protesti na civilne oblasti ne učinkujejo, zato svojim duhovnikom, ki so ga prosili za pomoč, lahko nudi »zgolj« tolažilne misli in jih bodri, naj vztrajajo pri opravljanju svojega poslanstva. Karlin je ostajal optimističen in je upal na vzpostavitev pravnega reda, zato je pragmatično hranil proteste za zares ključne zadeve, saj se je bal, da bo s prepogostimi protesti povsem izvotlil svojo oblastno avtoriteto, še posebej znotraj škofije. Škofovo avtoriteto so testirali tudi podrejeni duhovniki, ki so pozdravljali predstavnike (okupacijskih) oblasti ter se celo brez škofovega dovoljenja udeleževali avdienc pri oblasteh. Škof Karlin je protestiral, a hkrati resignirano ugotavljal: »O, revolucija – za te nisem rojen, nikdar se te ne privadim.« Ob drugi priložnosti v sredini decembra pa je zapisal: »Protestirati ne smem ... prošnje nič ne pomagajo ... pa bodi škof v takih okoliščinah!«

Po italijanskih časopisih so škofa osirali

Po italijanskih časopisih so škofa osirali kot reprezentanta prejšnje države, prejšnjega režima, avstrijskega škofa – to je bila aluzija, da bi moral ravnati podobno kot civilni uradniki, ki so po razpadu države zapustili Tržaško. Ampak škof o tem ni razmišljal, četudi je bral vesti v italijanskih časopisih o svojem nasledniku, tudi o svojem domnevno nelojalnem odnosu do novih oblasti. Najbolj pa ga je pretresla vest o svojem domnevnem odstopu v ljubljanskem Slovencu, ki je povzemal vest po italijanskem časopisu Gazzetta di Pola. Pričakoval je, da bo italijanske prenapeteže zaustavil vpliv Svetega sedeža. Ob očitnem razkritju internih cerkvenih stališč konec novembra 1918 v italijanskih časopisih je pričakoval diplomatski protest Svetega sedeža in nato povrnitev v ustaljene tirnice komunikacije med italijansko državo in Svetim sedežem. Že iz Karlinovega zapisa je razvidno, da je bila to njegova velika želja, saj je opazoval temeljito predrugačenje tradicionalnih odnosov in poseganje v njegove pristojnosti.

Duhovščina je podobno kot škof projugoslovansko usmerjena

Škof, ki je bil sicer po svoji izjavi komunikacijsko izoliran, zasebna komunikacija s pismi ali po telefonu je bila nadzorovana, se je moral soočati z njemu upornimi duhovniki, ki so se razveselili prihoda italijanskih okupacijskih oblasti, upajoč, da je to pričetek italijanskega obdobja. Karlina so zelo verjetno spremljali okupacijski varnostnoobveščevalni organi. Na dan vdora demonstrantov v škofove sobane so italijanski varnostnoobveščevalni organi v strogo zaupnem poročilu navedli, da je škof med italijanskimi meščani nepriljubljen, saj naj bi držal vse niti lokalne Cerkve, duhovščina pa je podobno kot škof projugoslovansko usmerjena. Domnevali so, da škof vzdržuje stike z Ljubljano, še posebej z ljubljanskim škofom, ki je označen kot eden izmed »apostolov jugoslovanskega gibanja«.

Bil je razočaran nad pragmatičnostjo nekaterih duhovnikov

Škof je bil tudi razočaran nad pragmatičnostjo nekaterih duhovnikov v nacionalnem oziru, kar je morda delovalo kot kritika tovrstnega ravnanja, ampak je dejansko bilo zla slutnja, da lahko njegov naslednik na čelu škofije z nameščanjem italijanskih duhovnikov odreče slovenskim vernikom duhovno oskrbo v materinem jeziku, torej pohiti s poitalijančevanjem. (Italijanski) tržaški duhovniki so izražali pričakovanja za stik z novimi, okupacijskimi oblastmi. 7. novembra 1918 so bili na obisku pri gubernatorju, o čemer so obvestili škofa, ki jih je opozoril, da duhovnike pred oblastmi zastopa škof. Sedem dni pozneje je odšel v spremstvu najožjih sodelavcev na obisk k gubernatorju. Po izmenjavi pozdravov se je »vizita« pri gubernatorju končala v manj kot dveh minutah. Daljši pa je bil pogovor z gubernatorjevim svetovalcem za verske zadeve Carlom Gallijem, ki je svetoval potrpljenje, načelno zavrnil pritožbo o preganjanju s pojasnilom, da so duhovniki nepriljubljeni pri ljudstvu. Na Karlinovo opozorilo, da je težko imenovati nove duhovnike, pa ga je opozoril na italijanski kadrovski bazen, v katerem na primanjkuje duhovnikov. Galli je Karlina zbodel, da ni pričakovati večjih teritorialnih sprememb, zato je posredno svetoval sprejem novih oblastih in predvsem novega državnega okvira.

Opis preganjanja duhovnikov v škofiji.

Papež je škofu Karlinu naročil naj bo »kolikor mogoče popustljiv«

Škofa Karlina so pred usodo njemu podrejenih duhovnikov v Istri, ki so jih preganjali in zaprli, ali so pred preganjanjem pobegnili, reševala njegov status in papežev vpliv. Tomaž Simčič je ocenil, da so si italijanske oblasti sprva prizadevale osamiti škofa. Karlina očitno niso povabili na sprejem italijanskega kralja v Trstu, samoiniciativno pa se ni odločil za udeležbo. Z odpovedjo javnega nastopanja bi škof deloval pomirjevalno ter s tem sprejel tezo o svoji nepriljubljenost med »ljudstvom«. Sveti sedež je sprva zavračal pritisk italijanskih oblasti do sklenitve miru in s tem nove državno-pravne stvarnosti, o čemer je škofa Karlina osebno obvestil papežev apostolski vizitator Pietro Bastien konec novembra 1918. Karlinu je izročil pismo kardinala Pietra Gasparrija, državnega tajnika v Rimu, ki je svetoval, naj papeškega odposlanca prijazno sprejme in posluša (»... di riceverlo con la sua solita cortesia e di ascoltarlo«).

Papež je škofu Karlinu naročil, da naj bo v odnosu do italijanske vlade »assai prudente«, torej zelo previden in »kolikor mogoče popustljiv, in če bi zahtevali tudi 'Te Deum' od mene, naj temu ne bom nasproten in tudi župnikom naj tega ne prepovedujem. Glede Trsta sem že lahko prepričan, da ostane pri Italiji in naj se po tem uravnam.«

S preganjanjem duhovnikov ustvarjajo mučence

Papeški odposlanec je poročal kardinalu Gasparriju, da je škof Karlin v celoti pripravljen sprejeti papeževe odločitve. Ob tem pa sta bila navedena škofova odgovornost za vse vernike, ne glede na njihovo narodnost, in nasprotovanje mlajše italijanske duhovščine škofu, zato je škof zaprosil za umik iz Trsta salezijanskega duhovnika Michelangela Rubina. V pismo je papeški odposlanec vključil govorico, da bodo slovanski duhovniki odšli v Jugoslavijo, če bo škof Karlin moral zapustiti tržaško škofijo. To informacijo je odposlanec verjetno pridobil od duhovnikov, saj Karlin v dnevniku ni nikjer omenil morebitne diskusije o njegovem odstopu. Na podlagi ostalih zapisov na drugih mestih v dnevniku ter skrbi za svoje duhovnike in vernike je mogoče oceniti, da o tem ni razmišljal. Celo več, italijanske oblasti je opozoril, da s preganjanjem duhovnikov dejansko ustvarjajo mučence.

Karlin je spoznal, da bo težko še nadalje zasedal svoje mesto

Karlin je spoznal, da bo težko še nadalje zasedal svoje mesto, zato je že spomladi, za veliko noč, škofa Jegliča obvestil, da ga »Lahi ne marajo, da bo pa ostal, dokler bo mogel«. Jeglič mu je omenil, da bi mu lahko ponudil »proštijo in ga imenoval generalnim vikarjem«. Kmalu zatem so Karlina povabili v Rim, kjer ga je sprejel kardinal Pietro Gasparri in nato še papež Benedikt XV. (papež v letih 1914–1922). Pred njegovim prihodom so v Vatikanu prejeli pritožbo Carla Montija, italijanska vlada pa je kardinalu Gasparriju poslala prepis Karlinovega dnevnika od 30. oktobra do 22. decembra 1918. To dejansko pomeni, da je škof Karlin pravilno ocenil, da odgovornost za napad nanj 29. decembra 1918 nosijo italijanske (okupacijske) oblasti.

Demonstranti so škofu poskušali preprečiti birmovanje

Podobno velja tudi za javne izgrede zoper škofa 22. junija 1919 v Kopru, ko so demonstranti škofu poskušali preprečiti birmovanje. Demonstranti, ki so delovali s tiho podporo oblasti, so povzročili javni nemir. Italijanske oblasti so v Vatikan sporočile, da nadaljnja prisotnost tržaškega škofa ogroža javni red in mir na ozemlju, pa tudi sama škofova oseba naj bi bila v nevarnosti. Slednje spominja na argumentacijo lokalnih okupacijskih ali krajevnih oblasti, ki so s tem argumentom odvzele prostost ali izgnale duhovnike iz Istre.

Karlin je opažal dva protislovna trenda: na eni strani so njemu podrejeni italijanski duhovniki kršili internacionalni značaj Cerkve z nošenjem nacionalističnih emblemov, na drugi strani pa preganjanje duhovnikov na osnovi njihove lojalnosti do prejšnje avstrijske oblasti ter slovenskih in hrvaških duhovnikov na osnovi jezika božje službe.

Italijanaši so se barbarsko znašali nad duhovniki v Istri

Karlin je zapisal: »Iz raznih krajev v Istri prihajajo polagoma poročila, da so se italijanaši barbarsko znašali nad duhovniki. Mi v Trstu teh novic ne zvemo, ker jih italijanski časnikarji ne prinašajo. Slučajno sem dobil v roke 'Slovenca' od 21/11, ki v raznih dopisih iz Istre poroča nasilnost italijanašev po Istri, ki se opirajo na okupacijske čete.« Ob tem je škof ugotavljal, da se kažejo jasni znaki »'kulturne borbe', v kateri bo vsa odgovornost izključno na duhovnikih«.

Pri tem je navedel totalitaristični diskurz, ki je Slovence označeval kot neprave prebivalce Istre, torej prebivalce, ki so jih avstrijski vladarji naselili v Istri, da bi jo varovali pred Italijani. Karlin je izjavo sicer pospremil z vprašanjem – »Kdo se ne smeje?« –, saj je bilo zanj nepredstavljivo, da bi prišlo do masovnega preganjanja slovenskih in hrvaških prebivalcev, še posebej pa duhovnikov. Ocenjeval je, da je preganjanje duhovnikov strateško, a upal, da je to začasne, prehodne narave, saj »ljudstvo brez duhovnikov, na katerega se naslanja, se bo takoj vdalo tujemu vplivu«.

Karlinov zapis o zamenjavi slovanskih minoritov na Cresu in v Piranu z italijanskimi. Na njihovo kritično vprašanje, kdo bo skrbel za dušno pastirstvo med Slovenci in Hrvati, je padovanski provincial dejal, da jim je treba odtegniti zakramente, dokler se ne naučijo italijanščine. To je Karlin sporočil papežu.

Naj gre k svojemu prijatelju škofu ljubljanskemu

Dne 26. oktobra 1919 je Karlin dobil iz Rima po kardinalu Gaetanu de Laiu poziv, da se odpove škofiji, »kakor je obljubil, da je pripravljen, in naj gre k svojemu prijatelju škofu ljubljanskemu«.

Jeglič je v dnevniku povzel že omenjeno Karlinovo oceno »iz okoli velike noči«, da ga »Lahi ne marajo, da bo pa ostal, dokler bo mogel«. O Karlinovi usodi se je Jeglič avgusta 1919 pogovarjal s papežem. Takrat je papež predstavil italijanske pritiske za takojšnjo odstranitev tržaškega škofa, vendar je Sveti sedež zavzel stališče, da bodo kadrovska vprašanja rešena po sklenitvi mirovne pogodbe. Jeglič je 3. novembra 1919 zapisal: »Ako so se pa sedaj vdali, moral je biti nanje silen pritisk.«

Navodilo je razumel kot prošnjo za čimprejšnji odhod iz Trsta

Ljubljanski škof se je bal, da bo odstavitev, še posebej pa pred sklenitvijo miru in določitvijo meje, vplivala na ugled Svete stolice pri Slovencih: »Ugled papežev bo pri Slovencih trpel.« Ob tem pa je poročal, da je bil Karlin užaloščen nad hladnokrvnim pozivom iz Rima. Jeglič je poročal, da je Karlin poslal »kardinalu de Lai suho odpoved, svetemu očetu pa pismo, v katerem obžaluje, da je postal žrtev laškega nacionalizma«. Iz Rima so Karlina prosili za sklic kapitlja, ki naj izbere kapitularnega vikarja. Tržaški škof v odstopu je navodilo razumel kot prošnjo za čimprejšnji odhod iz Trsta. Med ponujenimi možnostmi ljubljanskega škofa je izbral častno mesto rektorja v Zavodu svetega Stanislava.

Karlin se je od svojih vernikov poslovil 2. decembra 1919 v pastirskem pismu, tri dni pozneje pa je že prišel v Ljubljano. Njegov odhod je med Slovenci v Trstu in Istri povzročil precejšnje zgražanje nad Svetim sedežem. Pripravljal se je protest, na katerem bi zahtevali »povrnitev Karlina«. Na zboru duhovnikov iz goriške, tržaške in poreške škofije v Sežani pa je bil sprejet sklep o protestnemu pismu. K temu je duhovnike spodbudilo hitro imenovanje Karlinovega naslednika Angela Bartolomasija in zaskrbljenost, da bo odstavljen tudi goriški nadškof Sedej.

Samo tri dni pozneje, 13. julija 1920, so požgali Narodni dom

Karlinov dnevnik iz prevratne dobe v Trstu je v zgodovinopisju poznan, ampak le po prepisu dnevnika, ki so ga izvedle italijanske (okupacijske) oblasti po zaplembi škofove osebne lastnine 29. decembra 1918. Prvič so izseke Karlinovega dnevnika objavili v tržaškem časopisu Era nuova 8., 9. in 10. julija 1920 z jasnim namenom predstavitve Karlinovega protiitalijanskega razmišljanja in delovanja. Jože Pirjevec ocenjuje, da je bilo to učinkovito sredstvo v načrtni protislovenski akciji, ki je dosegla svoj vrhunec samo tri dni pozneje, 13. julija 1920, s požigom Narodnega doma.

Pričakoval je, da ga bo Sveti sedež podprl

Karlinov dnevnik predstavlja vpogled v vzpostavljanje odnosov med novimi oblastniki (sprva vojaško in nato civilno upravo) in lokalno Katoliško cerkvijo po razpadu dolgožive državne tvorbe, ko so novi oblastniki želeli prevzeti vse pomembne vzvode oblasti. Pri tem so se rušila stara razmerja in so revolucionarno posegali v škofove pristojnosti na terenu in v Cerkev kot institucijo. Lokalni nosilci oblasti so opravičevali ravnanje na terenu kot narodovo voljo, to je voljo italijanskih prebivalcev, ki so bili deležni krivic pod avstrijsko vlado, še posebej med prvo svetovno vojno. Škof se je zavedal omejitev svoje avtoritete pri okupacijskih oblasti, a vendar protestiral, opozarjal in bodril svoje duhovnike v stiski. Pričakoval je, da ga bo pri tem podprl Sveti sedež, da bo torej ostal škof vsaj do sklenitve miru in ureditve državno-pravnih razmerij. Upošteval je papeževo navodilo za zadržano javno nastopanje, za popustljiv odnos do italijanskih okupacijskih oblasti, vendar je že na avdienci pri papežu po veliki noči 1919 spoznal, da italijanska vlada odločno zahteva njegovo odstranitev. Pred odhodom v Rim je naredil popis preganjanih duhovnikov, kar je sestavni del dnevnika, s čimer je upošteval novi fenomen, ki se je razvil po prvi svetovni vojni, z natančnim zbiranjem podatkov in oblikovanjem racionalnih argumentov v obliki spomenic in ekspertiz. Karlinov pregled so pozneje nadgradili duhovniki v spomenici, ki je bila predana papežu marca 1920.

Prispevek je objavljen v reviji Mladika (številka 1–2, 2025), razširjena verzija pa je objavljena v prispevku »O revolucija – za te nisem rojen, nikdar se te ne privadim«. Tržaški škof Andrej Karlin (1911–1919) o prevratni dobi v Trstu v monografiji Miscellanea 46 (Acta ecclesiastica Sloveniae, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2024).