Semiški spravni dogodek je bil umeščen v širši okvir dogajanja v slovenski družbi, ki ga med drugim zaznamujejo skorajšnja 80. obletnica konca druge svetovne vojne in še vedno nedosežen dogovor o pokopu posmrtnih ostankov žrtev, jeseni 2022 izkopanih iz Jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu, ki so odtlej »začasno« shranjeni v garaži kočevskega komunalnega podjetja.

Zbrane je pozdravil semiški župnik Luka Zidanšek. FOTO: Bogomir Štefanič

Duhovni temelji sprave 

Te okoliščine so odmevale tudi v mašnem nagovoru škofa Andreja Sajeta – po njegovim besedah je po 80 letih od bratomorne vojne »nastopil čas, da presežemo različne poglede in žrtvam omogočimo dostojen pokop, svojcem pa možnost dostopa, počastitve ter molitve zanje«.

Na temo sprave je bilo v preteklih desetletjih tudi v Sloveniji veliko posvetov, vendar po besedah škofa Sajeta nismo prišli niti do soglasja o preverljivih zgodovinskih dejstvih.

Pogoj za to pa je stopanje po poti sprave. Na temo sprave je bilo sicer v preteklih desetletjih tudi v Sloveniji veliko posvetov, vendar, kot je dejal škof Saje, nismo prišli niti do soglasja o preverljivih zgodovinskih dejstvih. O bratomorni drugi svetovni vojni pri nas in o zverinskem ubijanju neposredno po njej imamo namreč Slovenci dva pogleda t. i. zmagovalcev in poražencev, tako razklan zgodovinski spomin pa ima posledice za sedanjost in prihodnost.

V Semiču je bila leta 1942 umorjena Božja služabnica, učiteljica Marica Nartnik. FOTO: Bogomir Štefanič

To stanje pa ima tudi duhovno razsežnost. »Izkušnja nam pove, da izjave o spravi brez razčiščene preteklosti ostanejo teorija ali mrtva črka, če naša prizadevanja ne preidejo v molitev k Bogu s prošnjo za vzajemno odpuščánje. Dejavniki za odpuščánje prekašajo človeške razloge za spravo. Kot verujoči kristjani vemo, da je resnična sprava izključno Božje delo, ki presega vsa človeška merila in zmožnosti,« je dejal škof Saje. V duhu tega spoznanja je zbrane v Semiču (in s tem celotno slovensko verno občestvo) povabil, da »se združimo v molitvi za spravo in za močno vero« ter v prošnji k Svetemu Duhu »za pravi navdih in moč, da bi v Sloveniji prišli do soglasja glede dostojnega pokopa nasilno pobitih, med katerimi so mnogi še vedno nepokopani«. Izrecno je opozoril na izkopane posmrtne ostanke iz Jame pod Macesnovo gorico, ki kljub večkratnim prošnjam in pozivom pristojnim službam na komunali v Kočevju nerazumno dolgo »čakajo« na dostojen pokop; škofa Saje kot najbolj primeren prostor za tak pokop vidi pokopališče na ljubljanskih Žalah.

Verno občestvo v župnijski cerkvi sv. Štefana v Semiču. FOTO: Bogomir Štefanič

Pomen razstave v Beli krajini

Kot vsi ljudje imajo po besedah predsednika SŠK tudi žrtve revolucije pravico do imena in do groba, kar je osnovna civilizacijska norma vsake družbe in neodtujljiva človekova pravica slehernika. Zato se je zahvalil vsem, ki delujejo na projektih odkrivanja grobišč nasilno pobitih oseb med drugo svetovno vojno in po njej ter si prizadevajo za dostojen pokop umorjenih in za popravo krivic. »Hvala za vztrajanje v želji, da v naši domovini pridemo do pomiritve in soglasja o zgodovinskih dejstvih, kar bo pomemben temelj pri nadaljevanju spravnega procesa,« je dejal škof Saje.

Ker je večji del bratomorne tragedije med drugo svetovno vojno in takoj po njej doživela prav Dolenjska z Belo krajino, je posebej dragoceno, pomembno in sporočilno, da je razstava predstavljena tudi v teh krajih.

Ob tem se je izrecno zahvalil pripravljavcem in organizatorjem razstave 3450 / Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin, ki so jo sprejeli že v številnih slovenskih krajih, zdaj tudi v Semiču. Ker je večji del bratomorne tragedije med drugo svetovno vojno in takoj po njej doživela prav Dolenjska z Belo krajino, je po škofovih besedah posebej dragoceno, pomembno in sporočilno, da je razstava predstavljena tudi v teh krajih. Ob tem je spomnil na znanstveno monografijo Pragovi nasilja: Dolenjska in Bela krajina 1941–1943, ki obravnava tematiko medvojnega in povojnega nasilja na tem področju (v uredništvu zgodovinarke dr. Pavline Bobič je izšla leta 2024 v sodelovanju Študijskega centra za narodno spravo in Škofije Novo mesto).

Odprtje razstave

Maši je v Kulturnem domu Semič sledil ogled dokumentarnega filma o izkopu Jame pod Macesnovo gorico in odprtje razstave 3450 / Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin ter pogovor z njunim avtorjem zgodovinarjem dr. Jožetom Dežmanom, vodjo arheološke raziskave dr. Luko Rozmanom in snemalcem Jožetom Jagričem. Pogovor se je dotaknil tudi šestega poročila vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki je posvečeno prav Jami pod Macesnovo gorico in njenim žrtvam in je lani izšlo pri založbi Družina.