Tristote obletnice smrti koprskega škofa Paola Naldinija (1632–1713) so se

spomnili s celodnevnim simpozijem in današnjo mašo v obnovljeni cerkvi sv.
Blaža, ki so jo odprli po dobrega pol stoletja.

Škof Bizjak: »Moj predhodnik je bil prežet z ljubeznijo do Cerkve«

Danes, v nedeljo, 21. aprila, točno na dan smrti Paola Naldinija – koprski škof
je bil od leta 1686 do 1713 – je škof Jurij Bizjak ob Naldinijevem grobu v
cerkvi sv. Blaža daroval mašo. Spregovoril je o Naldinijevem grbu z levom in
veliko vejo narde, ki ponazarja vsebino njegovega dela in življenja, in napisom
na grbu: »Narda dehti in lev zmaguje, ko z živo besedo, s svojimi spisi povsod
varuješ večno svetost!« Lev predstavlja vladarja in mogočnega varuha, lev
je kralj zverin, vendar v Naldinijevem grbu, kot je dejal škof Bizjak, nastopa
predvsem kot varuh in čuvaj. Narda velja za kraljevsko dišavo. Cerkveni očetje
jo imajo za znamenje ponižnosti, ker se pridobiva iz korenin. »Škof je čuvaj in
varuh duhovnosti, svetosti, duhovnega bogastva,« je dejal škof Bizjak: »Vsi, ki
ste tako ali drugače prišli v stik s škofom Paolom Naldinijem, lahko prostodušno
izpričate, koliko privlačnosti pristne narde in koliko odločnosti vladarskega
leva sije in veje iz njegovih spisov in njegovih pripovedi, koliko ljubezni
in dobrohotnosti do teh krajev in njihovih prebivalcev, koliko globokega
spoštovanja in strahu do vsega presežnega in svetega diha iz njegove duše in iz
njegovega srca. Naj nas škof Naldini s svojo podobo vedno znova navdihuje in
privlači, naj bo tudi po cerkvi Svetega Blaža vedno bolj med nami in pri nas,«
je sklenil nagovor škof Bizjak in posebej za Družino poudaril, da je bil Naldini
izjemen predhodnik, plemenit človek. »Iz njegovih zapisov razberemo, da je bil
umirjen, čiste duše, čistega srca, ves prežet z ljubeznijo do Cerkve, do škofije in
vsakega posameznika.«

Osnovni podatki o Paolu Naldiniju

Rojen je bil v Padovi 15. oktobra 1632; 18. septembra 1655 posvečen v
duhovnika redu avguštinskih eremitov. Kot magister teologije je najprej vodil
redovne novince v Padovi, nato pa je bil asistent vrhovnega predstojnika reda
avguštincev v Rimu. Leta 1685 je bil imenovan, naslednje leto, 11. marca,
pa posvečen za koprskega škofa. 21. aprila 1713 je umrl v Kopru, kjer je tudi
njegov grob.

Pisal je v ljudskem in latinskem jeziku

Včeraj je bil v koprski Pretorski palači celodnevni simpozij, na katerem so
strokovnjaki z različnih področij osvetlili življenje, delo in čas škofa Paola
Naldinija. O dopoldanskem delu simpozija smo pisali že včeraj (http://
www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf), popoldne je o Naldiniju govorilo še pet uglednih
strokovnjakov.

Gregor Pobežin je predstavil latinske dele v Naldinijevem temeljnem delu
Cerkveni krajepis, ki ga je sicer pisal v ljudskem jeziku tedanjega časa, a
obenem ohranjal jezikovno dediščino antike. »Latinska besedila izkazujejo
nadarjenega stilista, ki je bil zmožen sestavljati dolga in kakovostna besedila,«
je dejal Pobežin in prikazal, pri katerih avtorjih je Naldini črpal svoj pesniški
navdih, poleg tega pa je latinska besedila – predvsem besedilo škofovske sinode
iz leta 1690, ki jo je izepljal – primerjal z izdelki nekaterih njegovih sodobnikov.

Versko in moralno življenje v tedanji koprski škofiji

Rafko Valenčič je predstavil versko-etično podobo koprske škofije v
Naldinijevem času. Da Cerkveni krajepis nima sicer izrecnega namena opisovati
verskega in moralnega življenje v tedanji koprski škofiji, je poudaril Valenčič, saj
je bil namen oris zgodovinske podobe škofije, ustanov in oseb, a se pri
vprašanju slednjih Naldini ni mogel izogniti predstavitvi in deloma tudi moralni
sodbi o njihovem življenju, značaju in zgodovinsko-pastoralni vlogi, je poudaril
predavatelj. »V njemu značilnem pristopu in slogu k temu vprašanju Naldini
skrbno in z naklonjenostjo predstavi osebe in ustanove, škofe, kapitlje in njihove
člane, samostane, redovnike, bratovščine …, verno ljudstvo ter njihovo zvestobo
krščanski veri. To ne pomeni, da niso bile prisotne tudi negativne značilnosti,
kot so medsebojna nasprotja, praznoverje, moralna izprijenost ipd., ki jim v
opisu ne posveča posebne pozornosti. Zato oris prikazuje skoraj idealno podobo
ljudi in ustanov tistega časa. V nasprotju s sosednjo škofijo v Trstu v koprski
škofiji ni bilo pripadnikov drugih ver, predvsem judovstva, ki so za nekatere
škofije predstavljala poseben verski in družbeni problem.«

Glasbena zapuščina Naldinijevega časa

Metoda Kokole je predstavila glasbo v Kopru v času škofovanja Naldinija in
izpostavila pripadnika ene pomembnejših lokalnih plemiških družin Antonia
Tarsie (1643–1722), ki je s svojim delom kot organist in skladatelj zaznamoval
tisti čas. »V stolnici je bil med leti 1662 in 1710 pogodbeno plačan kot organist,
vse pa kaže, da sta bila njegova vloga in delo veliko širšega značaja. Njegova
obsežna in še danes skoraj v celoti ohranjena notna zapuščina v sebi skriva
podatke o tedanjem repertoarju, velikosti in zmožnostih tedanjega stolnega
glasbenega ansambla, kot tudi vrste repertoarja in glasbenega sloga znanih
beneških mojstrov (G. A. Rigatti, G. Legrenzi, itd.), katerih dela so pod
njegovim vodstvom zvenela v Kopru. Z natančnim študijem in izvedbami se
je tega sloga učil tudi sam, kot razberemo iz njegovih 26 še ohranjenih lastnih
kompozicij, datiranih med 1680 in 1712 ter namenjenih glasbenemu bogatenju
koprskih cerkvenih praznikov.«

Naldini v družbi Tommasinija in Zena

Edvilijo Grdina, eden najboljših poznavalcev istrske zgodovine, je k Naldiniju
pristavil še istrska škofa Giacoma Filipa Tommasinija in Francesca Zena ter
opisal njihovo vlogo »krajepiscev« pri odkrivanju, kot je dejal, »civilizacijskih
aspektov istrskega polotoka«. Trem škofom gre zasluga, kot je dejal Grdina, »da
niso za vedno izbrisana nekatera temeljna poglavja duhovne dediščine, ki
obravnavajo urbane in podeželske skupnosti ter sakralne objekte«. Izpostavljena
je vloga cerkva kot poslanstvo verske prenove v različnih etnično-socialnih
okoljih. »Danes je tudi izkušenemu raziskovalcu težko dojeti stvaritve v skrajno
revnih ruralnih ambientih, ki jih je naš slavljenec pozdravil kot »vredne blišča
mestnih središč«, je dejal Grdina in predstavil usodo nekaterih umetnin, ki jih
beležijo arhivski spisi sakralne dediščine na zgodovinskem ozemlju koprske
škofije in stolnice Marijinega vnebovzetja v Kopru pred temeljito prenovo v 18.
stoletju.

Cerkveni krajepis – pripomoček umetnostnim zgodovinarjem

Po dveh zaradi bolezni odpadlih predavanjih – Helene Seražin o koprski stolnici
v Naldinijevem času in njeni prenovi ter Mateja Klemenčiča o beneškem
baročnem kiparstvu v istrskih mestih v tem času – je kot zadnja nastopila
organizatorka in duša simpozija, umetnostna zgodovinarka Vesna Kamin
Kajfež o umetnostnih naročilih škofa Naldinija. Da je Naldinijev Cerkveni
krajepis še danes temeljno delo za umetnostne zgodovinarje in odlično služi pri
analizi umetnostnih naročil v času njegovega škofovanja, je poudarila Kamin
Kajfeževa. »Naldini je – čeprav mesta ne okolice poprej ni poznal – natančno
opisal koprsko stolnico in škofe, kapitelj ter predstavil škofijske in redovne
cerkve v mestu in tudi v Izoli in Piranu. Škof si je za svoje zadnje počivališče
izbral koprsko cerkev sv. Blaža, ki je bila del samostana avguštink, in je ostala
v umetnostnozgodovinski literaturi skoraj v celoti prezrta. Samostan jim je
pripadal od leta 1318, ko je škof Tommaso Contarini skupnosti podelil pravila
reda sv. Avguština. Verjetno je bil na tem mestu pred tem samostan benediktink,
ki bi lahko veljal za prvo znano redovno ustanovo ne le v Kopru, ampak tudi
na celotnem območju sedanje Republike Slovenije,« je med drugim povedala
Kamin Kajfeževa in posebej izpostavila cerkev sv. Blaža, ki je sedanjo podobo
dobila v začetku 18. stoletja, za kar je zaslužen predvsem škof Naldini. »Ta je z
lastnimi finančnimi sredstvi pomagal pri obnovi dotrajane srednjeveške cerkve,
za kar so se mu avguštinke zahvalile s portretno busto, opremljeno s škofovim
grbom in napisom.«

Cerkev sv. Blaža po petdesetih letih spet odprta

Cerkev sv. Blaža, ki jo je odlično predstavila Kamin Kajfeževa, so si takoj
po koncu udeleženci simpozija (trajal je od 9.30 do 18. ure) tudi ogledali pod
strokovnim vodstvom Jureta Bernika. V cerkvi – zadnjega pol stoletja je bila
zaprta oziroma je po nacionalizaciji komunistične oblasti v začetku šestdesetih
let prejšnjega stoletja služila za skladišče, tako da mnogi mlajši Koprčani zanjo
v ozki Dellavallejevi ulici v središču mesta praktično do danes sploh niso
vedeli, mnogi starejši pa so nanjo povsem pozabili – je poleg Naldinijevega
groba Bernik opozoril na dva oltarja, ki imata Naldinijev grb, torej sta njegovo
naročilo. Med obema oltarjema je visoko nad lesenimi vrati, ki so bila še do
pred nekaj meseci zazidana, Naldinijeva portretna busta, opremljena s škofovim
grbom in napisom, skulpturo so škofu podarile sestre avguštinke kot zahvalo za
obnovo te srednjeveške cerkve.

Fotografija 1: Cerkev sv. Blaža
Fotografija 2: Naldinijev portret


Foto: Tatjana Splichal