Človeške veličine ne moremo meriti zgolj z učinkovitostjo in tehnologijo, temveč z moralno in duhovno sposobnostjo za dobro. Slednje se najbolje odraža v odnosih, o čemer govori tudi okrožnica papeža Leona XIV. Magnifica Humanitas.

Veličina človeka je tudi v krhkosti

Papež že z naslovom okrožnice poudarja veličino človeka v očeh Boga prav zato, ker je človek – z vso krhkostjo in ranljivostjo. Človek pa postaja resnično človek takrat, ko presega samega sebe in se podari večjemu od sebe – poslanstvu in ljubljeni osebi. V odnosih služenja se razodeva njegov smisel in s tem Gospodovo obličje. Božji Sin je prvi izbral pot ponižanja in ponižnosti, da se je približal človeku, mu prisluhnil, bil z njim sočuten in ga spodbujal na poti preizkušenj. Zato ga je Bog povišal (prim. Flp 2,9), kot je povzdignil njegovo mater Marijo. Če bi Bog odstranil njeno ranljivost in minljivost z boleznijo vred, bi odstranil tudi ljubezen in njeno bistvo, tj. polnost življenja v odnosih ter Odnosu znotraj ran.

Ustvarjeni smo torej za občestvo z Bogom in ljudmi, poklicani smo biti služabniki tega upanja in človečnosti. Nebeški Jeruzalem, svetopisemska prispodoba za skupnost, ki jo omenja papež v okrožnici in se gradi že na Zemlji, temelji na sodelovanju in občestvu, kjer različnost značajev in mnenj ni grožnja, temveč bogastvo; kjer aktivno poslušanje ni izguba časa, temveč globlje razumevanje bratov in sester ter njihovih potreb; kjer opogumljanje pomeni z majhnimi koraki skupaj stopati proti nebeški slavi.

Ne gre za popolnost

Ljudje od nas pogosto ne pričakujejo najprej popolnih odgovorov, ampak prisotnost, pozornost in iskreno zanimanje za njihovo življenje. Naša beseda je verodostojna takrat, ko jo spremlja bližina; naše oznanjevanje doseže srce takrat, ko ga spremlja sočutje; naše služenje postane rodovitno takrat, ko ga prežema pristna človečnost.

V času, ko so mnogi zaznamovani z osamljenostjo, razdeljenostjo in naglico, je lahko že preprost pozdrav, odprt pogovor, obisk bolnika ali pozorno poslušanje znamenje Božje navzočnosti. Človečnost ni nekaj dodatnega evangeliju, ampak eden njegovih najlepših obrazov. Bog sam je postal človek in nam v Jezusu pokazal, da pot do srca vodi skozi bližino in usmiljenje.

Naj nas praznik Marijinega vnebovzetja spomni, da naše pastoralno delo ni usmerjeno le v reševanje vsakodnevnih težav, ampak predvsem v spremljanje ljudi na poti k njihovi končni poklicanosti. Hkrati pa nas uči, da se pot v nebeško slavo začenja v drobnih dejanjih ljubezni, spoštovanja in pozornosti do bližnjega.