Škof Matjaž: »Kristus se je spustil tudi v temo Teharij« [FOTO]
Škof Matjaž: »Kristus se je spustil tudi v temo Teharij« [FOTO]
Letošnjo spominsko slovesnost sta v vsebinskem smislu zaznamovala mašni nagovor prvega med somaševalci, celjskega škofa dr. Maksimilijana Matjaža, in govor filozofa Jana Peršiča, člana odbora Nove Slovenske zaveze; s petjem so slovesnost obogatili teharski župnijski zbor pod vodstvom Martine Rezar ter solista Andreja Zakonjšek Krt in Primož Krt.
Teharski pridigar. FOTO: Bogomir Štefanič
»Naši mrtvi niso izginili«
Škof Maksimilijan Matjaž se je v mašnem nagovoru dotaknil nekaterih ključnih pojmov, s katerimi se srečujemo ob trpljenju teharskih žrtev, tudi tesno prepletenih pojmov spomin, sprava, resnica.
Naši mrtvi imajo izvorno pravico do svojega imena in spomina, mi pa dolžnost, da jim vračamo njihovo človeško dostojanstvo, njihovo ime in grob.
Ljudje lahko človeku vzamejo skoraj vse, od svobode in dobrega imena do doma in življenja; lahko pa tudi njegovo ime izbrišejo iz javnega spomina in mu odrečejo grob. Toda nekaj ostaja zunaj dosega vsake zemeljske oblasti, je dejal celjski škof, namreč to, da je »človek v Božji roki«. Prav to pa je temelj spomina na teharske žrtve – spomina, ki raste iz vere: »Naši mrtvi niso izginili. Niso samo številke v dokumentih in niso samo žrtve nekega zgodovinskega časa. So ljudje z imenom in obrazom. Vsak izmed njih je bil ustvarjen po Božji podobi. Zato imajo izvorno pravico do svojega imena in spomina, mi pa dolžnost, da jim vračamo njihovo človeško dostojanstvo, njihovo ime in grob.«
Glejte, Jagnje Božje na kraju hudega trpljenja. FOTO: Bogomir Štefanič
Sprava se rodi iz resnice
A ob tem velja opozorilo, kakšen naj bo ta spomin, da bo iz njega lahko rasla sprava. Škof Matjaž je bil jasen: »Spomin na Teharje ne sme postati netivo novega sovraštva. A prav tako ne sme postati pozaba. Odpuščanje ne pomeni, da zlo prenehamo imenovati zlo. Sprava ne pomeni, da žrtev in storilca preprosto postavimo na isto raven in rečemo: pozabimo vse in pojdimo naprej. Sprava mora izstopiti iz začaranega kroga sovraštva in laži.«
Potrebujemo resnico, ki ne postane novo orožje; spomin, ki ne proizvaja novega sovraštva; pravičnost, ki ne postane maščevanje; in odpuščanje, ki ne prikriva resnice.
In tu pridemo do pojma resnica, kajti: »Sprava ni prevleka, s katero bi prekrili zločin in trpljenje. Sprava se ne rodi iz enačenja, ampak iz resnice.« Zato resnična sprava »potrebuje resnico, priznanje krivic, njihovo odpravo ter zadostitev,« kar je po besedah škofa Matjaža izvorno človeški moralni imperativ, ki velja tako za posameznika kot za skupnost.
In še ena pridigarjeva misel, v kateri je prepletel omenjene pojme: »Potrebujemo resnico, ki ne postane novo orožje; spomin, ki ne proizvaja novega sovraštva; pravičnost, ki ne postane maščevanje; in odpuščanje, ki ne prikriva resnice. To je zahtevna evangeljska pot, a edina rodovitna.« Ob tem je spomnil na besede, ki jih je leta 2020 ob Jami pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu izrekel tedanji predsednik republike: Pogled v bolečino drugega je tisto, kar nas lahko zbliža, ne smemo se brezbrižno sprehajati mimo tuje bolečine. Tudi škof Matjaž temu pritrjuje: »Priznati trpljenje drugega namreč ne pomeni zmanjšati svojega. Priznati dostojanstvo drugega ne zmanjšuje dostojanstva naših mrtvih. Nasprotno: samo če branimo dostojanstvo vsakega človeka, branimo resnico in življenje narodne skupnosti.«
Moč za tako držo pa raste iz vere, da Bog človeka ne zapusti, tudi ko se on sam zakoplje v globine zločina in smrti. Bog se spušča v te globine, da bi se človeka dotaknil z novim stvarjenjem. Zato, kot je dejal škof Matjaž, »verujemo, da se je Kristus spustil tudi v temo Teharij.«
Vztrajati moramo tudi zaradi tistih, ki prihajajo za nami. Zaradi otrok, ki se vsak dan rojevajo med nami. Da nobenega ne bo nikoli več doletela usoda otrok Petrička.
Teharskih žrtev v luči vere torej ne samo objokujemo, ampak se jim tudi priporočamo. Škof Matjaž je zato zbrane v spominskem parku pozval: »V veri kličemo za priče in priprošnjike vse naše mučence, ki so v najtežjih trenutkih ostali zvesti Bogu, svoji vesti in svojim bližnjim. Naj nam izprosijo pogum in ljubezen, da bomo lahko ostali zvesti. Tudi takrat, ko nas bo ta zvestoba stala ugleda, udobja in sprejetosti. Vztrajati moramo tudi zaradi tistih, ki prihajajo za nami. Zaradi otrok, ki se vsak dan rojevajo. Da nobenega ne bo nikoli več doletela usoda otrok Petrička. Da jim bomo zapustili deželo, v kateri bo človeško življenje sveto in nedotakljivo od spočetja do smrti; v kateri bo človekovo dostojanstvo močnejše od ideologije; in v kateri nihče ne bo mogel postati gospodar življenja drugega.«
Teharski govorec filozof Jan Peršič. FOTO: Bogomir Štefanič
Slovenski zanikovalci realnosti
Žal pa Slovenije še ni dežela, v kateri bi bilo človekovo dostojanstvo močnejše od ideologije, kar se kaže v odnosu dela javnosti do komunističnih zločinov. Na to je zbrane v spominskem parku v kulturnem programu po maši spomnil filozof Jan Peršič.
Pavlihe brez dostojanstva bodisi namenoma zavajajo bodisi so mentalno prikrajšani, čeprav imajo morda naziv doktorja zgodovine.
V govoru, v katerem je v izhodišču izrisal teharsko taboriščno grozo, se je namreč med drugim opredelil do slovenskih zanikovalcev resničnosti, ki jih moti že spominski dan, posvečen žrtvam komunističnega nasilja; po njihovem prepričanju naj bi šlo pri povojni moriji le za maščevanje zaradi vojnih dogodkov, pri katerem naj ne bi bilo nič specifično komunističnega, saj se naj bi isto dogajalo tudi drugod po Evropi. »Pavlihe brez dostojanstva bodisi namenoma zavajajo bodisi so mentalno prikrajšani, čeprav imajo morda naziv doktorja zgodovine,« je bil do takšnih stališč kritičen Peršič.
Ne maščevanje, temveč revolucija
Slovenski zanikovalci komunističnih zločinov se pri svojih trditvah radi sklicujejo na knjigo Podivjana celina, ki jo je napisal britanski zgodovinar Keith Lowe. Toda ali je to sklicevanje upravičeno?
Jan Peršič je bil jasen: »Ko zanikovalci realnosti rečejo, da so povojni pokoli pri nas bili izraz maščevanja in da je povsod po Evropi prihajalo do teh pojavov, jim Lowe sporoča, prvič, da obstajajo ogromne razlike v številu po vojni umorjenih, kjer naša država nima para. Drugič pa jim sporoča, da je bilo nasilje v Jugoslaviji politično motivirano. Pravi, da so drugje nasilje vršile skupine, ki so delovale zunaj nadzora države, pri nas pa ga je iz političnih razlogov organizirala oblast, in to zato, ker je bila revolucionarna. Doda še, da v Vzhodni Evropi konec vojne ni prinesel osvoboditve, temveč novo obliko državne represije.«
Ivan Maček je leta 1988 v intervjuju za Delo dejal, da je po vojni obstajala možnost spopada z Zahodom, zato si niso mogli dovoliti, da pri življenju pustijo nasprotnike, ki bi v primeru zunanje vojaške intervencije lahko služili kot kader za vojno proti Jugoslaviji.
Romarsko občestvo pred teharskim pomnikom. FOTO: Bogomir Štefanič
Komunisti o komunističnih zločinih
A če slovenski zanikovalci resničnosti ne verjamejo tujim zgodovinarjem, bi bilo smiselno, da verjamejo starim slovenskim komunistom, ki jim je bilo samoumevno, da razlog za dobro organizirano industrijo smrti ni bilo maščevanje, temveč zaščita revolucije. Jan Peršič je navedel številna pričevanja teh komunistov, ki ne puščajo dvoma o tem, da so medvojni in povojni zločini komunistični zločini:
»Tako je Boris Kraigher svojemu bivšemu sošolcu Jožefu Žabkarju povedal: če bi izpustili domobrance, bi dobili opozicijo, saj jih ne bi mogli kontrolirati in bi se lahko angažirali proti režimu.
Franci Strle v knjigi Veliki finale na Koroškem leta 1976 napiše, da je 'slovenska revolucionarna vojska morala poskrbeti za obračun z nazadnjaškimi silami v lastnem narodu', ter da je britanska repatriacija jugoslovanskih državljanov privedla do 'neprecenljivih uspehov in trajnih koristi za utrditev in nadaljevanje naše socialistične revolucije'.
Ivan Maček je leta 1988 v intervjuju za Delo dejal, da je po vojni obstajala možnost spopada z Zahodom, zato si niso mogli dovoliti, da pri življenju pustijo nasprotnike, ki bi v primeru zunanje vojaške intervencije lahko služili kot kader za vojno proti Jugoslaviji.
Najlepše pa stvar opiše Mitja Ribičič v intervjuju za isti časopis leta 1975: sploh ne omenja možnosti napada od zunaj, temveč preprosto pove, da so bile zajete enote 'razredno opredeljene, hoteč preprečiti socialistično revolucijo v Jugoslaviji. Te sile kontrarevolucije smo morali fizično uničiti 45. leta'.
Še preden je sploh obstajal kak razlog za maščevanje, je Boris Kidrič napovedal povojne pokole. Naj še kdo reče, da so bili samo maščevanje, če želi izpasti neumen.
Da ni šlo za maščevanje, temveč revolucijo, pa je razvidno tudi iz govorov, ki ju je Boris Kidrič imel na konferenci KP na Cinku že v začetku julija 1942. Preberite ju! Deset dni pred nastankom prve legalne vaške straže je že napovedoval množične poboje nasprotnikov. Rekel je, da iz revolucionarnih razlogov enotnosti ne more biti, zato je nujno, da se pojavi bela garda, ki je izločena iz slovenskega naroda; delu slovenske buržoazije ne smemo priznati, da je živi del narodnega telesa; razumeti je treba razredno nujnost za nastanek bele garde, ki jo je treba fizično uničiti, iztrebiti ter očistiti slovensko ozemlje notranjih sovražnikov. Eksplicitno je zahteval pobijanje ujetnikov. Komunistom je še pojasnil, da za enkrat ne smejo pretiravati z revolucionarnimi ukrepi, ker morajo najprej v prvi etapi zmagati v vojni s pomočjo krščanskih socialistov in sokolov, nato pa bodo v drugi etapi prešli v socialistično revolucijo in obračunali tudi s svojimi zavezniki. Še preden je sploh obstajal kak razlog za maščevanje, je napovedal povojne pokole. Naj še kdo reče, da so bili samo maščevanje, če želi izpasti neumen. In ta načrtovalec genocida ima v Ljubljani spomenik.«
In vendar se stvari spreminjajo …
Seveda to ni edini komunistični spomenik pri nas, kar vsiljuje vtis, kot da se pri teh vprašanjih nič ne spreminja. A vendarle ni tako. Jan Peršič je opozoril na dogajanje v zadnjem času, ko je prišlo do izjemnih premikov na bolje tako glede pokopa umorjenih vojakov Slovenske narodne vojske iz Jame pod Macesnovo gorico kot glede vpisa smrti žrtev revolucije v matični register.
Poleg tega pa, je dejal Peršič: »Morda res živimo v zmedenem in negotovem svetu, vendar so stare revolucionarne ideje globalno v zatonu in privlačijo vse manj ljudi. Mnogi današnji ljubitelji revolucije so se jim odrekli, novih idej, ki bi navdušile množice, pa ne znajo ustvariti. Še vedno obstajajo tudi ljudje, ki bi za dosego socializma morili, vendar je ubijalski duh njihovih predhodnikov daleč od možnosti, ki jih je imel v prejšnjem stoletju. Nihilistični materializem danes prosperira na druge, perfidnejše načine, zato moramo biti budni in dejavni. Spoznavati moramo svoje dobro izročilo in v skladu z njim ustvarjati tudi aktualne ideje.«
Kulturni program sta obogatila Primož Krt in Andreja Zakonjšek Krt. FOTO: Bogomir Štefanič
Prav to je eno temeljnih sporočil vseh teharskih slovesnosti. Pri letošnji pa so torej odmevale tudi novosti, ki na podlagi majske novele zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev odpirajo možnosti za pokop doslej in v prihodnje izkopanih žrtev iz prikritih grobišč na ljubljanskih Žalah ter za njihovo identifikacijo, predstavil pa jih je Peter Sušnik iz Nove Slovenske zaveze in član vladne komisije za prikrita grobišča. Več o tem smo pisali TUKAJ.



