Najdaljši del tiskovne konference novega ljubljanskega nadškofa p. Staneta Zoreta je bil namenjen odgovorom na novinarska vprašanja. Zanimanje med njimi je bilo veliko in novi ljubljanski ordinarij ga je duhovito povzel s primerjavo: Pred leti ga je na Triglavu ujela nevihta, ampak takratno bliskanje je bilo »mačji kašelj« v primerjavi z bliskanjem fotoaparatov, ki ga je sprejelo, ko je tokrat stopil pred novinarje in fotografe.

Kaj je torej zanimalo novinarje slovenskih medijev? Ker je nadškof Zore v predstavitvi poslanice omenjal pomisleke, ki so ga spremljali ob informaciji, da je izbran za ljubljanskega ordinarija, je šlo prvo vprašanje v tej smeri: Kakšni so bili torej ti pomisleki? 
»Ko je človek postavljen pred izziv razmišljanja o nalogi, pred kakršno me je postavila izbira papeža Frančiška in mi jo je predstavil gospod nuncij, se spomniš vseh razlogov proti; veš namreč, kako si na toliko področjih nedorasel nalogi, ki je postavljena predte – tudi zaradi tega, ker se zavedaš, da niti ne poznaš vseh zahtev službe, ki naj bi jo sprejel. Zaradi tega se zelo zavedaš svojih omejitev, kar pa je pravzaprav nujno potrebno, sicer bi človek v takšne službe vstopal s predrznostjo, to pa nikoli ne bi bila dobra popotnica,« je pomisleke mejah lastnih sposobnosti, ki jih je predstavil nunciju, pojasnil novi ljubljanski nadškof. P. Zore je večkrat poudaril, da se ne spušča v razloge, zakaj je bil imenovan, zdi pa se mu, da so »v vseh poročilih, ki so romala v Rim, v vseh mnenjih, ki so jih ljudje napisali o meni, najprej v kongregacija za škofe, potem pa tudi papež Frančišek spoznali, kot se je nekoč lepo izrazil gospod /Anton/ Markelj, potrebne kreposti in primerne slabosti, da sem lahko na mestu ljubljanskega nadškofa«.

Zanj je bilo pri dosedanjem delu značilno, da je bil v tesnem stiku z ljudmi. Ali so bo to nadaljevalo tudi na novem položaju? 
Nadškof Zore je pritrdil podatku, da je bil do zdaj na takih postojankah, kjer je bilo veliko srečevanj z božjim ljudstvom (npr. na Brezjah, primorski Sveti gori) in je bil resnično v položaju, ki je mogel oznanjati evangelij in sprejemati ljudi, ki so na te svete kraje prihajali zato, da bi srečali Boga. A stvari se z novim položajem ne bodo spremenile: »Tudi zdaj bom med ljudmi. Mislim, da je poslanstvo škofa najprej biti škof za ljudi, da je prva stvar, za katero mora skrbeti škof, pastorala, se pravi skrbeti za božje ljudstvo, to pa pomeni biti temu ljudstvu blizu, da spoznaš, kako diha, čuti, kakšne so njegove stiske, pričakovanja, po drugi strani pa tudi, da se od njih učiš.« Nadškof Zore se je pri napovedi, da si bo še naprej prizadeval za to bližino, naslonil tudi na besede papeža Frančiška, ki je dejal, da mora škof vedno malo zaostajati za božjim ljudstvom, kajti to je tisto, ki ima čut Cerkve, tj. sensus Ecclesiae, ki po Svetem Duhu deluje v Cerkvi in pozna smer, da »ne bi slučajno škof brez ljudstva zgrešil smeri«.

Na kakšno cerkveno zgrešeno smer je ciljalo vprašanje, kako namerava kot ljubljanski nadškof povrniti »vero v Cerkve«, ki naj bi jo mnogi v zadnjih letih izgubili. 
Po nadškofovih besedah moramo v ospredje postaviti vero v Boga in ta tudi v tem času ostaja. Morda se je v posameznih trenutkih omajalo zaupanje v Cerkev. To zaupanje pa »se ne more vzpostaviti z deklaracijami; tega zaupanje se ne more pridobiti z ukazi, temveč preprosto s tem, da bomo vsi skupaj /v Cerkvi/ živeli tako, kot moramo živeti, da bomo delali v resnično dobro vseh ljudi, zlasti najbolj potrebnih, in da bomo iskreni do vsakega človeka«. Glede zaupanja pa je treba ločiti tudi različne ravni. Kot pravi nadškof Zore, je zaupanje v duhovnike, ki se »na terenu« srečujejo z ljudmi, zelo veliko. Pogosto je tako slišati izjave v slogu: Naš župnik je dober in fajn, ampak Cerkev je pa malo problematična. Zaupanje torej je, poudarja nadškof Zore, v »celotno institucijo pa ga bomo lahko znova vzpostavili samo z iskrenostjo, pristnostjo in doslednostjo«.

Novi nadškof prihaja iz frančiškanskih vrst in torej sledi karizmi sv. Frančiška, ki je v marsičem spodbudil spremembe v Cerkvi. Podobna ugotovitev velja tudi za papeža Frančiška, ki je p. Zoreta imenoval na novi položaj. Bo tudi sam sledil tem reformnim zgledom? 
Za pošten odgovor na vprašanje o reformah v ljubljanski krajevni Cerkvi je po beseda nadškofa Zoreta še prezgodaj. Najprej mora bistveno globlje vstopiti v življenje in dihanje ljubljanske nadškofije, videti, kaj je v njej dobrega – in tega je zelo veliko, kar je treba priznati ter temu dati pravo mesto in poudarke. Nadškof je imel pri tem, kot je pojasnil v enem izmed odgovorov, v mislih predvsem duhovnike, ki kažejo res veliko pripravljenost, da živijo z ljudmi, h katerim so poslani, in jih imajo iskreno radi, ter redovnike in redovnice, ki imajo radi svoje karizme in poslanstvo. To je »pričevanje Cerkve 'na terenu', ne pred kamerami ali na naslovnicah časopisov«. Za kakšne nove načrte in reforme so potrebne utemeljene pobude, čas in ponižnost; biti morajo sad pogovorov, skupnega iskanje, sicer je lahko vse skupaj »rojeno le v eni glavi«, Duh pa veje v občestvu, ki mu (božjemu ljudstvo, svetovalcem …) novi nadškof namerava pozorno prisluhniti. Hkrati pa je napovedal, da želi slediti zgledu sedanjega papeža in morda »manj izpostavljati stvari, ki niso pomembne za življenje Cerkve, za oznanjevanje evangelija, za delitev zakramentov«.

Ali bo morda sledil tudi »stanovanjskemu« zgledu papeža in torej ostal, kjer biva zdaj?
Odgovor je jasen: na Tromostovje v Ljubljani, kjer je p. Zore bival do sedaj, bo prišel novi provincial, ki se mu bo moral umakniti. Prišel bo torej živet na ordinariat, kjer bo morda potreboval nekaj časa, da se privadi na nove prostore, a selitve so že sicer del redovniškega življenja: »Stanovanje je na koncu koncev samo prostor, kjer prespiš in delaš – nič drugega«.

Na eni strani imamo torej visoka reformna pričakovanja, na drugi strani ima Cerkev na Slovenskem veljavna dokumenta, ki naj bi jima sledila pri iskanju novih korakov: sklepni dokument plenarnega zbora in dokument Pridite in poglejte, ki je sprožil proces pastoralnega načrtovanja po župnijah. Kakšno vlogo (še) imata? 
Pridite in poglejte je pravzaprav dokument, ki šele nastaja, saj je v »papirnati obliki« le pripomoček, ki spodbuja in spremlja dogajanje po župnijah. Nadškof Zore vsekakor meni, da se to mora nadaljevati. Glede sinodalnega dokumenta pa priznava, da se »nam je res nekoliko odmaknil iz neposredne zavesti, se pa marsikaj tudi iz njega v življenju Cerkve uresničuje, tako da stvari tečejo …« Seveda pa ne smemo pozabiti: škofje, duhovniki in vsi kristjani, že imamo »temeljni programski dokument« – evangelij.



Pričakovano so se novinarska vprašanja dotaknila tudi razmerja med Cerkvijo in državo. Kaj novi ljubljanski ordinarij pričakuje v tem razmerju? 
Najprej to, da bo država »Cerkev sprejemala kot partnerja v pogovoru, da bo Cerkev imela prostor za svojo besedo, za oznanjevanje svojega nauka, da bo imela priznan prostor za uveljavljanje katoliškega socialnega nauka«. Izrazil je tudi pričakovanje, da »bomo v dialogu z državo vedno ostali spoštljivi in dialoški«, kajti na takih temeljih »lahko rešimo vsa odprta vprašanja, tudi tista najtežja – morda ne vedno v najkrajšem možnem času, zato pa morda toliko bolj trdno«. Nadškof Zore si te trdnosti želi tudi zato, da »Cerkev ne bi bila na preizkušnji ob vsaki zamenjavi oblasti«. Glede dialoga med državo in Cerkvijo je podprlo pobudo, ki jo je dal sedanji predsednik Slovenske škofovske konference škof Andrej škof Glavan, za oživitev mešane komisije, v kateri bi država in Cerkev »sproti reševali vsa odprta vprašanja, ne pa da nas presenečajo in spravljajo v zadrego«.

Kaj bi bilo vendarle smiselno najprej postaviti na dnevni red takšne komisije? 
Po nadškofovih besedah je morda takšna stvar »pravilno umeščanje verouka«. Veliko osnovnošolskih in tudi srednješolskih otrok namreč obiskuje verouk, ta pa »ni nikjer ovrednoten«. Sicer smo pri nas »sposobni ovrednotiti vsak krožek, vsako dejavnost«, kar je, kot je poudaril nadškof Zore, prav in dobro, podobno pa bi lahko ovrednotili tudi verouk po župnijah – čas, ki ga vanj vložijo otroci in mladostniki ter njihovi starši. Tu bi bilo potrebno priti do nekega dogovora. Kot področji, kjer se pojavljajo različne pobude in težave, je nadškof omenil še delovanje vojaškega vikariata ter duhovno oskrbo v bolnišnicah in zaporih, »verjetno pa bi se pokazalo še marsikaj drugega, kajti potem, ko se začnemo pogovarjati, se odprejo tudi prava vprašanja«. Gre za stvari, ki so pravzaprav »dnevno na dnevnem redu«; nanje je treba sproti odgovarjati in prihajati naproti ljudem, kajti oboji – Cerkev in država – »smo v službi ljudi«.

A vrnimo se k notranjecerkvenim temam. Kako novi nadškof gleda na vlogo novih gibanj v Cerkvi? 
Ravno gibanja, ki so se v Cerkvi porodila zlasti v prejšnjem stoletju, so znamenje, kako Bog vedno pošilja odgovore na zahteve časa; ta vrenja, ki smo jim priča v sodobni Cerkvi, so znamenje navzočnosti Duha, ki svoje Cerkve ne zapusti, je prepričan novi nadškof. Naloga institucionalne Cerkve je, da jih zna integrirati v življenje Cerkve, da »postanejo resnični kvas in resnična sol: tako za nas, tudi 800 let stare karizme, kakor za čas, v katerem nastajajo«.

Osrednji »globalni« dogodek v življenju Cerkve je ta čas izredna škofovska sinoda o družini v Rimu, ki pa po mnenju kritičnih opazovalcev v slovenskih razmerah tako rekoč ne odmeva: zaznamovala jo je precejšnja zadržanost glede ankete, ki je po krajevnih Cerkve poizvedovala o stališčih do ključnih vprašanj, ki si jih je na dnevni red postavila sinoda; za razliko od tujine molčijo domači teologi; ni pravih srečanj na to temo. Kakšno vizijo ima novi nadškof za leto dni med sedanjim izrednim in prihodnjim rednim zasedanjem sinode o družini? 
P. Zore je pojasnil, da je udeleženec sinode škof Andrej Glavan, s katerim je v rednih stikih, iz katerih je mogoče ugotoviti, da je delo v Rimu intenzivno, pogovori pa odprti. Ob koncu sinode naj bi predvidoma sprejeli sklepni dokument. »Ko bomo vse te stvari dobili, ko bomo videli, kakšne so pobude in spodbude, bo čas, da začnemo konkretne pogovore, kako lahko delo sinode prinesemo tudi v naš prostor,« napoveduje nadškof Zore. Ob tej priložnost se je zahvalil vsem, ki v Cerkvi na Slovenskem že zdaj veliko naredijo za družine, zaveda pa se, da so potrebe »veliko večje, kot smo jim sposobni v tem trenutku odgovoriti«. Izzivov pri družinski pastorali je torej veliko, »verjamem pa, da tudi dobrih rešitev – ob sodelovanju vseh«.

Poseben izziv pa še vedno predstavlja položaj mariborske nadškofije. Kako lahko novi ljubljanski nadškof pomaga sanirati tamkajšnji položaj oziroma preprečiti, da bi se »škofje spuščali v take zgodbe«? 
Ob takem vprašanje je bilo najprej na mestu pojasnilo, da ljubljanski nadškof nima jurisdikcije nad mariborsko nadškofijo niti nad katero drugo škofijo; to so namreč samostojne pravne osebe v Cerkvi v družbi. Za mariborski primer je nadškofu Zoretu »žal, da se je zgodil, a sedaj je tukaj in je zadeve treba reševati«. Kolikor ve, tečejo ta čas intenzivna dogovarjanja med mariborsko nadškofiji in bankami upnicami, da bi prišli do nekega sporazuma glede rešitve tega problema. Kako daleč so ti pogovori oziroma kako blizu so morebitni sklenitvi dogovora, p. Zore seveda ne ve, upa pa, da bo ta proces uspešen. Če vendarle ne bo, bo v pogovorih s škofi in strokovnjaki treba odgovoriti na vprašanja, ki bi jih odprl tak izid pogovorov. Tudi stečaj nadškofije po besedah nadškofa Zoreta »ni nemogoč, nikakor pa ni v prvi vrsti«.

Ali bi bilo mogoče, da bi frančiškani »prevzeli« tudi mariborsko nadškofijo – da bi bil torej novi tamkajšnji ordinarij sobrat ljubljanskega? 
»To pa bi bilo prehudo; ne bi bilo dobro,« je spontano vzkliknil p. Zore in takoj pojasnil svoj odgovor: ne gre za to, da bi imel kar koli proti frančiškanom, saj »smo čist' fajn«, a Cerkev je vendarle pestrost karizem, načinov, kako se izraža Duh, zato se mu zdi primerno, da to pride do izraza tudi na škofovski ravni življenja Cerkve.



Novi ljubljanski nadškof bo posvečen na nedeljo Kristusa Kralja, 23. novembra, ob 15. uri v ljubljanski stolnici. Na vprašanje, kdo bodo škofje posvečevalci, p. Zore danes še ni imel odgovora, a je dodal, da bomo »vse pravočasno izvedeli«.