Na poti do Črnomlja so se romarji ustavili pri kapelicah in v cerkvi na Uršnih selih ter v župnijski cerkvi v Semiču, kjer so zmolili in se duhovno okrepili. Kolesarske sekcije romanja se je udeležil tudi škof Andrej Saje, ki je zbrane romarje nagovoril pri sveti maši v Črnomlju in ob dnevni božji besedi spodbudil k zavzetemu življenju po veri. 

Pred začetkom svete maše so se romarji zbrali pred cerkvijo, kjer je sledil kratek spokorni obred, nato pa je bila možnost svete spovedi in prejem svetoletnega odpustka, za katerega so skupaj molili po namenu svetega očeta.

Romanje ni le športna dejavnost, ampak duhovna izkušnja

Škof Andrej Saje je v nagovoru poudaril, da romanje ni zgolj športna dejavnost ali prijeten izlet v naravi, temveč predvsem duhovna izkušnja. »Je pot srca, pot duha, pot od vsakdanjega življenja k Božji navzočnosti. Ko romamo, ne spreminjamo le kraja, temveč se preobražamo sami. To je pomen romanja: notranja pot spreobrnjenja, ki nas vodi k Bogu,« je dejal in spomnil na Abrahama ter Jezusa, ki sta svojo pot živela kot neprestano romanje k izpolnitvi Božje volje. 

»Pomembno je, da vrtimo pedala skupaj« 

Saje je vernike spomnil, da je vsako romanje pot srečanja – z Bogom in z ljudmi. Evangelij po Mateju pa romarje kliče k ponižnosti in služenju. »Na kolesu smo vsi enaki – ni pomembno, kakšen naziv nosimo, koliko imamo, kakšno službo opravljamo. Pomembno je, da vrtimo pedale skupaj, drug drugemu pomagamo, ko kdo zaostane, in da vemo, da cilj ni v naši moči, temveč v Božjem daru,« je poudaril. Vsak vzpon in vsak trud po njegovih besedah lahko postane molitev, če ga darujemo Bogu.

Škof Saje z ekipo kolesarskih romarjev. FOTO: Škofija Novo mesto 

Romanje tudi v znamenju upanja 

Saje je svetoletno romanje označil kot znamenje upanja in prestopanje meja – ne le geografskih, ampak predvsem notranjih: »Da postanemo bolj odprti za Boga, za sočloveka, za uboge in potrebne.« Vernike je povabil, naj romanje razumejo kot priložnost za obnovo vere, ljubezni do Cerkve in upanja v skupni hoji z Bogom. Kolo, s katerim so romarji prispeli v Črnomelj, pa je označil za simbol preprostosti in zvestobe: tako naj bo tudi življenje kristjana. To je skromno, naravnano v služenje in ljubezen, »ki nikoli ne mine«.