Cerkev v Sloveniji želi imeti posluh za pobude znotraj skupnosti in manjših skupin in gradi sinodalnost na narodnih in kulturnih koreninah, je pogovor začel novomeški škof. Sinodalne razprave pred prvim zasedanjem so imele dober odziv in te pogovore vodijo tudi kot priprave na drugo zasedanje sinode. Ljudje se po njegovem z veseljem vključujejo in radi sodelujejo ter odkrivajo, da so sami (so)odgovorni za življenje in oznanjevanje v Cerkvi.

Poslušanje drug drugega in krepitev skupnega življenja

»Zaradi naše človeške omejenosti in ne zgolj zaradi vpliva zla obstajajo tudi poti, ki nasprotujejo sodelovanju in skupni hoji, ki je vrednota, ki jo moramo zavestno sprejemati in spodbujati,« je poudaril Andrej Saje. Poslušanje drug drugega in krepitev skupnega življenja nas utrjujeta v lastni identiteti in nam tako omogočata z večjim zavedanjem o tem, kdo smo, pristopati k drugim.

Skupnost ne nastane spontano

»Skupnost in medsebojno poslušanje sta zelo pomembna. Skupnost ne nastane spontano, temveč z gradnjo vseh krščenih. Ko se v skupnosti zgodi, da začnejo ljudje sprejemati drugačnost drug drugega, in ko spoznajo, da te razlike niso nekaj slabega, je korak storjen in skupnost začne rasti,« je izpostavil predsednik SŠK. Pri tem je dodal tudi pomembnost dobrega sodelovanja slovenskega in hrvaškega naroda na čim več področjih, saj nas kljub dolgi meji povezujejo kultura, zgodovina in vrednote.

Meja ne bi smela ločiti

»Meja nas ne bi smela ločiti. Lahko se učimo drug od drugega in se medsebojno podpiramo. Oktobra letos bodo denimo katoliški novinarji iz obeh držav, denimo, lahko delili svoje izkušnje. Edino prav je, da izkoristimo vsako priložnost za sodelovanje, saj vedno bolj potrebujemo drug drugega,« je zatrdil škof Saje in dodal, da na ravni Katoliške cerkve med državama obstajajo dolgoletne vezi.

Nacionalizem nadomestiti s kulturo srečanja in spoštovanja

Bi lahko Cerkve v Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem bolj sodelovale pri soočanju z nacionalizmi in obremenjujočo preteklostjo, zlasti medvojnim in povojnim obdobjem? Novomeški škof odgovarja s papeževim pozivom, naj nacionalizem nadomestimo s kulturo srečanja in spoštovanja, kar še zlasti velja za žrtve, ki so padle za svoj narod ali pa bile umorjene, ker so pripadale določenemu narodu.

Zločini še niso obsojeni, nasilno pomorjeni čakajo na dostojen pokop

»Spravni proces med narodi in med nami mora potekati na osebni in družbeni ravni. Za lastno spreobrnjenje je potreben iskren trud, na državni ravni pa se začne z ugotavljanjem in sprejemanjem zgodovinskih dejstev in prizadevanjem za pravičnost in resnico. Druga svetovna vojna in množična grobišča so v Sloveniji še vedno odprta rana. Zločini še niso obsojeni, nasilno pomorjeni še čakajo na dostojen pokop,« je prepričan škof Saje.

Celoten pogovor v hrvaškem jeziku lahko preberete TUKAJ.

Eden ključnih korakov je izobraževanje

O vlogi, dostojanstvu in pravicah žensk v Cerkvi meni, je treba razlikovati talente in karizme vsakega človeka, zato je primerno imenovati moške in ženske, usposobljene za neko delo in s potrebno karizmo, znanjem in izkušnjami. Vprašanje spoštovanja žensk je v Cerkvi enako živo kot v vseh drugih okoljih, eden ključnih korakov pri priznavanju dostojanstva in pravic žensk je izobraževanje.

Preiti od zaščite inštitucije k zaščiti človeka

Na občutljivem področju spolnih zlorab zlasti mladoletnih je Katoliška cerkev, tako škof Saje, naredila pomembne korake, sprejela ustrezne pravne predpise in smernice, ki se nenehno posodabljajo, prepoznala načine zlorabe vere za oblast nad drugimi. Po njegovem je težje spremeniti miselnost, preiti od zaščite inštitucije k zaščiti človeka in sočutno prepoznati bolečino sleherne žrtve zlorabe.

Sprejeti žrtve in jih slišati v njihovi bolečini

»Ključne prvine so jasna pravila, resnica, transparentnost, poštena obravnava. Pomembno je sprejeti žrtve in jih slišati v njihovi bolečini. Cerkev in njeni člani moramo prevzeti odgovornost za svoja dejanja, v primerih prijav ravnati strokovno in delovati preventivno,« je prepričan Andrej Saje. Cerkev ima nalogo postati sprejemni kraj za vse ljudi, ne glede na njihova prepričanja.

Pomen krščanskih skupnosti in družinskega življenja

Porast nasilja vseh vrst, dodaja, je tudi poziv k delu na medčloveških odnosih in opolnomočenju posameznikov, da prepoznajo znake nasilja in delujejo preventivno in samozaščitno. Pomembno je poudariti pomen naših krščanskih skupnosti in družinskega življenja, kajti Boga najbolj pristno čutimo v skupnostih, družini in pri negovanju osebnega duhovnega življenja. Pot v družbo z manj nasilja in več veselja bo po njegovem pot v družbo, ki bo bolj cenila življenje, družino, vero in skupnost.

Celibat od vedno velika vrednota Cerkve

Predsednik SŠK je prikimal, da se v Cerkvi v Sloveniji zmanjšuje število duhovnikov in tudi vernikov, ki sodelujejo pri mašah in zakramentalnem življenju. Pastoralno življenje in oskrbo župnij prilagajajo možnostim, potrebam in spremenjenim družbenim razmeram, posebno pozornost posvečajo vzgoji in pripravi duhovniških kandidatov ter stalnemu izobraževanju, povezovanju in spremljanju drugih duhovnikov. Celibat je že od njenih začetkov velika vrednota Cerkve.

Cerkev mora sestopiti s prestola

In še prihodnost Cerkve: škof Saje se strinja s Frančiškom, da mora Cerkev sestopiti s prestola, s katerega zgolj ukazuje, in se srečati z ljudmi na osebni ravni, kjer se lahko vsak izrazi. »Današnja pot Cerkve je v majhnih skupnostih, ki živijo evangelij. Izhajati je treba iz potreb današnjega človeka, ki hrepeni po odrešenju, vendar je zaradi obilja glasov in spodbud težko ločiti zrnje od plev.«

Pastoralno spreobrnjenje okostenelih in preživetih cerkvenih struktur

Po njegovem je odlično izhodišče za naprej branje Božje besede v majhnih skupinah in osebno, premislek in molitev, kjer bo Sveti Duh razodel smer življenja tako za Cerkev kot ustanovo kakor za slehernika v njej. Za konec pogovora je novomeški škof Andrej Saje še enkrat izpostavil besede svetega očeta, da je nujno tudi pastoralno spreobrnjenje okostenelih in preživetih cerkvenih struktur, ki so pogosto prej ovira kakor pomoč pri pastoralnem delu in osebnem življenju po veri.