V petek ste bili imenovani za novega koprskega škofa. Ali je bilo to tudi za vas presenečenje? S kakšnimi občutki ste sprejeli odločitev papeža Frančiška?

Tudi zame je bilo imenovanje presenečenje. Prva misel, ko mi je apostolski nuncij v Sloveniji nadškof msgr. Jean-Marie Speich povedal za imenovanje, je bila, da tega nisem vreden. Počutil sem se majhnega in slabotnega pred to novo nalogo, hkrati pa sem pomislil na svojo ljubljeno škofijo, ki sem ji podaril svoja najboljša leta, na svoje duhovnike, redovnike in redovnice, ki jih imam zelo rad, in seveda vse vernike. Vem, kako tudi oni čutijo ob tej novici, in da so ti občutki mešani.

Poslanstvo, ki mi ga je namenil sveti oče Frančišek, sem sprejel z vero. Pri mašniškem posvečenju in na novi maši sem obljubil, da svojim predstojnikom, sedaj kot škof papežu, ne bom nikoli rekel ne. Zavedam se, da škofovsko poslanstvo velikokrat presega človeške moči, zato sem v molitvi prosil za Božjo moč in varstvo. Te je bilo kar precej v teh zadnjih dneh.

Umestitev novega koprskega škofa bo 1. februarja 2025. Do takrat kot administrator Škofije Koper tekoče posle še opravlja škof Jurij Bizjak. Odslej in vse do umestitve duhovniki na območju Škofije Koper pri evharistični molitvi molijo »za našega imenovanega škofa Petra in zaslužnega škofa Jurija«.

Odhajate iz rodnega Prekmurja na Primorsko. Dve različni pokrajini z nekaj podobnostmi … Kako bi na kratko ocenili razmere v škofiji, ki jo zapuščate, in v škofiji, ki jo boste dobili v upravljanje februarja?

Razmere v murskosoboški škofiji so se sedaj ustalile. Vesel sem velike edinosti duhovnikov med seboj in z menoj, medsebojnega spoštovanja in zaupanja. Duhovniki so škofijo res v celosti sprejeli za svojo. Tudi z verniki dobro sodelujemo. Odličen pokazatelj je bilo praznovanje Kleklovega leta. Vzdušje ob tem dogajanju v črenšovski župniji in tudi širše je bilo enkratno. V lepem spominu je tudi srečanje Slovencev, Hrvatov in Madžarov in seveda praznovanja ob 100-letnici združitve Prekmurja z matičnim narodom v Beltincih pred petimi leti. Posebej pa mi ostajajo v spominu pastoralne poti od župnije do župnije. Ne le ob slovesnostih, tudi sicer sem začutil ljudi kot svoje. Mnogi so tudi mene začutili in sprejeli kot svojega dušnega pastirja. Ocenjujem, da so trenutno razmere v škofiji dobre.

Škofu Juriju sem v preteklosti večkrat prijateljsko dejal, da je on angel zahodne Cerkve v Sloveniji, jaz pa vzhodne. FOTO: Karlo Smodiš

Kakšen pa je vaš pogled na koprsko škofijo?

Koprska škofija je starodavna škofija. Na sebi nosi sledi »prve Cerkve«, saj je stara 1500 let. To je škofija z veliki imenom – z močno versko, zgodovinsko in kulturno tradicijo. Vodili so jo veliki škofje: Janez Jenko iz Gorenjske je bil skala vere v težkih časih; Metod Pirih – čudovita duhovna duša z velikimi pastoralnimi uvidi; Jurij Bizjak – patriarh Božje besede, občudovanja vredne učenosti in blagodejnega pogleda na ljudi. Zelo sem vesel, da mi kot oče ostaja blizu s svojo molitvijo in modrostjo. To me opogumlja.

V koprsko škofijo prihajam kot učenec, ki jo bo na novo spoznal. Nekaj malega duhovnikov in drugih ljudi, zgodovine in krajev sicer že poznam, poglobiti pa se želim v njeno dušo. Ko zapuščam to milo pomursko škofijo, tako blagodejno in meni drago, sedaj stopam v žlahtnost koprske škofije.

Nekaj podobnosti med škofijama pa je vendarle mogoče zaslediti, če omenim samo več navzočih narodnosti?

Seveda. Škofu Juriju sem v preteklosti večkrat prijateljsko dejal, da je on angel zahodne Cerkve v Sloveniji, jaz pa vzhodne. Gre za dobrodušno primerjavo iz knjige Razodetja, kjer gre za prispodobo škofa. Tako kot sta apostola Peter in Pavel, kot mi je v svojem voščilu povedal prvi soboški škof Turnšek, šla z vzhoda v Rim na novo območje, v nove izzive oznanjat evangelij, tako sam z vzhoda prihajam na zahod, da nadaljujem s sporočanjem vesele novice, ki jo je tako veselo in z navdušenjem oznanjal škof Jurij.

Prvi nagovor po imenovanju:

Prvi koraki, ki so pred vami …?

Prvi koraki so vedno tisti, ki so narejeni s Kristusom. To je še vedno molitev, premišljevanje pred Njim, pred njegovim obličjem v Najsvetejšem zakramentu. Pri tem pa izročanje obeh škofij moji ljubljeni Materi Mariji Pomočnici. Včeraj (v petek, op. ur.) med potjo v Koper sem se za kratek hip ustavil na Rakovniku v Ljubljani, se srečal z Marijo Pomočnico in se zopet priporočil v varstvo in pomoč.

Drugi korak je srečanje s škofijskimi sodelavci in ob prvi priložnosti tudi srečanje s predstavniki lokalnih oblasti, znanstvenih in kulturnih ustanov. Sledijo pa načrtovanje prevzema škofije 1. februarja, spoznavanje duhovnikov, vernikov, obiski župnij in drugih pastoralnih obveznosti.

Ko sem omenil že prej, pa želim prvo leto predvsem opazovati, se učiti, premišljevati in si dajati poguma za naprej.

Kako pa bo potekal prevzem škofije in kako bo z vodenjem soboške škofije?

S cerkvenim pravom je določeno, da škof prevzame škofijo z ustoličenjem, kar se bo zgodilo 1. februarja 2025 v koprski stolnici. Naslednji dan, v nedeljo, 2. februarja, pa bom imel sveto mašo tudi v goriški konkatedrali. Prejšnji ordinarij ob ustoličenju preda pastirsko palico novemu škofu. Od imenovanja naprej sem v Kopru novoimenovani koprski škof, v Murski Soboti pa sem do 1. februarja v vlogi apostolskega administratorja ali upravitelja škofije. Od takrat naprej je vse, kar se tiče soboške škofije, v rokah Svetega sedeža.

Od takrat naprej je vse, kar se tiče soboške škofije, v rokah Svetega sedeža.

Katere izzive vidite v koprski škofiji?

Bolj gre za želje. Želim biti blizu vsem ljudem. Iskal bom svetle zvezde na nebu vere in upanja, da mi bodo pri tem pomagale dozorevati. Ponižno prosim bolne in trpeče, da zame podarijo Bogu vsaj košček svoje preizkušnje. Velika pomoč bo to.

Druga želja je povezovanje z ostalimi slovenskimi škofi in škofi sosednjih držav v skupnem iskanju pogleda v prihodnost in opogumljanja pri ohranjanju daru apostolskega poslanstva za širjenje Božjega kraljestva.

Tretja želja je ohranjati in poglabljati katoliško vero. Kot priprošnjika imamo velikega pričevalca vere sv. Nazarija, to pomeni, da imamo svetnika med nami. Poglabljati vero pomeni hoditi po poti svetosti. Želim si, da bi se posamezniki, občestva in župnije povezovali na tej poti. Bogu in papežu Frančišku sem hvaležen, da so nam pri tem sinodalna dogajanja v lepo pomoč.

V molitvi pri sv. Nazariju. FOTO: Arhiv Škofije Koper

Imamo velik dar gimnazije v Vipavi. Mladi so srce Cerkve. V tem srcu dozoreva vse, kar je lepo in obeta prihodnost. Nisem več mlad. Za seboj imam že kar lepo kilometrino. Potrebujem malce pomlajevanja. Družine in mlade prosim za pomoč in bližino – od srca do srca. Če je škofovo srce mladostno, je to za škofijo pravi balzam. Daje vedrino in opogumlja veliko ljudi.

Naslednja želja je dialog z verskimi skupnostmi. Ta dialog je po mojih izkušnjah nekaj čudovitega. Je dialog pogovora o Bogu in dialog, kako biti med seboj prijatelji. Kako se srečevati, si zaupati in iskati skupne načine, kjer lahko drug drugemu in našim občestvom pomagamo, da bi se razumeli in spoštovali med seboj. Medverski forum v Kopru, ki bo že drugič, tokrat 14. junija prihodnje leto, mi pomeni, da smo na dobri poti.

V koprski škofiji živijo različno govoreči verniki in do vseh želim biti popolnoma odprt ter jim omogočiti obhajanje bogoslužja v domačem jeziku.

Posebej sem vesel velikih Marijinih svetišč v koprski škofiji od Strunjana, Svete Gore do Loga pri Vipavi. Navzočnost Marije v koprski stolnici je zame opogumljajoča in mi pomeni varnost.

Navzočnost Marije v koprski stolnici je zame opogumljajoča in mi pomeni varnost.

To je le nekaj želja. Gotovo se bodo še prebujale. Vsak dan prinese s seboj kako novo. No, ena se že prebuja: malo več rekreacije.

V molitvi in hvaležnosti papežu in nunciju se tako pripravljam na novo poslanstvo. Za soboško škofijo pa si želim, da bi dobila pastirja, ki bi z radostjo in veseljem prišel v Mursko Soboto.