Po njej je v šotoru na trgu pred cerkvijo sledil pogovor z dvema mladima duhovnikoma – Dejanom Horvatom, srebrnomašnikom, župnikom v Markovcih na Goričkem, in Matijo Golobom, novomašnikom, kaplanom na Vrhniki. Ob koncu je zbrane nagovoril direktor KGZS Martin Mavsar. Moderatorka je bila Andreja Dvornik. Shoda se je udeležila tudi poslanka Nove Slovenije Vida Čadonič Špelič. Obakrat je prepeval mešani župnijski pevski zbor. Kmetje, vinogradniki, sadjarji, čebelarji, aktiv kmečkih žena so se predstavili tudi s svojimi stojnicami. Velikodušni in skrbni domači organizatorji so zbrane v lepem številu nenazadnje še izbrano pogostili.

Galerija z dogodka

Duhovniški poklic podoben kmečkemu

Gostujoča duhovnika sta se predstavila kot duhovnika in kmeta. Matija Golob je povedal, kot je že znano, da prihaja iz kmečke družine, iz župnije Šmartno pri Litiji. »Doma imamo kmetijo. Smo družinska kmetija, šest otrok nas je, starši so ostali doma in delajo na kmetiji. Na začetku sta delala tudi stara starša. Zdaj že moj drugi brat prevzema kmetijo, tako sem vesel, da gre ta zgodba, ki smo jo gradili skupaj, kot družina, naprej. Na kmetiji smo vsi otroci radi in morali delat. Radi smo prišli hitro iz šole, šli pomagat staršem pri delu. V hlevu smo imeli vsak svojo zadolžitev, v bistvu je bilo vse zelo dobro organizirano. Sam sem skrbel največ za teličke, se pravi, da sem jih napojil z mlekom, pospravil gnoj in nastlal.

Matija Golob je delil svoje izkušnje mladosti na kmetiji. FOTO: Jože Potrpin

Znotraj te družinske situacije, življenja na kmetiji, smo tudi bili vzgojeni v veri. Mislim, da je na kmetiji zelo praktično vzgajati otroke v veri. Na nek način sem tudi sredi kmečkega dela in vsega tega spoznaval tudi svoj duhovniški poklic. Pravzaprav je duhovniški poklic zelo podoben kmečkemu delu, ker kmet v bistvu nima osemurnega delavnika, ampak mora biti živali na razpolago cel dan, vse dni v letu. In tako dojemam tudi duhovniški poklic, da si je težko vzeti več časa zase, ampak moraš biti predvsem na razpolago ljudem in se odzvati, kadar te pokličejo in potrebujejo.«

Kmečko delo me napolnjuje

Dejan Horvat je spregovoril tudi o tem, kako je začel in nadaljuje s kmetovanjem kot župnik. »Okrog župnišča je bilo vedno potrebno narediti kaj z traktorjem. Ker sem doma imel traktor, sem bil tega vajen. Mislil sem, da je brez veze vedno prosjačiti ključarja, in sem si kupil traktor, Torpeda 75, takrat je bil to moj sanjski traktor. Potem sem začel. Rekli so, da ne bodo več delali, in to na čisti ravnini, ker so starejši. Zdelo se mi je škoda, da bi zemlja zarasla. Če lahko, bi to obdeloval. Leta 2003/04 sem prvič vložil za subvencijo, kupil dvajset ovc. Kolikor sem dal za ovce, sem dobil nazaj subvencije, tako se je že prvo leto investicija pokrila, ovce pa so vse lepo popasle.

Dejan Horvat uspešno usklajuje kmečka opravila z duhovniškim delom. FOTO: Jože Potrpin

Tako je šlo naprej. Ker nismo več zidali, se je vsako leto kopičila zemlja, zdaj smo pristali nekje na 102 hektarjih, raztreščenih med šest, sedem vasi, znotraj treh mojih župnij, Dolenci, Markovci in Gornji Petrovci. Ali 198 posameznih gerkov. Največji ima osem hektarjev. Kako pa vse uskladiti? Pravim, to ni moja kmetija, ampak, to je naša kmetija, ker je od ljudi. Sam kosim in še kakšni mi pomagajo. V hlevu je 46 glav govedi, telet, bikov in krav. Krave dojilje so večinoma zunaj na paši. Včeraj sem delal na traktorju, baliral do 11. ure zvečer in naredil 1.573 bal. Včeraj sem imel tudi tri maše. Vmes je bilo delo.

Včasih je prav smešno, kolikokrat se dnevno preoblečem, ali vloge zamenjam. Moje prvo poslanstvo je biti duhovnik, torej duhovništvo. Včasih ni enostavno. Bila je jesenska košnja na 90. hektarjih v roku dobrega meseca in pol. Lahko samo nekaj ur spanja, ampak v redu je tako. To me napolnjuje, daje veselje, zaradi tega danes tukaj z vami nisem zamorjen ne utrujen.«

Kmetje – vsakodnevni romarji upanja

Martin Mavsar, direktor KGZS, je povezal svetoletno prireditev in zahvalno nedeljo. »Osrednje sporočilo svetega leta 2025 je upanje in njegovo geslo Romarji upanja. Papež Frančišek je v pripravi na sveto leto zapisal: 'Gledati v prihodnost z upanjem je enako kot gledati na življenje z navdušenjem in veseljem.' Kmetovalke in kmetovalci smo vsak dan romarji upanja. Najprej upamo, da nam bo služilo zdravje, saj to je pogoj, da lahko opravljamo naše poslanstvo, obdelujemo polja, travnike, vinograde in sadovnjake in pridelujemo hrano. Hkrati upamo, da ne bo pozebe, suše, toče, poplav, da nam v vinograde in sadovnjake ne prodrejo bolezni, škodljivci, ter da bo zdravje pri živini in v naših družinah.

Martin Mavsar je direktor KGZS. FOTO: Jože Potrpin

Na Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije si prizadevamo, da bi bili našim članom v čim večjo podporo. Danes se mnogi sprašujejo, kakšna bo prihodnost podeželja. Čeprav nam časi niso najbolj naklonjeni, bomo kmetovalke, kmetovalci, mladi na podeželju, torej vsi, ki nam je mar za Slovenijo, vztrajali pri svojih načelih, vrednotah in pri svojem poslanstvu … Danes ne praznujemo le svetoletnega srečanja, ampak se zahvaljujemo za vrednote, ki so nam jih vcepili naši starši, stari starši in okolje, v katerem živimo. To so vztrajnost, predanost, ljubezen in spoštovanje do zemlje. Zemlja ne pozabi tistih, ki jo spoštujejo …

Iskrena zahvala je vedno na mestu. Ko se zahvaljujemo dnevno ženi, možu, otrokom, staršem, sosedom, gradimo odnos, ki vse bogati. Zahvala Bogu pa je nad vsemi zahvalami. Beseda hvala nas nič ne stane. saj, kot prej omenjeno, lepa beseda lepo mesto najde. Naj zaključim z mislijo, ki jo je v svetem letu pred več kot 150 leti zapisal Anton Martin Slomšek: 'Sveto leto bo hitro minilo. Tudi nas tukaj skoraj ne bo, le naša dobra dela nam bodo ostala za vedno.' Hvala in Bog vas živi!«

Delo na zemlji – dejanje vere

Škof Saje pa se je v mašnem nagovoru oprl še zlasti na besede Pisma apostola Pavla Rimljanom, kako stvarstvo hrepeni po odrešenju. Kot je poudaril, »ta odlomek nas spominja, da zemlja ni samo prostor, kjer delamo, temveč Božji dar, ki nam je zaupan v skrbništvo. Bog je človeku zaupal zemljo, da bi jo obdeloval in varoval. To dvoje – obdelovati in varovati – mora biti vedno v ravnotežju. Kadar človek pozabi na varovanje, kadar gleda na zemljo samo kot na vir dobička, se poruši občutljivo ravnovesje stvarstva. Kmet najbolje razume, da se narava odziva na človekovo ravnanje. Če jo obdeluje s spoštovanjem, vrača sadove; če jo izkorišča, se izsuši in izgubi rodovitnost.

Škof Andrej Saje je delo kmeta povezal s hvaležnostjo in zaupanjem. FOTO: Jože Potrpin

Pavel govori prav o tem, ko pravi, da stvarstvo 'zdihuje in trpi v porodnih bolečinah'. Tudi narava danes trpi zaradi pohlepa, onesnaženja in brezbrižnosti. Kmet je poklican, da z delom sodeluje v Božjem stvariteljskem načrtu. Vsako seme, ki ga poseje, je znamenje zaupanja v življenje. Delo na zemlji ni samo fizični napor, ampak dejanje vere. Kmet vsak dan izpoveduje: 'Vem, da bo Bog dal rast.' To je globoka resnica jubilejnega leta: živeti preprosto, zmerno, v hvaležnosti. Kmet, ki s spoštovanjem skrbi za zemljo, postane pričevalec evangelija – človek, ki ne živi iz pohlepa, temveč iz hvaležnosti in zaupanja.«