Med njimi je od 25. novembra 2025 kot drugi od žensk (prvi je kip zdravnice dr. Marije Bračko) kip nekdanje predstojnice loških uršulink matere (m.) Katarine Majhnič (1841–1921). Kip so omenjenega dne odkrili škofjeloški župan Tine Radinja, s. Marija Meserko, provincialna predstojnica uršulink, in stvaritelj kipa kipar Metod Frlic.

Pobudo zanj je na razpis Občine Škofja Loka dalo domače Prosvetno društvo Sotočje, uršulinke so se strinjale, prav tako župnija.

 Kip je blagoslovil škofjeloški župnik Andrej Ojstrež. FOTO: Jožef Pavlič

Kako prav so ravnali, so številni udeleženci slovesnosti odkritja in blagoslovitve kipa (škofjeloški župnik Andrej Ojstrež) videli iz predstavitve m. Katarine Majhnič mag. Darije Jamnik (v imenu Sotočja), s. Anke Kogelnik (predstojnice uršulink v samostanu Sveti Duh pri Škofji Loki) ter pozdravnih besedah župana Radinje. Da je temu dejanju simbolno pritrdilo tudi »nebo«, se je sprva oblačno in temačno vreme iz dežja spreminjalo v rosenje; nazadnje je ob odkritju in blagoslovitvi še to prenehalo. Obiskovalci slovesnega večernega dogodka so se še dolgo zadržali na Šolski ulici, veseli nad velikim trenutkom v loški zgodovini in tudi obilno pogoščeni.

Življenje in delo m. Katarine Majhnič je predstavila s. Anka Kogelnik, predstojnica uršulink v samostanu Hiša kruha pri Sv. Duhu pri Škofji Loki. FOTO: Jožef Pavlič

Kaj vse je s. Katarina Majhnič naredila po vstopu v loški uršulinski samostan 18. junija 1857 in redovnih zaobljubah 30. aprila 1866, je podrobno povedala Darija Jamnik. Kot mlada redovnica je več let poučevala in vzgajala uršulinkam zaupane deklice. Leta 1878 je postala voditeljica novink, 22. avgusta 1891 so jo uršulinke iz loške samostanske skupnosti izvolile za svojo predstojnico, 24. avgusta 1918 je bila imenovana za provincialno predstojnico avstrijske province s sedežem v Škofji Loki.

 M. Katarina Majhnič je pomembno sooblikovala zgodovino, podobo in dejavnosti Ločanov in mesta ob sotočju Sor 

»S svojo svetniško osebnostjo in izrednimi sposobnostmi je močno posegla v duhovni in materialni razvoj škofjeloškega samostana. V tridesetletni predstojniški službi je njeno delovanje pustilo pečat predvsem na treh področjih: obnovitvena dela na zgradbah, pospeševanje vzgojno-izobraževalnega poslanstva uršulink in poživitev redovnega duha ter duhovnega življenja samostanske skupnosti.«

Kot predstojnica je najprej obnovila kupljeni stari grad in ga z velikimi napori preuredila v moderen dekliški vzgojni zavod. Po potresu leta 1895 je obnovila poškodovano cerkev, 25. novembra 1901 je na grad napeljala lasten vodovod.

Uršulinke imajo v izročilu in delu svoje rajne članice reda bogato duhovno in tudi učno dediščino. FOTO: Jožef Pavlič

Dekleta so pri telovadbi celo igrala košarko

Veliko je naredila za vzgojo in izobraževanje mladine. Ustanovila je meščansko šolo s trgovskim tečajem in učiteljišče, odprla otroški vrtec za deklice in dečke, leta 1857 je za deklice s hribov, ki niso mogle obiskovati redne šole, odprla nedeljsko šolo, leta 1893 pa t. i. »gorsko šolo«. Poskrbela je ne le za temeljito izobrazbo in vzgojo deklet, po čemer so v času od novega šolskega zakona leta 1869 do prve svetovne vojne slovele prav uršulinke, marveč tudi za zdravje gojenk s telovadbo. Dekleta so pri njej igrale celo košarko, zato je Škofja Loka zibelka slovenske košarke.

Mag. Darija Jamnik je v imenu pobudnika postavitve kipa Prosvetnega društva Sotočje iz Škofje Loke predstavila, kaj vse je za mesto in okolico naredila m. Katarina Majhnič. FOTO: Jožef Pavlič

Škofjeloški uršulinski samostan je pridružila Rimski uniji

Posebno pozornost je namenjala zaupani ji samostanski družini, si močno prizadevala za »obnovo redovnega duha in razcvet življenja v skupnosti«. Število redovnic se je v času, ko je bila predstojnica, povečalo z 32 na 81. Prisluhnila je želji papeža Leona XIII., da bi se uršulinski samostani združili v unijo. Leta 1900 se je udeležila ustanovnega kapitlja v Rimu in škofjeloški samostan pridružila Rimski uniji. Sodelovala je kar na treh vrhovnih kapitljih v Rimu, leta 1907 se je srečala s papežem Pijem X.

Škofjeloški župan Tine Radinja je izrazil veliko zadovoljstvo in tudi ponos, da je Škofja Loka dobila tako pomemben pomnik. FOTO: Jožef Pavlič

Med prvo svetovno vojno je pod streho samostana sprejela 32 uršulink iz bombardirane Gorice.

Zaradi svoje izjemnega dela in doprinosa na šolskem področju je bila leta 1898 odlikovana z zlatim križcem s krono, leta 1916 pa s častnim križem za sprejetje in pomoč ranjencem na gradu v času prve svetovne vojne.

 Monika Tavčar je izvrstno povezovala kulturni dogodek.  FOTO: Jožef Pavlič

Umrla je 28. junija 1921, počiva na škofjeloškem pokopališču. V samostanski kroniki so še posebej poudarili, da je zmogla v »trenutkih splošnega razburjenja mirno in trezno misliti in hitro preudariti položaj«. Izžarevala je mir in spoštovanje, bila zares vredna nositeljica naslova »mati«, ki so ga dajali najbolj izobraženim redovnicam in učiteljicam med njimi, ostale so imenovali sestre.

 Zapel je tudi Dekliški pevski zbor Suške hruške.  FOTO: Jožef Pavlič

Iz zgodovine dejavnosti škofjeloških uršulink

Zgodovino škofjeloških uršulink (sem so prišle leta 1782, ko so z jožefinskimi reformami ukinili red klaris, tu še istega leta odprle ljudsko šolo za deklice iz mesta in okolice, leto zatem internat s šolo za deklice iz oddaljenih krajev, leta 1890 kupile poslopje gradu nad samostanom in grajske prostore preuredile v šolo) je predstavila predstojnica uršulink v samostanu Sveti Duh s. Anka Kogelnik. Poudarila je, da je mati Katarina Majhnič zmogla tako velika dela, ker je ravnala po življenjskem vodilu: Roka in glava pri delu, srce pa pri Bogu. V tej zavesti in odločnosti je »vodila samostansko skupnost in nadaljnji razvoj šol«, vrtcu in ljudski šoli pridružila meščansko šolo in učiteljišče. Dekleta so se učila tujih jezikov, igranja na glasbila, risanja in slikanja. Uršulinke so zanje prirejale tudi trgovske in kmetijsko-gospodinjske tečaje, tečaje šivanja in ročnih del. Takšno izobraževanje je »nudilo primerno in zadostno izobrazbo za raznovrstne poklice na širšem loškem območju«.

Z uršulinkami so se postavitve kipa m. Katarine Majhnič veselili tudi številni Ločani. FOTO: Jožef Pavlič

»S šolo je bilo povezano tudi socialno delovanje samostana: revnejšim učenkam je samostan zniževal prispevek za bivanje, preskrbel brezplačne šolske potrebščine in prejemanje kosil, s podporo donatorjev zimsko obleko in obutev, v samostanskem župnišču je bivalo nekaj dečkov iz oddaljenih krajev, ki so obiskovali šolo v Škofji Loki. Dekleta v internatu so v okviru svojih dejavnosti prirejale igre, katerih prihodek je bil namenjen tovrstni pomoči.«

Cerkveni pevski zbor Cecilije Kobal je zapel pesem uršulinke s. Elizabete Kremžar Pozdravljena mati dobrega sveta. FOTO: Jožef Pavlič

Bogato in razvejeno dejavnost škofjeloških uršulink je leta 1954 močno prizadela razlastitev samostana 

Med prvo svetovno vojno je bila na gradu vojaška bolnišnica za ranjence. Aprila 1941 je po prihodu Nemcev 77 redovnic moralo zapustiti samostan. V drugi polovici leta 1945 so se postopoma vračale. Leta 1947 so se jim pridružile ljubljanske uršulinke in iz svojih samostanov izgnane šolske sestre. Leta 1954 je tudi škofjeloške uršulinke doletela razlastitev samostanske stavbe in šolskih zgradb. Nov »dom« so našle v požganem Ajmanovem gradu in nadaljevale svoje delo: inštrukcije in učno pomoč posameznikom pri različnih šolskih predmetih. Kot katehistinje so pomagale na župnijah v Škofji Loki in okolici, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so začele z duhovnimi vajami za otroke, mladino in razne skupine v Cerkvi. »To delo se je po letu 2009 razširilo z novo stavbo. Danes Hiša kruha ponuja raznovrstne programe, namenjene mladim in odraslim kot osebno spremljanje in pomoč pri osebnostni rasti v različnih obdobjih in situacijah življenja,« je sklenila svoj nagovor s. Anka Kogelnik. Čisto nazadnje z mislijo ustanoviteljice uršulink sv. Angele Merici: »Naj vas nagiba le ljubezen do Boga in gorečnost za zveličanje duš.«

 Na citre je igrala Lucija Triler. FOTO: Jožef Pavlič

Odkritje in blagoslovitev kipa m. Katarine Majhnič je spremljal tudi bogat kulturni program, ujemajoč se s slovesnim dogodkom. Lucija Triler iz Pungarta je na citre zaigrala pesem Slovenec sem, dekliški pevski zbor Suške hruške je pod vodstvom zborovodkinje Mance Novljan zapel pesem Judite Karba Vsa zemlja govori, Cerkveni pevski zbor Cecilije Kobal, poimenovan po rajni organistki in zborovodkinji v župniji Škofja Loka, pa je pod vodstvom Jakoba Benedika zapel pesem Pozdravljena mati dobrega sveta s. Elizabete Kremžar, uršulinke, ki je živela in delovala v škofjeloškem samostanu. Celotni dogodek je odlično povezovala Monika Tavčar.

 Sestre uršulinke, močno ganjene, spremljajo kulturni program. FOTO: Jožef Pavlič