Dan za tem, ko je škof Jurij nasledniku izročil pastirsko palico, se je predstavil v svojem novem domu: pri Strunjanski Materi Božji. Z navdušenjem smo ga sprejeli v novem župnijskem domu, ki ga je tudi sam pomagal graditi, potem ko nam je pred petimi leti vlil korajžo in nas vsestransko podprl pri odločitvi za gradnjo. Treba je bilo porušiti že dotrajano, ki je še vedno spominjalo na čase povojnih let, ko je bilo Cerkvi vse vzeto. Na horuk in v strahu je tedaj prišlo nekaj novega, kar je pogumno nastalo iz stare štale. A sedaj imamo nov župnijski dom, ki je prenekateremu že odprl vrata.

Tudi škofu Juriju smo z veselim navdušenjem izrekli dobrodošlico, da je v kratkem začutil, da je tu doma. Strunjančan med Strunjančani. V spominu zaživi, ko je pred leti ob našem prazniku Vnebovzete skupaj z zbrano množico uprl pogled v oltarno sliko. Marija sedi na zidku porušene cerkve, glavo si opira z roko, najprej posluša. Nato pokaže s prstom, rekoč: »Tu mi zgradite cerkev.« Dolgo je od tiste noči med 14. in 15. avgustom 1512 ...

Škofu Juriju so Strunjančani z veselim navdušenjem izrekli dobrodošlico, da je v kratkem začutil, da je tam doma. FOTO: Franc Puconja

Škof Jurij je sedaj z nami, da nas podpre v iskanjih in poizkusih, kako bi v našem času izpolnili Materino željo in naročilo. Strunjančani ga nismo pričakali s pušeljcem nageljnov in rožmarina, pač pa smo mu pod okno vsadili oljko, to žlahtno drevo, ki kljubuje burji in potrpežljivo prenaša vročino, hrani ljudi, zdravi rane, nudi senco, daje vitkost in ohranja pred pokvarljivostjo ter zna preživeti dolga stoletja, celo čez tisočletje.

A je tudi zgovoren simbol miru. Hrasta zlepa ne presadimo, oljko pa se da presaditi, ker na novem zna pognati korenine. Vrhu vsega vemo, da je oljka škofu Juriju pri srcu. Zato mu želimo: »Naj vam bo skupaj z vsemi nami v prijetno družbo ter vam vztrajno zagotavlja, da smo vam blizu, se vas srčno veselimo in skupaj z vami gremo naprej.«