Bog vse vidi


»Megla! Oče je nekoč pripovedoval, da tu v megli še svojega žepa ne najdeš!« se je spomnil Peter, ko se je bela koprena ovijala okoli njih.

»Bomo že našli!«

»Kako? Saj sploh ne vemo, kje je tista starčkova staja. Seveda bi jo v lepem vremenu videli že od daleč, v megli pa smo izgubljeni!« je zatarnala Manca.

»Zakaj se nismo spoprijateljili z Aljošem? On pozna te poti in bi nam pomagal!« Manca kar ni mogla nehati.

»Če bi se hoteli spoprijateljiti z njim, bi nas še naprej silil s cigaretami in morda še z drugimi neumnostmi, ki se jih ne bi mogli ubraniti!« je rekel Luka.
»No, bi pa poskusili, kako je, če kadiš. Saj samo poskusiti ni greh,« je modroval Peter.

»Saj, bolje bi bilo malo popustiti in poskusiti. Če bi se vedli po njegovo, bi šel z nami, pa bi bili rešeni,« se je strinjala Manca.

»In nihče nas ne bi videl!« je dodal Peter.

Luka je zavpil: »Ni greh samo poskusiti! Kdo ti je pa to povedal!? Mama bi se sesedla, če bi te slišala! Še huje pa je to, da si rekel, da nas nihče ne bi videl! To je res grozno! Delati na skrivaj, česar si ne upaš pri belem dnevu in pred vsemi! Mami pravi, da moraš vedno vse delati tako, kot bi te vsi gledali! Kajti eden, najpomembnejši, te pa res vedno vidi!« se je razvnel Luka.

»Kdo?« je preplašeno zacvilila Tinka.

»O, Tinka, veš kaj, nič hudega! Ne boj se, samo dobri Bog te vedno gleda. Saj to že veš. In te varuje na vseh tvojih potih, ker si njegova punčka. Predvsem pa zato, ker te ima neskončno rad. Tudi takrat, ko nisi pridna,« jo je pobožal veliki brat.

»Za vajino razmišljanje sem sinoči našel nekaj ta pravega! Pa je tale Sirah res vedel vse o vsem! Čakaj, da poiščem,« je rekel, listal in listal, potem pa bratu ponudil knjigo, odprto spet pri Sirahu:

Nikar ne reci: »Pred Gospodom se bom skril,
kdo se bo zame zmenil z višav?
V gneči bom ostal neopazen,
kaj je pač moja duša v neizmernem stvarstvu?«
Vsa njihova dela so pred njim kakor sonce,
njegove oči neprenehoma spremljajo njihova pota.
(prim. Sir 16,17 -21)

»Se zdaj strinjata, da ni na svetu nič skritega in da se ne splača skrivati? Teta Julka pravi, da se vedno z veseljem pogleda v ogledalo, ker je čista. Dolgo tega nisem razumel, zdaj pa vem, kaj hoče povedati: njena vest je čista in ničesar nima, kar bi morala skrivati.«

»To mora biti dober občutek, če si že star, pa nimaš ničesar pod preprogo, kot pravijo,« se je strinjala Manca.

»Se torej strinjata, da smo naredili dobro, da smo se rešili Aljoša?«

»Dobro. Bomo že sami našli pot,« je rekel Peter.

Vendar so hodili in hodili in čez čas je Peter zaklical: »Pri tem hlodu smo že bili!« Hodili so v krogu!

»Mene zebe,« je zatarnala Tinka.

»Megla nam lega v obleko. Potrpi, da pridemo do starčka, pa se bomo posušili,« jo je tolažila Manca.

»Pokličimo očeta!« je zastokala Tinka.

»Ne vem, ali ni signala ali pa je tudi telefonček umorila megla,« je po tihem rekel Luka.

Zdaj niso vedeli, kaj naj storijo, ko je Manca zaklicala: »Poglejte!«

In ko so dvignili glave, so videli, da se skozi meglo nekaj svetlika. Luč! Še so gledali in zazdelo se jim je, da vidijo obrise koče. Prijeli so se za roke in se pognali tja, hiteli so in hiteli in res je bila tam koča in vedno močneje je skozi belo meglenasto kopreno svetila luč iz nje.

Zadnje korake so skoraj tekli in njihovi obrazi so bili nasmejani, ko je Luka močno potrkal na vrata.

Vrata so se odprla. »Ste končno našli do mene? Še dobro, da se niste res izgubili! Kar naprej, kar naprej!«

Toda veselje je izginilo iz njihovih src, kajti v kočo jih je z zoprnim nasmehom vabil njihov novi znanec Aljoša.



NALOGA:
Zapoj On nosi ves svet v rokah ali kakšno drugo pesem.


Kaj se je zgodilo
Otroci so se zgubili v megli; pogovarjali so se o tem, da Bog vse vidi in da ne moreš nekaterih reči poskusiti in da nimajo prav tisti, ki pravijo, da enkrat ni nobenkrat. Obupani so zagledali kočo in stekli k njej. Toda vrata jim je odprl Aljoša.




Več o knjigi Skriti zakladi Svetega pisma