Marija Pomagaj


»He, he he, ste vendarle prišli k meni! Saj sem vas vabil, meni je dolgčas in moji pridejo šele v soboto! Imejmo zabavo, vi in jaz! Megla bo še dolgo strašila po planini in nihče vas ne bo iskal! Naj vam povem, kaj bomo počeli!« se je smejal Aljoša in Tinka je kar skupaj lezla od strahu.

To je spodobna knjiga in ne moremo napisati vsega, kar je Aljoša govoril. Umazane besede bi umazale bel papir in umazale bi čiste ustnice, ki bi morale izgovarjati, kar bi bilo napisano. Čistemu pa se umazanija upira, pametni se ne valja v svoji beli obleki po blatu in nihče ne pobira svinjarije iz svinjaka in je ne daje v svoja usta.

Čisti loči lepoto od grdote, kot loči sladkobo bonbona od grenkobe pokvarjene smetane. In grenkobe ne vzame in je ne daje na svoj jezik!

Luka, Manca in Peter, ki so že kdaj med sošolci slišali kakšno svinjarijo, so mislili, da so že malo utrjeni, pa so se kljub temu zgrozili. In Luka je zatisnil mali Tinki ušesa, da ne bi slišala. Aljoša se je nesramno zarežal: »Te skrbi za sestrico? Ne moreš pomagati, ne bo ušla temu svetu! Saj je vseeno, danes ali pozneje, vse bo slišala. Malo počakajte, grem v klet, slecite se in posušite obleke pri ognju, ko se vrnem, se boste hitro pogreli s tisto očetovo steklenico. In stavit grem, da se potem ne boš upiral, ko ti bom ponudil še cigarete. In imam še druga presenečenja …«

Ko je Aljoša stopil v klet, je Manca zašepetala: »Kako grozno govori! Besede, ki jih nisem slišala še nikoli!«

»Res, grozno. Sinoči sem našel v Sirahu veliko o grehu! Tudi poglavje o nespodobnem govorjenju! Listek imam tam,« je hitro brskal Luka, potem pa rekel: »Poslušajte tole:

Kdo bo postavil stražo na moja usta,
zanesljiv pečat na moje ustnice,
da zaradi njega ne bom padel,
da me ne bo uničil lastni jezik?« (Sir 22,27)

»Res je bilo grdo! Jaz ne bom nikoli tako govorila!« je zašepetala Tinka.

»Mama vedno pravi, da Marija joka, če otroci grdo govorijo,« se je spomnila Manca.

»Marija! Kako smo lahko pozabili nanjo v tej stiski! Ko vendar vemo, da je Marija tudi mati vseh človeških otrok in da vedno pomaga, če jo prosiš!« se je spomnil Peter.

»Marija! Vedno te drži za roko, te vodi skozi življenje in ti pomaga čez vse težave!« je vedela tudi Tinka.

»Zato ji tudi rečemo Marija pomočnica kristjanov ali Marija Pomagaj kot na Brezjah,« se je zdaj na božjo mamo spomnil tudi Luka.

»Molimo!« je zašepetala Tinka.

»Zaobljubil se bom!« je vzkliknil Luka.

»Kako zaobljubil?« ni vedela Tinka.

»Marijo Pomagaj na Brezjah bomo prosili, naj nas reši iz te nevarnosti, iz te koče, iz te megle, iz teh brezizhodnih poti. Prosili jo bomo, naj nam pomaga, da bi našli pot na planino k starčku. In ko pridemo v dolino, bom šel v zahvalo na Brezje.«

»Jaz tudi. Peš!« se je strinjal Peter.

»Peš je daleč!« je imela pomisleke Manca.

»Res. Se bomo pa do Kranja peljali z vlakom, naprej pa bi zmogli tudi peš,« je predlagala Tinka.

»Ti si premajhna!«

»Bom zmogla!«

»Stoj, ne prepirajmo se! Tudi Tinka se lahko zaobljubi. In jaz bom naredila Mariji sliko iz prtička,« je dodala Manca.

»Da bo visela tam zadaj za Marijino kapelico, kjer visijo tudi druge slike in rožni venci?« je vprašala Tinka.

»Ja. Tja nosijo ljudje že vse stoletje slike, pa tudi bergle in druge invalidske pripomočke,« je vedel Luka.

»Zakaj?«

»Na Brezjah je med molitvijo veliko ljudi ozdravelo in so v zahvalo pustili vse tam. Vse te predmete zdaj lahko vidiš v muzeju za cerkvijo. Letos praznujejo na Brezjah stoletnico,« se je Luka spomnil.

»Sto let cerkve?«

»Cerkev je starejša in slika tudi. Sto let je minilo od takrat, ko je škof Jeglič blagoslovil Marijino krono,« je vedel Luka.

»Se spomniš, kako lepo ljudje pojejo na Brezjah, medtem ko po kolenih drsajo okoli oltarja z Marijino sliko?« se je spomnila Manca.

»Zapojmo!« je zaprosila Tinka. »Tisto pesem Marija, pomagaj nam sleherni čas …«

In so zapeli. Vrata kleti so se odprla in na pragu je stal Aljoša s košaro, polno steklenic in pločevink.

»Ste začeli zabavo brez mene? Kakšna pesem pa je to?« Obraz se mu je vedno bolj mračil, postavil je košaro na mizo in odprl vrata: »Ven! Poberite se! Le od kod ste se vzeli! Saj ste versko blazni! Kakšne predpotopne pesmi pa pojete! Norci! Ven!«

V naglici so pobrali napol posušene jopice in vetrovke s peči, in preden so se dobro zavedeli, so se vrata tople koče zaloputnila za njimi.



NALOGA:
Zapoj (skupaj z vso družino) Marijino pesem.


Kaj se je zgodilo
Otroci so v Aljoševi koči čakali, da se fant vrne iz kleti, kamor je šel po steklenice. Pogovarjajo se o Mariji Pomagaj in o Brezjah. Ker so zapeli Marijino pesem, jih je Aljoša jezen vrgel iz koče.




Več o knjigi Skriti zakladi Svetega pisma