Joštova skrivnost


Tam je bila res starčkova koča in tudi starček je bil tam.

»Od kod pa vi tako zgodaj?!« jih je veselo pozdravil, saj se mu še sanjalo ni, da so šli na pot že prejšnji dan in da so sami. »Ni bilo prav, da ste šli od doma brez očetovega dovoljenja! Lahko bi se vam v megli kaj hudega zgodilo …«

Medtem ko so mu pripovedovali svojo zgodbo, jim je na debelo mazal smetano na velikanske kose kruha in jim kar naprej nalival sveže mleko v skodelice.
»A, Aljoša! Vam jo je zagodel, kaj? Temu fantu je zelo dolgčas in stalno hrepeni po družbi. V srcu pa je nepokvarjen in meni je naredil že veliko dobrega. Če boste prijazni, boste postali dobri prijatelji. Prepričan sem, da bi dal vse, samo da bi si pridobil prijatelje, ubogi samotni fant!«

To je bilo nekaj novega in Petru je postalo malo tesno pri srcu. Če bi bil on popolnoma sam vse dni, sam doma, sam na planini, vedno in povsod sam – kaj bi počel? Morda bi hodile tudi njemu neumnosti po glavi … Sam pri sebi je sklenil, da bo popravil to prvo srečanje in bo Aljošu z veseljem povedal tudi kaj takega, česar ni še nikoli slišal. Recimo o Sirahu in Svetem pismu, ali pa ga bo naučil tisto Marijino pesem … Potem se morda ne bo več norčeval in če ga bodo imeli radi in bo imel družbo, morda ne bo več potreboval vseh tistih nevarnih neumnosti in nesramnosti …

»Hočete videti Joštov zaboj?« je njegovo premišljevanje zmotil starček in jih povabil v svojo majceno hiško, ki je bila pravzaprav samo skromna staja.
»Nekaj vam moram povedati. Moj prijatelj Jošt je veliko vedel in je znal Sveto pismo skoraj na pamet. Tele besede pa je napisal pred davnimi leti zame in skupaj sva se trudila, da jih uresničiva. Zdaj njega ni več, in jaz sem star. Dosegel sem, kar sem. Zdaj tudi to tablo dam vam in upam, da vam bo koristila, kakor je meni.«

S stene je snel star karton, na katerega je bilo s svinčnikom napisanih nekaj vrstic, in ga dal otrokom. Luka je bral na glas:

Čim večji si, tem bolj bodi ponižen,
potem boš našel milost pri Gospodu.
Veliko je nadutih in slavnih,
toda Gospod razkriva svoje skrivnosti le krotkim.
Ne raziskuj, kar je zate pretežko,
ne preiskuj, kar presega tvoje moči.
Ne ubadaj se s stvarmi, ki presegajo tvojo nalogo,
saj ti je bilo razloženo več,
kakor prenese človeška pamet. (Sir 3,18–23)

Zdaj se je oglasil starček: »Jošt je to napisal, ko je bil še zelo mlad. Bil je velik učenjak, skrivnosti vesolja so bile v njegovih zvezkih kot domače naloge, veliko so si obetali od njegove znanosti. Bil sem njegov pomočnik, zato vem. Toda potem je nekega dne ugotovil, da znanost nima odgovorov na vsa vprašanja in da bo Boga laže spoznaval v samoti in tišini. Ugotovil je, da človeku nič ne pomaga, če vse znanje pridobi, svojega srca pa ne vzgoji in svoje duše ne pripravi na srečanje z Bogom in na ljubezen do njega. In zaželel si je samo še mir in preprosto življenje, da bi iskal in našel Boga. Pospravil je svoj laboratorij, zaprl raziskovalni dnevnik in vse svoje izsledke izročil meni in Štefanu, ker nama je zaupal in naju imel rad. In preselil se je sem gor. Vendar tudi jaz nisem dolgo ostal v dolini, po mnogih nočeh premišljevanj sem vse prepustil Štefanu in zapustil znanost in dolino. Razumel sem, kako blizu je Jošt skrivnostim Stvarnika tu, kjer ga ne moti nobena posvetna stvar, in hotel sem biti z njim. In potem sva živela preprosto kot dva srečna pastirja in sva spremljala pot zvezd čez nebo in menjavo letnih časov in rast cvetja in preletavanje ptic selivk in sva bila srečna. Tu pod zvezdami sva mirno opazovala vesolje in častila njegovega Stvarnika in vse nama je bilo prav. In razdajal je Jošt svoje bogastvo, mnogim ljudem je pomagal in mnogim je svetoval, naj se ne napihujejo pred Stvarnikom in pred ljudmi v svoji veliki želji po spoznanju, po veljavi in moči in drugih nepomembnih rečeh. »Preprostost srca je zadosti,« je vedno govoril. »Preprostost in vesela ljubezen!«

Otroci so molče sedeli. In premišljevali so, kakšno čudno življenje je živel tale Jošt. Oni so ga poznali kot ubogega, preprostega pastirja, on pa je vedel morda več, kot ve kdorkoli na svetu! In se zahvaljeval Bogu in učil ljudi, da je največ vredna vesela, preprosta ljubezen!

»Poglejte zdaj, kaj imate tukaj,« je tišino prekinil starček.

In odprl je zaboj in skupaj so se sklonili nadenj. In so našli rumen trak, na katerem je pisalo Ves tvoj, svetinjico Brezmadežne, kakršno so nosila dekleta v Marijini družbi – bila je last Joštove matere – in majhno staro črno knjižico Kratko navodilo za pravo pobožnost do Matere Božje, kraljice src, in porumenel list, popisan s svinčnikom.

»Še košček rokopisa!« je zaklicala Manca in dala list Luku.



NALOGA:
Poišči doma ali pri sorodnikih star molitvenik in ga preglej.


Kaj se je zgodilo
Otroci so prišli do starčkove staje. Starček jim je zaupal Joštovo skrivnost ter jim dal njegovo navodilo o ponižnosti in preprostosti. V zaboju pa so našli še košček tistega rokopisa …




Več o knjigi Skriti zakladi Svetega pisma