Zapri
Iskanje

Skupna pot ne sme biti »pozahodnjenje«

Za vas piše:
Aleš Maver
Objava: 14. 01. 2022 / 00:30
Oznake: Cerkev, Družba, Mnenja
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 13.01.2022 / 09:25
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Skupna pot ne sme biti »pozahodnjenje«

Skupna pot ne sme biti »pozahodnjenje«
Aleš Maver. FOTO: Tatjana Splichal
Sinoda je bila zame dolgo pojem, ki sem ga povezoval s sorazmerno odmaknjeno zgodovino.

Živahne debate in občasni prepiri, celo pretepi škofov na sinodah na sredozemskem območju sodijo med najbolj slikovite podobe iz prvih stoletij krščanstva. Eno takšno srečanje v Janezovem in Marijinem Efezu običajno poznamo celo kot »roparsko sinodo«.

Ob vsej omenjeni slikovitosti je bil prvotni pomen same besede močno v ozadju. Šele po zaslugi ene zadnjih pobud papeža Frančiška sem se zares zavedel, da beseda najprej pomeni skupno pot. V slovenščini nekateri predlagajo tudi prevod snidenje.

In res je pomembno, da se na sinodalni poti snidejo različne krajevne Cerkve s svojimi izkušnjami, ki so zelo raznolike. 

Kot sem pred nedavnim na tem mestu že pisal, bi lahko Cerkvi na Slovenskem pri tem pripadlo pomembnejše mesto, kot ji morda gre po številčni moči.

Škoda bi bilo predvsem, če bi kdo poskušal sinodalno pot speljati tako, da bi hotel celotno Cerkev pretirano »pozahoditi«, jo priličiti izzivom in težavam, s katerimi se soočajo katoliške skupnosti v zahodni Evropi. 

Naši slovenski katoliški predniki so ubirali enako pot kot slednje vse do leta 1918, dokler so bili del habsburškega sveta, zato lahko razumemo marsikatero potezo zahodnoevropskega razvoja. Toda naša neposredna katoliška izkušnja po tem mejniku in predvsem po letu 1945 je popolnoma drugačna.

Zdi se, da gre v številnih zahodnoevropskih okoljih, denimo v Nemčiji in državah Beneluksa, danes v prvi vrsti za reševanje struktur. Tu ne mislim na cerkveno hierarhijo. V letih »debelih krav« so v teh deželah vzpostavili zavidljive mreže ustanov, od karitativnih do izobraževalnih in zdravstvenih. 

Vse so se ponašale in se še zdaj ponašajo s katoliško nalepko. Nobene težave ni bilo, dokler so bila občestva dovolj živa, da so iz njih prihajali v katolištvu globoko ukoreninjeni uslužbenke in uslužbenci. V zadnjih nekaj desetletjih pa so jih postopoma začeli nadomeščati tako imenovani »poklicni katoličani«, za katere je splošen cerkveni okvir preozek. 

Ker pa so nujni za delovanje razvejanih struktur in ker je iz zahodnoevropskih protestantskih okolij, denimo iz Anglije ali Skandinavije, dobro znano, da lahko ostanejo cerkvene blagajne polne še kar nekaj časa potem, ko se izpraznijo cerkve, je postajala njihova beseda vse bolj zakon v njihovih krajevnih Cerkvah.

Seveda jim ni do tega, da bi opustili katoliško nalepko, saj jim, če nič drugega, prinaša nekaj prestiža in navsezadnje eksistenco. Toda za svoje pojme zarjavelo katoliško vero, s katero so izgubili pristen stik, bi radi nadomestili z nekakšno univerzalno »civilno religijo«. 

V njej bi kajpak porezali vse ostrine in vse ogrnili v plašč politične korektnosti, ki med drugim odvezuje odgovornosti do krščanske dediščine. Celo Jezus je zanje predvsem družbeni reformator in manj za človeka ne docela dojemljivi Bogočlovek.

Prenašanje takih predstav med Slovence bi pomenilo vnašanje povsem neznanega blaga. Včasih bi to morda zapisal z obžalovanjem, danes pa z olajšanjem pišem, da lahko pri nas zgolj od svojega katolištva živi komaj kdo. Ker nam je torej iz zgodovinskih razlogov pojav »poklicnega katoličana« tuj, niti ne moremo za svojih vzeti tistih tegob, ki jih vleče za seboj.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (2/2022).

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh