Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

»Skupnost Cenacolo je namenjena vsem, ki se počutijo izgubljene«

Za vas piše:
Helena Rozman
Objava: 02. 12. 2021 / 09:42
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 02.12.2021 / 09:50
Ustavi predvajanje Nalaganje
»Skupnost Cenacolo je namenjena vsem, ki se počutijo izgubljene«
Pogovor z Jurijem Pucem je vodil duhovnik Peter Čemažar. FOTO: Arhiv oddaje Reflektor.

»Skupnost Cenacolo je namenjena vsem, ki se počutijo izgubljene«

V tokratni oddaji Reflektor smo se dotaknili tematike zasvojenosti in spoznali gosta, ki se je v skupnosti Cenacolo tega rešil.

Jurij zase pravi, da je navaden fant, ki je v življenju veliko preživel, potoval, je pa tudi zdravljeni odvisnik in se trudi živeti nov smisel življenja. V začetku pogovora pove, da se je odvisnost pri njem vlekla dolgo časa in največji izziv je bil ta, da si je to priznal. Spremenil je pogled na to, kaj odvisnost sploh je.

»Ni le trda droga tista, ki vodi v odvisnost, ampak imamo tudi igre na srečo, spolnost, lenobo, pretirano zapravljanje … To so vse oblike odvisnosti in to je bil moj pobeg, da bi se soočil s problemi na zrel način. Pri prehodu v odraslost je bila pri meni to nesposobnost živeti sam s seboj,« pravi danes. 

Zatekel se je v droge. Droge so mu pomagale doseči neko lažno ugodje, mu dajale lažno upanje. Potem pa se je zgodil preobrat … 


Prelom je bila smrt njegove matere

»Nikomur ne privoščim tega, da pride tako daleč, da ga strezni šele smrt. Ampak to je v tistem času v meni začelo proces, ki me je vodil k spremembi in k skupnosti Cenacolo,« razloži Jurij. »Vedel sem, da to potrebujem. Bil je milosten trenutek, odprlo mi je oči.«

Kakšna pa je ta skupnost, kaj tam odvisniki počnejo?

»Skupnost Cenacolo je namenjena vsem, ki se počutijo izgubljene v tem svetu. Odvisnost je večplastna,« razloži Jurij, še prej pa povabi, da si, če nas zanima več, kaj preberemo o materi Elviri, ustanoviteljici, katere pot je, kot pravi naš gost, pot nekoga, ki se žrtvuje za druge.

»Življenje je tam tako, kakršno bi moralo biti po evangeliju. Začnemo zgodaj, še pred zajtrkom molimo rožni venec, da gre človek z dobro voljo v nov dan. Po zajtrku gre vsak na svoje delo, ki je določeno in vodeno. Zajeta so vsa dela od kreativnih do okopavanja, keramične delavnice, sirarne, potrebno je tudi pranje … Skratka stvari, ki ti dajo izkušnjo.« 

FOTO: Arhiv oddaje Reflektor.

Naš gost razloži, da se učijo ceniti, da je tisto stvar, ki jo pojedo, nekdo pripravil zanje. Tako se fantje urijo tudi, da vstanejo ob štirih zjturaj in napečejo 150 palačink za ostalih 50 fantov. Jurij se nasmehne: »To ni majhen podvig, ker so tam fantje kar precej lačni … Dobrota se mora tudi malo trenirat. Egoizem, ki nas vodi v odvisniška vedenja, tam ni zaželjen.«

Daruj sebe drugim

Ko Jurij razlaga dalje, omeni tudi, da so takrat s fanti postavili tudi hišo s prelepo okolico za druge, za novo skupnost. Enako so darovali tudi molitev: za druge. V noči iz vsake sobote na nedeljo so lahko spali dlje, ampak sredi noči, ob dveh zjutraj, so imeli fantje navado, da so se zbrali v kapeli in eno uro peli ter molili za vse, ki so izgubljeni, ki so morda v tisti noči blodili v zasvojenosti in se zabavali na napačen način. »Tukaj je en recept do sreče, kot pravi mati Elvira: "Daruj sebe drugim." Ni point v tem, kaj boš ti dobil, ampak kaj boš ti dal,« poudari Jurij.

Ko pa v Cenacolu vseeno postane hudo

»V trenutkih, ko mi je bilo hudo, tam nisem mogel pobegniti v odvisnost. Sem moral tam enostavno sprejet, odmolit, it spat in se naslednji dan zbudit. To je dar,« prizna Jurij.

Nazaj v svoje okolje

Po dveh letih je naš sogovornik prišel ven po popolni izolaciji. Prišel je v drug, očiščen svet in z malo priprtimi očmi za druge zadeve. Pojasni: »Ne vem, če sem pripravljen, se borim vsak dan. Vidim, koliko mi je skupnost dala, da se ne ukvarjam preveč s politiko, ampak poskusim delat male korake. Bog je dober, bom tudi jaz poskusil biti dober. To sem se odločil, to je enostavno moja rešitev.«

Jurij Puc. FOTO: Arhiv oddaje Reflektor.

Danes si Jurij ustvarja prijetno bivališče na Krasu in se spet ukvarja s fotografijo. »Prej sem fotografijo uporabljal le za krinko, sedaj pa vidim, da lahko naredim iz tega tudi nekaj lepega.« Še vedno ima stik z nekaj fanti iz skupnosti in je svoboden.

Zaključi z besedami: »Moje iskanje svobode me je prej zasužnjevalo. Dejstvo je, da jaz ne vem nič, da sem le malo zrnce in to zavedanje mi že daje moči in ponižnosti, da lahko v življenju naredim nekaj lepega … Človek ni nikoli popolnoma odvisen, vedno imaš delček svobode, da se odločiš za izhod. Sem svoboden takrat, ko rečem "da" dobremu. Da cenim tisto malo, kar mi je dano. Da se znam soočit tudi s težkimi preizkušnjami. Svoboda je takrat, ko se ne bojim.«


Kupi v trgovini

Še vedno se ljubiva
Medosebni odnosi
24,99€
Nalaganje
Nazaj na vrh