Vsi trije sogovorniki imajo že od otroštva izkušnje z glasbo. Voditelj Lovro Kavčič je pel v otroškem cerkvenem zboru, že v osnovni šoli pa sta z bratom začela skladati pesmi. Pevka Manca Hribar je prav tako pela v župnijskem otroškem zboru, nato tudi v klasičnem zboru Škofijske gimnazije in kasneje začela prepevati na festivalu Ritem duha. Janez Mehle pa je imel prvi stik s slavilno glasbo konec osnovne šole, ko je z bratom obiskal koncert slavilne glasbe v Budimpešti. »Ta koncert je bil zame noro dobra izkušnja,« navdušeno pripoveduje. »Sploh si nisem predstavljal, da je krščanska glasba lahko taka.«

Več kot prepevanje o Bogu

V oddaji so se najprej dotaknili vprašanja, kaj sploh je slavilna glasba in hitro prišli do skupnega odgovora, da to ni le petje o Bogu, temveč način molitve, usmerjen neposredno k njemu. A slavljenje ni omejeno na pesem. »Slavljenje je zame tista drža v življenju, s katero resnično pričujem za Boga, ga priznavam in se mu zahvaljujem,« pravi Manca Hribar.

Manca Hribar je pevka zbora v Ljubljanski operi, nastopa na Ritmu srca, slišimo pa jo lahko tudi na Radiu Ognjišče. FOTO: Siniša Kanižaj

Kaj pa, ko pridejo preizkušnje? Janez Mehle, ki je zbolel za rakom, priznava, da mu v najtežjih trenutkih ni bilo do slavljenja. Opora družine in prijateljev mu je pomagala, da je znova našel notranji mir. Tudi Manca Hribar se je ob izgorelosti za mesece poslovila od petja. Preobrat je doživela med snemanjem pesmi Aba, oče: »Bilo mi je, kot da bi prišla domov, kot da bi se stisnila k očetu, ki bi mi rekel: Dobrodošla domov.«

Janez Mehle, bodoči učitelj, pa vodi slavljenje na številnih večerih in nastopa na Stični mladih. FOTO: Siniša Kanižaj

Ali slavilna glasba sodi k maši?

Slavilna glasba odpira tudi vprašanje, ki deli mnenja: ali sodi v cerkev in k sveti maši?  Medtem ko jo nekateri sprejemajo z navdušenjem, drugi menijo, da ne sodi v cerkev ali k sveti maši. Manca Hribar poudarja, da je pomembno, da se Cerkev zna približati tudi mlajšim generacijam, vendar slavilna glasba nikakor ni namenjena le mladim. Na festivalih krščanske glasbe in slavilnih koncertih se namreč srečujejo obiskovalci vseh generacij, od srednješolcev do upokojencev. Tudi pri svetih mašah je prav, da obstaja raznolikost, ki vernikom omogoča, da najdejo skupnost in glasbeni izraz, ki jim ustrezata. Ključno merilo, ki odgovarja na zgornje vprašanje, pa je po mnenju Mance Hribar namen: »Dokler je glavni vzgib ta, da je to Bogu v čast in slavo, se mi zdi, da ima mesto tudi med mašo.« 

Oddajo je vodil Lovro Kavčič, tudi sam pevec v slavilni skupini, sicer študent, sodelavec Aleteie, priloge Naša družina in revije in Najst. FOTO: Siniša Kanižaj

Več kot koncert

Sogovorniki so se dotaknili tudi razlike med koncertom, denimo krščanske glasbe, ter slavilne glasbe. Kot je poudaril Lovro Kavčič, morajo glasbeniki pri slavljenju imeti v zavedanju, da ni v središču tisti, ki stoji na odru, temveč Bog in kako udeležence približati Bogu. 

Če je prisoten aplavz, ta verjetno ni toliko namenjen glasbenikom, pač pa predvsem celotni izkušnji doživljanja Boga ter njegove bližine. Manca Hribar zaključi: »Lepo mi je, ko ljudje pridejo na slavilni koncert. Kaj vse bi lahko počeli takrat, pa pridejo in slavijo Boga. Najmočnejši trenutki so zame takrat, ko pride duhovnik in nastane popolna tišina. To je tako močno, da je težko razložiti, če človek tega še ni doživel. Zdi se mi, da v tej tišini Bog najglasneje spregovori, še mnogo glasneje kot morda v trenutkih veselja in glasbe.«