Avsenikove in tudi pokojnega Slavka Avsenika so doletele preizkušnje in trpljenje vojnega in povojnega časa, a vendarle je imel sončno življenjsko pot, zato ker je bil sam tiho in nežno sonce. Vsem domačim, prijateljem, mnogim po celem svetu, ki so občudovali in danes občudujemo njegovo glasbo, je bil in je dar. Danes, ko se od njega poslavljamo, se dobremu in ljubemu Bogu zahvaljujemo zanj, za vse njegove darove, ki so nam znamenje Božje dobrote in ljubezni do človeštva. Srečni smo lahko, da smo ga srečali, živeli z njim. V moči Božje besede, ki smo jo slišali, trdno verujemo, da je naš priprošnjik pri Bogu in na drugačen način blizu, saj na nov način biva pri Stvarniku življenja, ki je »lepota večno davna, večno nova« (sv. Avguštin), žar večne in neskončne biti (Kant, filozof).

»Ti pa nikoli ne boš umrl«

Bil je človek, iz katerega je posebej sijalo zrcalo večnosti, ker je v vsej svoji ustvarjalnosti in tudi življenjski slavi nepopustljivo sledil najvišjim merilom poštenja, skromnosti, srčne dobrote in spoštovanja soljudi, ki jih je v življenju srečeval. Domačim in vsem nam je zapustil izjemno in enkratno ter skoraj neponovljivo ustvarjalnost na področju glasbe. Hkrati nam je zapustil neprecenljivo dediščino vere, ljubezni, zvestobe, pozornosti do drugega, srčne kulture, gostoljubnosti in tihega ponosa na to, kar smo. Nikoli ni stopal v ospredje: tudi s tem nam je postavil visok zgled samopodarjanja. Za Slavka Avsenika, ki počiva pri Bogu, za vas domače, za vse nas tukaj zbrane, ki vsakdo na svoj način izraža hrepenenje po večnosti in nesmrtnosti, sorodnike in prijatelje, smrt ne pomeni konca, zato o Slavku Avseniku ne bomo govorili samo v preteklem času, ampak verujemo, da njegovo slovo od zemeljskega življenja 2. julija pomeni, da se krhka in minljiva končnost preliva v neskončno večnost bivanja pri Bogu, saj je že grški filozof Aristotel zapisal, da »pomeni nekomu reči, da ga imamo radi, enako kot pa da mu rečemo, ti pa nikoli ne boš umrl«.