Slovesnost se je pričela z mašo v šentviški župnijski cerkvi. Mag. Anton Česen, direktor Zavoda sv. Stanislava, je na začetku somaševanja, ki ga je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, spomnil, česa naj uči godovnik: »da je Bog v vsakega od nas položil svoj zaklad in da je z nami vedno in nam daje moč tudi v naši krhkosti. Hvaležni smo za vse, kar dobrega prejemamo. Danes prosimo, da bi znali v življenju izbirati tisto, kar je resnično, dobro in lepo.«

Nadškofu Stanislavu Zoretu so se pri oltarju pridružili profesorji in duhovniki, ki delujejo v Zavodu sv. Stanislava. FOTO: Jožef Pavlič

Navedel je tudi misel cerkvenega učitelja sv. Janeza Henrika Newmana: »Vsakdo je poklican, da naredi nekaj ali postane nekdo, za kar ni poklican nihče drug.«

Posebej se je zahvalil tistim, ki so vso noč bedeli pred Najsvetejšim in ga slavili ter sodelujočim pri maši; pred tem pa pozdravil sedanje in nekdanje učence, dijake, študente, vzgojitelje, učitelje, profesorje in druge zaposlene v Zavodu; starše, prijatelje zavoda, vodstvo in duhovnike v njem.

Nadškof Stanislav Zore: Poslušajmo in razločujmo!

Nadškof Zore je v svojem govoru najprej zaželel, da bi navzoči pri maši, ki so popolnoma napolnili prostorno cerkev, uresničevali to, kar so slišali iz ust direktorja Zavoda sv. Stanislava. Nato jih je ob Božji besedi dneva povabil k zaupanju v Gospoda in ne le v svoje sposobnosti in moči, kajti to je veliko premalo. »Zaupajmo Vanj, da nas bo popeljal v svoje kraljestvo.« Pri tem je zelo »pomembno, da znamo poslušati in razločevati«. Množico zbranih v svetišču je pozval: »Poslušajte Ga, On vam govori iz srca. V zakramentih. Prek njih vam daje potrebno moč, da Mu bomo ostali zvesti. Molitev iz srca, predanega Gospodu, v zaupanju Vanj, nam vedno znova pravi: Gospod, nauči me moliti! Bodimo vsi eno v Kristusu! Vsakdo ima svoje naloge in poslanstvo, vsi pa bodimo bratje med seboj. Pripravljeni zastaviti sebe za druge. Prisluhnimo navdihom Svetega Duha. Ne ozirajmo se za glasovi sveta, od strani, ampak stremimo k življenju v Jezusu Kristusu. Prosimo ga, naj nam da potrebno vztrajnost, da bomo hodili z njim v kraljestvo, v katero smo poklicani.«

Pri maši sta pela Dekliški pevski zbor sv. Stanislava pod vodstvom zborovodkinje prof. Helene Fojkar Zupančič in Mladinski mešani pevski zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije z zborovodjem prof. Damijanom Močnikom. Godalni orkester Glasbene šole Matija Tomca je izvedel zahtevno Misso Brevis v F- duru Josepha Haydna.

Mladi pri maši. FOTO: Jožef Pavlič

Slavnostna akademija z geslom Ko srce zazveni

Močnima duhovnima spodbudama in povabiloma pri maši sta sledili še dve v sami zavodski dvorani; najprej direktorja Antona Česna, nato slavnostnega govornika prof. dr. Romana Globokarja.

Direktor Česen je prepolno dvorano obiskovalcev najprej pozdravil v imenu vseh enot Zavoda sv. Stanislava: Glasbene šole Matija Tomca, ki letos praznuje 30-letnico, Vrtca Dobrega pastirja, Osnovne šole Alojzija Šuštarja, Škofijske klasične gimnazije, Jegličevega dijaškega doma, Študentskega doma Janeza F. Gnidovca in Galerije Staneta Kregarja. Njihovo zelo uspešno delo je predstavljeno v zborniku Zavoda sv. Stanislava z naslovom Megaron 2026/2027.

Častni gostje na slovesni akademiji. FOTO: Jožef Pavlič

Mag. Česen je najprej spomnil na besede dijakom in drugim zbranim 17. septembra 1905 ljubljanskega knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča ob blagoslovitvi kapele v Zavodu sv. Stanislava in posvetitvi glavnega oltarja. Škof Jeglič je tedaj dejal, da je bil Zavod ustanovljen in je njegovo poslanstvo skrb za dobro telesno zdravje dijakov, resno delo pri vseh šolskih predmetih ter rast v veri in krščanskem življenju. Pri blagoslovitvi temeljnega kamna pa, da naj prihodnja stavba »daje mladeničem krepost in znanje.«

Direktor Česen je nadaljeval in razširil Jegličevo misel: »Globoko se zavedamo, da nam je z zavodom Bog podaril neizmeren zaklad in poslanstvo. Zaklad ste najprej vsi, ki vanj prihajate. Kot otroci in mladi ter kot družine, kot zaposleni in vsi obiskovalci na najrazličnejših dogodkih. Naše poslanstvo je osredinjeno v skrbi za celostno osebnostno rast, za rast v znanju, v srčni dobroti in odgovornem življenju v skupnosti. Zavod je bil in ostaja prostor, kjer se prepletata vera in razum, glasba in molitev, znanje in srčnost.«

Po pozdravih je čestital tistim, ki bodo ta večer prejeli posebno pohvalo. Omenil je tudi maturante četrte generacije, ki obhajajo že srebrni jubilej mature.

Nazadnje je izrazil upanje: »Naj zavod še naprej ostaja prostor upanja, dialoga in svetosti. Naj se otroci in mladi učijo živeti za druge, naj bo prostor, kjer se znanje prepleta z modrostjo in kjer se vera izraža v ljubezni – do domovine, do Cerkve in do sveta. V času, ko se svet hitro spreminja, ostaja poslanstvo katoliške šole jasno: vzgajati celostno osebnost, ki zna misliti s srcem, čutiti z razumom in živeti v resnici. Katoliška šola je prostor, kjer se vzgoja ne ustavi pri znanju, temveč vodi k modrosti, odgovornosti in duhovni globini.«

Zahvalil se je tudi vsem, ki so pripravili zahtevno in sijajno izvedeno akademijo.

Dekliški pevski zbor pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič. FOTO: Jožef Pavlič

Prof. dr. Roman Globokar o nalogah šole danes 

Slavnostni govornik Roman Globokar (njegov govor objavljamo posebej v celoti) je svoj govor najprej začel pri starših, ki se že po rojstvu otroka sprašujejo, kaj bo z njim, za kaj je nadarjen, kaj ga bo navduševalo in vodilo v življenju. Opozoril je: »Vsak otrok je velika skrivnost in vsak nosi v sebi neponovljive možnosti za svoj razcvet. Naloga odraslih je, da ustvarjamo pogoje za njegovo celostno rast: telesno, čustveno, socialno, intelektualno, umetniško in duhovno.«

Naj srce zazveni, je bila osrednja misel letošnje akademije in govora slavnostnega govornika dr. Romana Globokarja, nekdanjega direktorja Zavoda sv. Stanislava. FOTO: Jožef Pavlič

Od tega je prešel na nalogo šole: »Tudi šola mora biti prostor takšnega celostnega razvoja otrok in mladih. Znotraj sodobne digitalne kulture je to še pomembnejše kot nekoč. V preteklosti je za telesni, čustveni in socialni razvoj v večji meri poskrbelo domače okolje, zato se je šolski program lahko osredotočal predvsem na pridobivanje znanja in usposabljanje za poklicno delo. Danes pa je ena ključnih nalog šole, da mlade nauči, kako biti človek v polnem pomenu besede: pristen, plemenit, vesel, ustvarjalen, srečen in dober človek. V našem zavodu smo za ponazoritev celostne pedagogike pogosto uporabljali podobo, da mora vzgoja vključevati glavo, srce in roke. Vse tri razsežnosti so pomembne in med seboj povezane. Toda danes, v času izrednega razvoja digitalnih tehnologij in t. i. umetne inteligence, se mi zdi še posebej pomembno, da v središče naše pedagogike postavimo srce.

Zakaj prav srce?

Ker se mi zdi, da smo v nevarnosti, da bi ob vseh izjemnih tehnoloških dosežkih postopoma izgubili nekaj pristno človeškega. Da ne bo pomote. Vesel sem tehnološkega napredka in s pridom uporabljam dosežke človeškega uma. Digitalna tehnologija nam omogoča stvari, o katerih pred nekaj desetletji nismo mogli niti sanjati. Vendar se ob tem postavlja pomembno vprašanje: Ali ta napredek prispeva k bolj izpolnjenemu človeškemu življenju? Smo zaradi tega napredka bolj srečni in zadovoljni? Ali ne doživljamo, da na nek način izgubljamo stik s samim seboj, čut za sočloveka, za pristne človeške odnose, čut za lepoto stvarstva? Mogoče se vam zdi, da pretiravam. Naj vam razložim, v čem vidim povezavo med povečano uporabo sodobne tehnologije in izgubljanjem pristne človeškosti. /…/ V zavedanju tega stanja me blagodejno nagovarja geslo letošnje akademije: »Ko zazveni srce«. Srce predstavlja središče človeka, tisto najgloblje jedro njegovega bitja. Pomembno je, da zazveni, da postane čuteče, hrepeneče in žareče. Da se ne ohladi, ne osami in ne utopi v žalosti.

Naj bo Zavod sv. Stanislava tudi v prihodnje prostor, kjer bodo otroci in mladi lahko odkrivali svoje darove, razvijali svoje sposobnosti in predvsem postajali dobri, plemeniti in srečni ljudje. Naj bo prostor, kjer bodo naša srca znala prisluhniti drug drugemu in skupaj zazveneti. (Roman Globokar)

In kdaj srce zares zazveni?

Zazveni takrat, ko se nas nekaj globoko dotakne: ob srečanju z drugim srcem, ki me nagovarja, ob stiku z lepoto narave, ki me navduši, ali ob glasbi, ki me prevzame. Srce ne zazveni samo od sebe. Zazveni v odnosu, ob srečanju z drugim. Zven vedno nastane v sodelovanju, v sozvočju, v harmoniji. Strune na kitari zazvenijo, če so pravilno vpete v akustično telo in se jih kitarist dotakne. Tudi srce zazveni, ko se nas nekaj dotakne, kar je v sozvočju z našo notranjostjo. Vendar takih trenutkov, ko zazveni srce, ne moremo izsiliti. Ne moremo jih vnaprej programirati, ne moremo jih priklicati s klikom na miško. Lahko pa ustvarjamo pogoje, v katerih se zgodijo. In prav to je po mojem mnenju ena najpomembnejših nalog vzgoje.

Voščilo Glasbeni šoli Matije Tomca

Slavnostni govornik dr. Roman Globokar je konec govora namenil slavljenki – Glasbeni šoli Matije Tomca: »Ob 30. letnici delovanja iskreno čestitam vsem učenkam in učencem ter glasbenim pedagogom z ravnateljico Marto Močnik Pirc na čelu. Danes smo še posebej hvaležni vsem, ki ste pred tridesetimi leti sodelovali pri ustanovitvi glasbene šole. Verjetno si takrat niste predstavljali, da bodo učenci naše glasbene šole nekoč nastopali na najprestižnejših glasbenih odrih po svetu. Številni so po končanem šolanju pri nas uspešno naredili sprejemne izpite na različnih glasbenih akademijah. Hkrati pa ste omogočili osnovno glasbeno izobraževanje številnim otrokom in mladim in s tem oplemenitili njihovo rast. Še enkrat pohvala in priznanje vsem glasbenim pedagogom in ravnateljem za odlično opravljeno delo.

Ko sem še živel v zavodu, me je glasba iz glasbene šole spremljala od zgodnjih jutranjih ur, ko so me prebujali zvoki klavirja dijakov, ki so pred poukom vadili, pa vse do poznih večernih ur, ko so iz zavodske cerkve še odmevali zvoki orgel. Zvoki iz različnih prostorov in hodnikov so bili del vsakdanjega utripa našega zavoda. Včasih so bili ubrani in čudoviti, drugič je bilo slišati vztrajno ponavljanje istih taktov, iskanje pravega tona in premagovanje zahtevnih mest. Toda prav v tem je bila lepota. Slišati je bilo mogoče, kako nekaj raste, zori in postopoma dobiva svoj poln izraz. In prav to je podoba vzgoje.«

Tudi obiskovalcem je zazvenelo srce

ISlavnostna akademija se je sklenila s Hvalnico življenju pesnika Srečka Kosovela skladatelja Damijana Močnika. FOTO: Jožef Pavlič

Tudi nam, ki smo se udeležili maše in slavnostne akademije, je »zazvenelo naše srce«. S pesnikom Otonom Župančičem smo »čuli«, kakšen je bil ta občutek ob izredno bogatem kulturnem programu v pesmi, plesu, petju, recitacijah in igranju na glasbila gojencev Zavoda, ki so posrečeno ob jubilejih vpletli v program Dumo Otona Župančiča, Sončno pesem sv. Frančiška Asiškega skladatelja Damijana Močnika, Kosovelove pesmi Jesensko tiho, Kabinetni ljudje in Hvalnico življenju (Damijan Močnik). Veselili smo se ob podelitvah pohval Zlate knjige OŠ Alojzija Šuštarja, pohval direktorja Zavoda za odličen uspeh na maturi, nadškofa Stanislava Zoreta za odličen uspeh v vseh razredih gimnazije in na maturi, Zlate knjige škofijske klasične gimnazije, Zlate knjige Glasbene šole Matije Tomca in drugih pohval.

Prireditev sta vešče povezovala Ema Jesenšek Beribak in Gabrijel Debeljak.