Papež Frančišek je resda prišel v neposredno bližino Slovenije, kar je privabilo veliko Slovencev, ki so se v zgodnjih jutranjih urah podali na romanje v Redipuljo, saj so organizatorji zahtevali, da se romarji zberejo že ob 7. uri. Nestrpno čakanje na papežev prihod pod dežniki in pelerinami so si mnogi popestrili s pesmijo in molitvijo. Ob pridobivanju čim boljšega položaja je nato za mnoge sledilo razočaranje, ker se papež Frančišek ni odpeljal med množico. Večina je nato hitro pozabila, saj je bil namen obiska svetega očeta vendarle zaznamovanje obletnice prve svetovne vojne. Tega se je tudi sveti oče dobro zavedal. Prav on je namreč bil pobudnik slovesnotsi v Redipulji, sicer bi se ta odvijala kar v Rimu. Zato mu moramo biti hvaležni, da smo imeli priložnost priti v njegovo bližino, začutiti njegovo zavezanost k miru in slišati njegov resen glas v živo.

Upali smo, da se bo sveti oče pripeljal tod mimo, a nato smo izpred oltarja zaslišali njegov glas.

Slovesnosti so se udeležili različni narodi, morda bi k večji spravi z Italijo morala prispevati tudi slovenska diplomacija, vendar med ljudmi različnih narodnosti je bilo čutiti odprtost. Niti jezikovne ovire nas niso zmotile, da si ne bi namenili dovolj besed, da smo se povezali in v skupni molitvi prisostvovali izjemnemu dogodku. Papeževa resnost pa nas je opominjala, da nimamo razloga za praznovanje. Zbrali smo se ob žalostni obletnici, medtem pa se moramo zavedati, da se vojne niso končale. V svetu je še vedno veliko nasilja - tretja svetovna vojna, kot je to poimenoval papež Frančišek. Zato vznesenost ni mogla trajati. Slišati papeža v živo je res nekaj posebnega, a njegove besede: "A me che importa?" (Kaj mi mar?), ki jih je izgovoril s poudarkom, so nam ostale v spominu in nam odzvanjale še takrat, ko smo se oddaljevali od kostnice. Pogovori med ljudmi so se večinoma dotikali teh besed, vsak jih je razlagal po svoje, vsi pa smo vedeli, da moramo sodelovati pri gradnji miru, kolikor lahko. Na poti smo se, podobno kot prej papež, ustavili na pokopališču avstro-ogrskih vojakov, se sprehodili prav tam, kjer je le nekaj ur prej hodil papež. Nizki kamni, ki označujejo grobove, so opominjali na izgubljeno življenje, umrle sanje in nikoli doživeta izkustva.


Trije križi predstavljajo Kristusovo križanje na Golgoti

Lepa Primorska je očarala tudi papeža, zato je še bolj žalostno pogledati nazaj v preteklost, ko so se na tej lepi zemlji bojevali italijanski in avstro-ogrski vojaki, seveda med njimi tudi številni Slovenci.


Dekle v kostumu iz prve svetovne vojne

Papež je v Redipulji znova pozval k miru, prav tako, kot je to storil dan pozneje po molitvi Angelovega češčenja v Vatikanu: »Včeraj sem bil v Redipulji, na avstro-ogrskem pokopališču in pri spomeniku. Tam sem molil za tiste, ki so umrli zaradi Velike vojne. Številke so zastrašujoče: gre za okoli 8 milijonov padlih mladih vojakov in za okoli 7 milijonov civilistov. Ob tem razumemo, kako je vojna norost. Norost, iz katere se človeštvo še ni naučilo lekcije, saj je bila za to še druga svetovna vojna in še številne druge, ki še vedno divjajo. Kdaj se bomo naučili te lekcije? Vse vabim, da gledamo na križanega Jezusa, da bi razumeli, kako se sovraštvo in zlo premaga z odpuščanjem in dobroto in bi doumeli, da vojni odziv samo poveča zlo ter smrt!«


Ob tem pogledu smo se zavedali, da se nam je uspelo prebiti precej blizu.

Tisti, ki so se v Redipuljo odpravili samo zaradi papeža, so bili razočarani, ker ga niso videli, drugi pa zadovoljni, da so se lahko udeležili takšne slovesnosti in maše, ki jo je daroval papež Frančišek. V spomin na fante in može, ki so se bojevali in umirali, smo ob spomeniku molili za mir na svetu in da se kaj takšnega ne bi nikoli več ponovilo.

Več o odzivih udeležencev iz Gorice, Vidma, Krasa, Ljubljane in drugod si preberite v naslednji, 38. številki Družine.


Fotografiranje in zoomiranje: nam je uspelo ujeti papeža? Morda.


Foto: Katja Cingerle