Slovanska vojska s frankovskim voditeljem

Sredi 7. stoletja po Kr. se je čez velike dele Zahodne in Srednje Evrope razprostirala Frankovska država, tedaj najmočnejše kraljestvo Zahodne Evrope. Pokrivala je skoraj vso današnjo Francijo, Švico in Beneluks, prav tako pa je vključevala velike dele Nemčije. Od tam je prihajal trgovec Samo, čigar natančnejši izvor je zavit v temo. Samov izvor Edini vir o Samovem življenju je besedilo po imenu Fredegarjeva kronika, ki je verjetno nastalo nekaj let po njegovi smrti in o njem žal vsebuje le nekaj pičlih biografskih podatkov. Za Sama se danes ugiba, da je prišel z območja današnje Belgije ali osrednje Francije, zagotovo pa se njegovega domačega kraja ne da določiti. Kot eden od Frankov je malo po letu 620 trgoval (morebiti z orožjem) med Slovani, ki so ga – spričo njegovega poguma in vodstvenih sposobnosti – postavili za svojega voditelja. Dejstvo, da je bil med njimi tujec, ni nobena izjema, saj so razne slovanske skupine skozi zgodovino za svoje voditelje večkrat postavile sposobne tujce. Boj za neodvisnost in ustanovitev nove države V istem času, ko je med Slovane prišel Samo, je v Panonski nižini obstajala država Avarov, divjih konjenikov in lokostrelcev, ki so izvirali iz osrednje Azije. Starejši slovenski zgodovinarji so zanje uporabljali tudi ime Obri, a se je to do danes že skoraj popolnoma opustilo. Avari so si v desetletjih pred tem uspeli podrediti številna slovanska plemena na svojem severu in zahodu. Z njimi so potem okrutno ravnali in jih izkoriščali. Slovani z ozemlja današnje Češke in Slovaške so se jim zato uprli. Samo se je pridružil njihovemu uporu in se v njem tako izkazal, da so ga kmalu postavili za svojega voditelja oz. »kralja«. Vsekakor ga še niso imenovali kralj, ker je ta izraz nastal pri Slovanih šele pozneje, in sicer iz osebnega imena frankovskega kralja in cesarja Karla Velikega (vladal 768–814, kot cesar od leta 800). Samo se je na oblasti obdržal več kot tri desetletja, vse do smrti leta 658. O tem, kje je imel svojo prestolnico, nam viri ne povedo ničesar. Vladal je plemenito, dosegal zmage v mnogih bitkah, svojo krščansko vero pa očitno obesil na klin ter sprejel slovanske bogove, nošo in način življenja. Med drugim je imel 12 slovanskih žena in z njimi vsaj 37 otrok. Pri Samovih porokah je šlo najbrž v prvi vrsti za politične odločitve. Zavezništvo nekega slovanskega plemena si je bilo namreč mnogo lažje zagotoviti, če je njegovega poglavarja napravil še za svojega tasta. Kako je bila država organizirana, ne vemo. Sklepati je mogoče, da je šlo za precej krhko mrežo medsebojnih zavezništev, katerih središče je bil Samo osebno. Uspešni boji s Franki Kakor koli je Samo v svojem kraljestvu že vladal, se je Slovanom pod njegovo oblastjo najbrž zdelo nadvse imenitno, da so imeli tudi oni močno državo. Kljub vsemu ponosu so si še vedno želeli krasnih izdelkov, ki so jih mednje prinašali Franki. Nekatere od Samovih Slovanov je okoli leta 631 premagal pohlep, tako da so nekaj frankovskih trgovcev napadli in oropali, tiste, ki so se upirali, pa pobili. Frankovski kralj Dagobert je zato v kraljestvo Slovanov poslal odposlanca, ki je od Sama zahteval zadoščenje in pokorščino. Med Samom in Dagobertovim odposlancem so padale vedno težje besede, dokler ni Samo odposlanca vrgel s svojega doma. Dagobert česa takega ni hotel in mogel mirno sprejeti. Razjarjen, ker je Samo grdo ravnal z njegovim odposlancem, je proti njegovim Slovanom zbral tri velike germanske skupine vojakov, tako da sta poleg Frankov proti Samovim Slovanom korakali še langobardska in alemanska vojska. Medtem ko sta bili slednji uspešni, so frankovske čete proti Slovanom doživele hud poraz. Šlo je za bitko pri kraju Vogastisburg, za katerega se danes ne ve več, kje se je nahajal. Ugibamo, da je bila to utrdba na današnjem Češkem ali Slovaškem, a zanesljivih podatkov, kje se je bitka odvila, danes preprosto ni. Frankovska vojska je tam oblegala veliko število pogumnih Slovanov. Spopad je trajal tri dni in se končal s popolnim porazom frankovske vojske. Slovani so svoje nasprotnike pognali v beg ter se nato polastili frankovskega tabora in vsega, kar je bilo v njem. Lahko bi rekli, da je Samova država z zmago pri Vogastisburgu prestala nekakšen ognjeni krst. Uspelo se ji je namreč ubraniti pred napadi tako s frankovske kot z avarske strani. Zatem so začeli opogumljeni Slovani napadati Turingijo in razne druge frankovske pokrajine. Po zmagi nad Franki je Samu znatno zrasel ugled tudi med drugimi Slovani. Njegovi državi se je tako pridružil knez Dervan, ki je vladal Slovanom ob reki Labi (v današnji Vzhodni Nemčiji) in pred tem priznaval frankovsko nadoblast. Medtem ko so trume slovanskih vojakov razgrajale po vzhodnofrankovskih pokrajinah, se je Dagobertova oblast v kraljestvu močno zamajala. Nič več ni držal vajeti trdno v svojih rokah, mnogi njegovi knezi pa so ga začeli vedno bolj ignorirati. Umrl je že v začetku leta 639, star morda 35 ali 36 let. Dogodki v vzhodnoalpskem prostoru V času, ko je Samova vojska sijajno premagala frankovsko, so v prostoru Vzhodnih Alp živeli Slovani, ki jim je vladal knez Valuk in jih viri imenujejo Vinedi. Zelo verjetno so bili prav tako del Samove plemenske zveze. Ko je Dagobert proti Samu poslal prej omenjene tri vojske, so se ravno Valukovi Slovani morda neuspešno borili proti Langobardom. Po Samovi smrti so Avari skušali obnoviti svojo oblast nad raznimi srednjeevropskimi slovanskimi skupinami, a jim je to uspelo le deloma. Slovani v vzhodnoalpskem prostoru so namreč še naprej ostajali neodvisni. Iz nekdanje Valukove kneževine je nastala Karantanija, ki je obdržala samostojnost kakih osem desetletij. Ko so jo po tem času, okrog leta 740, začeli spet resno ogrožati Avari, je bila v zameno za vojaško pomoč prisiljena sprejeti bavarsko (in posredno tudi frankovsko) nadoblast. Konec Samove vladavine Kot rečeno, se je Samovo življenje končalo leta 658, njegov grob pa je že zdavnaj pozabljen. Ker zahodni Slovani v tistem obdobju še niso imeli nobene tradicije trdnih in natančno urejenih kraljestev, se je njegova država zrušila takoj po vladarjevi smrti. Samova država je razpadla, številna slovanska plemena pa so spet delovala neodvisno drugo od drugega in tako postala mnogo šibkejša kot v času »kralja« Sama. Ta je ostal v lepem spominu mnogih slovanskih narodov. Dobro je zapisan tudi pri Slovencih. V preteklih stoletjih so se ga v svojih besedilih spominjali med drugim Anton Tomaž Linhart, France Prešeren in Janez Trdina. Medtem ko Samovi državi ni uspelo obstati, je bil to po drugi strani čas, ko so mnogi Slovani delovali združeno in dosegali velike vojaške uspehe. Dejstvo, da Samo ni bil Slovan, je bilo pri tem drugotnega pomena, saj so ga njegovi podaniki »vzeli za svojega«. Kot velik vojskovodja si torej brez dvoma zasluži častno mesto v naših zgodovinskih knjigah, pa čeprav je od velike zmage pri Vogastisburgu preteklo že skoraj 14 stoletij. Martin Bele

Dostop do članka (47174)

Slovanska vojska s frankovskim voditeljem

Slovanska vojska s frankovskim voditeljem

Samov izvor

VRANSKO – Jubilanti zgled mladim

Roberto Benigni pri papežu

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.