Založba ZRC je izdala knjige o feldmaršalu Radetzkem, etnolingvistiki, slovar o pritrkavanju, arheološkem najdišču Molnik in dve s folklornimi pripovedmi z Gorenjske.

Slovar zvonjenja in pritrkavanja

Založba ZRC, Glasbenonarodopisni inštitut in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša so izdali Slovar zvonjenja in pritrkavanja, ki so ga napisali Mojca Kovačič, Ljudmila Bokal, Matjaž Ambrožič in Tomaž Klopčič.

Zvonjenje in pritrkavanje sta dragoceni del slovenske kulturne dediščine, kar se kaže v izjemno bogatem izrazju, ki je odraz vpetosti pojmov v stvarnosti. Slovar prinaša 1037 izrazov s področij ljubiteljskega in strokovnega ukvarjanja z zvonjenjem in pritrkavanjem. Zvonove razkriva kot vsestransko glasbilo kulturne, etnomuzikološke, umetniške in v primerih, ko gre za zvonove starejše letnice, tudi zgodovinske vrednosti. Poleg sodobnega izrazja, med katerimi je veliko narečnih besed, delno prinaša pretekle izraze, sega pa tudi v slovenski zamejski prostor.

Enojezičnost razlagalnega terminološkega slovarja je presežena z dodanimi angleškimi ustreznicami in z obrnjenim angleško-slovenskim slovarjem. S tem se ponuja možnost, da se s posebnostmi slovenskega zvonjenja in pritrkavanja seznanijo tudi poznavalci v mednarodnem prostoru. Slovar je namenjen strokovnjakom z vseh raznovrstnih področij, ki jih zvonjenje vsebuje, ljubiteljem zvonjenja in pritrkavanja, pritrkovalcem samim in drugim, ki jih privlačijo zvoki naših zvočnih krajin. Želeti je, da bi slovar spodbudil nove tovrstne raziskave in da bi zvonoslovje dobilo ustrezno mesto v okviru stroke in znanosti.

Feldmaršal Radetzky in Slovenci

Založba ZRC in Zgodovinski inštitut Milka Kosa sta izdala zbornik Feldmaršal Radetzky in Slovenci. Novembra 2016 je minilo 250 let od rojstva enega najznamenitejših vojskovodij v Habsburški monarhiji – feldmaršala Josefa grofa Radetzkega (1766–1858). Veliki zmagovalec bitk pri Custozi (1848) in Novari (1849) je bil pojem zmagovitega poveljnika in njegov lik je prerasel v legendo. Njegovo ime danes povezujemo v največji meri z avstrijsko zgodovino in z znamenito Radetzkyjevo koračnico, manj znano pa je, da je bil tesno povezan tudi s slovensko zgodovino. Sorodstvene vezi so ga pripeljale na Kranjsko, kjer je bil lastnik dveh grajskih stavb (dvorca Neuhaus v Tržiču in gradu Podturn/Tivoli v Ljubljani), v Ljubljani je imel celo dva javna spomenika, pa tudi sicer je bil vse do leta 1918 močno zasidran v slovenskem kolektivnem spominu, zlasti med vojaštvom. Zbornik Feldmaršal Radetzky in Slovenci v devetih prispevkih različnih avtorjev predstavlja raznovrstne vezi med Radetzkim in slovenskim prostorom nekoč in danes, njegovo kariero, družino pa tudi recepcijo Radetzkyjeve koračnice v slovenski zgodovini.

Miha Preinfalk piše o Radetzkyjem na Slovenskem nekoč in danes, prikazal pa je tudi Radetzkyja zasebno (prednike, družino, potomce), Miha Šimac o Radetzkyjevi vojaški karieri ter pod naslovom ČOče RadeckiÇ o drobcih iz slovenskega tiska in slovstva, Jana Babšek piše o grof Radetzkyjem in Tržič, Mojca Štuhec tržiškem Neuhausu in grofu Radetzkyjem, Ines Unetič o feldmaršalovih vrtovih v Tržiču in Ljubljani, Bojan Knific o razvijanju mita o Radetzkyjevi naklonjenosti Tržičanom, Janez Polajnar pod naslovom O življenju in smrti nekega spomenika o okoliščinah postavitve in odstranitve spomenika Radetzkemu v Ljubljani, Nataša Cigoj Krstulović o Radetzkyjevi koračnici v zgodovini Slovencev (med himno, nostalgijo in razvedrilom).

Etnolingvistika po slovensko

Založba ZRC in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša sta izdala knjigo dr. Marije Stanonik Etnolingvistika po slovensko.

Diferenciacija filologije se kar naprej popravlja z nastankom novih interdisciplinarnih ved, med njimi je tudi etnolingvistika. Ta se je posebno dobro ukoreninila v slavistiki posebej z rusko in poljsko šolo. Medtem ko se prva po zaslugi Nikite N. Tolstoja in Svetlane Tolstaje z diahrono metodo usmerja v preteklost tja do mitologije, se druga pod vodstvom Jerzyja Bartmińskega spogleduje s kognitivnim jezikoslovjem in jo s sinhronim pristopom bolj privlačijo sodobne teme. Etnolingvistika po slovensko skuša v posameznih poglavjih slediti njuni metodologiji, še prej pa ozavestiti vlogo revije Wörter und Sachen (1909 >) do nastopa nacizma in Matije Murka pri konstituiranju novo imenovane stroke. Poleg tega ne želi prezreti posebnih okoliščin, v katerih se slovenski jezik na vseh štirih straneh neba bojuje za svoj obstoj.

Avtorica je vsebino knjige razdelila v štiri sklope, v vsakem je objavila tri prispevke. V prvem Predzgodovina slovenske etnolingvistike: Med rodoljubjem in znanostjo v 19. stoletju, Matija Murko pri reviji Wörter und Sachen, Dozorevanje slovenske etnolingvistike v 20. stoletju. V drugem Narodna identiteta: Povezanost jezika in oblačilne kulture v dozorevanju slovenske istovetnosti, Slovenščina v zamejstvu in po svetu, Slovenska imena mesecev. V tretjem Lokalna identiteta: Slovenski ljubiteljski narečni slovarji, Genius loci v prekmurskih folklornih pripovedih, Preteklost Žirov v luči hišnih imen. V četrtem Osebna identiteta: Kakor ti meni, tako jaz tebi, Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade, Kar je na srcu, je na jeziku.

Folklorne severno od Kranja

Založba ZRC in Inštitut za slovensko narodopisje sta v zbirki Glasovi izdali knjigo Pod gorami. Po obrokih je nastajala skoraj 30 let in vsebuje 526 folklornih in spominskih pripovedi iz krajev pod Dobrčo, Kriško goro, Storžičem in vse tja do Krvavca, zato je spontano dobila naslov Pod gorami. Zanjo se je trudilo 45 zapisovalcev in zapisovalk z območja sedmih gorenjskih občin (Naklo, Tržič, Preddvor, Kranj, Šenčur, Cerklje, Komenda), 32 imen pa je dodanih iz objav v lokalnih in tematskih glasilih s šol Davorina Jenka v Cerkljah in Matije Valjavca v Preddvoru. Zapisali so povedke in pričevanja 137 domačinov.

Kranj in Tržič sta se že po prvi svetovni vojni uvrstila med najmočnejša industrijska središča v Sloveniji in kmečko prebivalstvo je našlo zaposlitev v tovarnah. Zato je najobsežnejši razdelek knjige tisti s socialnimi povedkami s kmečko, obrtniško in delavsko tematiko. Zgodovinske so povedke o srednjeveški kugi ali ideološkem šikaniranju in gospodarskem napredku po drugi svetovni vojni, razlagalne povedke se večinoma nanašajo na hišna imena, njim sorodne strašljive povedke pa na druge dogodke. Knjigo končujejo anekdote o znamenitih krajanih in šaljive povedke. Zapis zgodb vključuje tudi kakšno narečno posebnost. Knjigo je uredil Miha Mohor.

Folklorne pripovedi iz Selške doline

V zbirki Glasovi so pod naslovom Kar tresla se je od lepote kot 50 knjiga izšle folklorne pripovedi iz Selške doline. Ponuja 551 folklornih pripovedi iz Selške doline: iz dolinskih krajev ob Selški Sori ter hribovskih vasi in zaselkov ob njenih pritokih. Pripovedi so razvrščene v enajst poglavij: pravljice, bajčne, vražljive, strašljive, razlagalne, legendne, zgodovinske, etnološke, socialne, anekdote ter šaljive povedke. Večinoma sledijo živemu govoru in so zapisane v narečju, v knjižnem jeziku pa le tiste, pri katerih zaradi različnih razlogov narečni zapis ni bil mogoč.

Povedke na svoj način prinašajo pestrost življenja in dela, ki jo ponuja Selška dolina. Srečamo se z bajčnimi bitji in kraji, ki burijo domišljijo, s strahovi in ljudskimi razlagami neznanega, z verovanjem ter z veseljem in žalostjo, ki spremljata življenje posameznika in celotne družbe. Nanašajo se na domača in obrtna opravila ter na praznovanja, ki so ljudem bogatila življenje. Sobivanje prinese tudi številne anekdote in šaljive zgodbe, ki se prenašajo iz roda v rod. Poleg vsega tega so povedke tudi polne življenjskih modrosti, védenj, znanj, veščin, izkušenj in ravnanj. Folklorne pripovedi spremljajo ilustracije Agate Pavlovec, ki predstavljajo še en zorni kot, še en pogled na družbo in dogajanje v njej. Knjigo sta ob urednici zbirke Mariji Stanonik uredili Katja Mohorič Bonča in Anka Pintar.

Molnik pri Ljubljani v starejši železni dobi

Založba ZRC in Inštitut za arheologijo sta v zbirki Opera Instituti Archaeologici Sloveniae (36) izdala knjigo Molnik pri Ljubljani v starejši železni dobi.

Arheološko najdišče na hribu Molnik jugovzhodno od Ljubljane je že dolgo znano. Sistematične raziskave so potekale v 80. in 90. letih 20. stoletja, vodil pa jih je arheolog Ivan Puš, nekdanji sodelavec Mestnega muzeja v Ljubljani. Na samem vrhu hriba so ohranjeni nasipi in naselbinske terase, v bližnji okolici so bili na petih mestih odkriti plani in gomilni pokopi iz starejše železne dobe ter nekaj najdb iz poznejšega časa.

V knjigi je Sneža Tecco Hvala predstavila rezultate terenskih raziskav in analiz najdišča, ki je bilo v starejši železni dobi mejna postojanka dolenjske halštatske skupnosti. Opremljena je s številnimi kartografskimi prikazi, načrti, preglednicami in dokumentarnimi fotografskimi posnetki, celoten fond najdb pa je predstavljen v risbah na tablah.

Stopenjsko besedotvorje

V knjigi Stopenjsko besedotvorje. Na primeru glagolov čutnega zaznavanja (založba ZRC in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša) je Boris Kern predstavil besedotvorne in pomenotvorne zmožnosti glagolov, ki označujejo zaznavanje s petimi čuti: vidom, sluhom, vohom, tipom in okusom. Delo temelji na stopenjski metodologiji, ki raziskovanje binarnega odnosa med motivirajočo in motivirano besedo razširi na odnos med netvorjeno besedo in vsemi njenimi neposrednimi in posrednimi tvorjenkami.

Prvi del je posvečen opredelitvam osrednjih terminov: glagolov čutnega zaznavanja, stopenjskega besedotvorja in slovarskega pomena. Prikazan je tudi zgodovinski pregled razvoja stopenjske metodologije. Sledi leksikografski del, ki zajema 38 besedotvornih sestavov s 1195 stopenjskimi tvorjenkami. V nadaljevanju najdemo statistično analizo gradiva, in sicer z vidika besednovrstne pripradnosti tvorjenk, stopenj tvorjenosti in tvorbenih modelov.

Osrednji del raziskave je osredotočen na analizo t. i. besedotvornih nizov, predvsem z vidika besedotvornega pomena, besedotvornih vrst in slovarskega pomena. Stopenjskobesedotvorna razčlenitev gradiva prikaže bogato sliko besedotvornega in pomenotvornega mehanizma v slovenščini, poleg tega pa monografija ponuja tudi predloge izboljšav slovarskih obravnav v SSKJ-ju.

Izbrana dela iz Hrenovih kornih knjig

Založba ZRC in Muzikološki inštitut sta izdala publikacijo Izbrana dela iz Hrenovih kornih knjig 1.

Objavljeni sta dve dvozborski maši s prehoda 16. v 17. stoletje, katerih avtorja sta Annibale Perini in Pietro Antonio Bianco, skladatelja iz Severne Italije, ki sta delovala na notranjeavstrijskem dvoru v Gradcu.

Tako Perinijeva kot tudi Biancova maša sta t. i. parodični maši, kar pomeni, da sta obe osnovani na predhodno obstoječi večglasni kompoziciji. Predloga Perinijeve maše je motet Benedicite omnia opera Domini Ruggiera Giovannellija, medtem ko je Biancovi maši za osnovo služil motet Percussit Saul mille Giovannija Croceja. Zdi se, da je Perinijeva Missa Benedicite omnia opera Domini ena izmed skladb, ki jih je Perini leta 1596 poklonil nadvojvodi Ferdinandu II.

Biancova Missa Percussit Saul mille pa je najverjetneje nastala leta 1601 po naročilu Ferdinanda za slovesno mašo pred njegovim odhodom v bitko. Edina vira obeh maš sta dva velika kodeksa z začetka 17. stoletja, ki sta del zbirke šestih dobro ohranjenih kornih knjig graškega izvora, znanih predvsem kot Hrenove korne knjige. Danes jih hrani Zbirka rokopisov, redkih in starih tiskov Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (Ms 339–344). Vir kritične izdaje Perinijeve maše je Ms 340, Biancove pa Ms 341.