Na Svetih Višarjah je bilo v nedeljo, 6. avgusta, 29. srečanje treh Slovenij, ki sta ga organizirala Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi. Osrednji predavatelj je bil pravnik in politolog dr. Andrej Fink, somaševanje zamejskih in izseljeniških duhovnikov pa je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Po maši je bil na ploščadi za cerkvijo kratek kulturni program, ki sta ga oblikovala pevska skupina Zarja in kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov.

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je pri maši dejal, da so se romarji povzpeli na višino, na svete višave, kakor učenci z Jezusom na goro spremenitve, na goro Tabor. »Bodimo tudi tukaj mi odprtega srca. Vidim, da ste marsikdo prišli sem peš. In za priti peš na Višarje je potreben napor, odločitev, potrebno je premagati vse tiste skušnjave vmes, ko ti pride na misel, zakaj mi je tega treba, zakaj mučim samega sebe. Ko znoj zaliva oči, te pečejo in se sprašuješ, kakšen smisel ima vse to. Če popustimo tem vprašanjem, dvomom in skušnjavam, ne dosežemo vrha, spremenitve, razodetja živega Boga. Ko pridemo na vrh, na takšen ali drugačen način, vsi pa z enako pripravljenim srcem poslušati Boga, kajti na gori se ponovi beseda, ki se je zaslišala ob Jordanu: 'Ta je moj sin, moj ljubljeni, nad katerim imam veselje. Njega poslušajte.' Zato smo tu odprtih ušes in src, da bi nas Jezus s svojo besedo mogel spremeniti. Sem smo prišli zato, da bi nas Jezus spreobrnil.«

Upanje v večno Slovenijo

Andrej Fink je na predavanju z naslovom Upanje v večno Slovenijo dejal, da se s tem romanjem, ki ima velik duhovni in narodni povezovalni pomen, že dolgo vrsto let tudi na zunaj kaže tisto, kar se je sicer dogajalo skozi stoletja, le da je prej naša navzočnost bila bolj tiha.

»Nismo se srečavali tako suvereno, ker nismo bili mednarodno prepoznavni. Naša definitivna navzočnost je bila še v pripravljanju, v snovanju, v zorenju, naša psiha se je morala dokončno izoblikovati. Skozi stoletja smo se krepili predvsem duhovno, ob spremljanju, ki nam ga je nudila krščanska vera in pripadnost krščanskemu svetovnonazorskemu in civilizacijskemu okviru, v katerem smo ohranjali in dopolnjevali svojo identiteto. To se je dogajalo v naši notranjosti, s komaj prepoznavnimi zunanjimi znaki našega obstoja. Pred 26. leti je pa vsa zbrana energija skoraj nepričakovano stopila na dan in nam zagotovila mesto v posvetu narodov. Če smo lani proslavljali srebrni jubilej naše države, pa letos nastopamo prvo leto do naslednje srebrne obletnice. Odgovorni smo zanjo, da jo bodo naši nasledniki, tedaj ob zlatu, še lepše in veselejše proslavljali.«

Tri Slovenije, zamejske trojice in tromeja

Srečanje na Višarjah vidi v različnih triadah: Prvič tri Slovenije (matična, zamejska in zdomska); drugič, možne trojice iz zamejstva: iz Koroške, Rož–Podjuna–Zila, iz Primorske, Trst–Gorica–Benečija; tretja triada iz slovenskega zdomstva, razseljenega po Evropi, Ameriki in Avstraliji; končno pa tromeja: Slovenija–Italija–Avstrija, s tem pa so tudi tri evropske jezikovne in miselne sestavine: slovanska, romanska in germanska.

Vse tri Slovenije pa izhajajo iz ene in iste Karantanije, bogatita jih raznolikost in barvitost lastnih značilnosti. Matična in zamejska Slovenija pa bi morali biti eno. »Pravim, da bi morale biti eno, ker je znano, da marsikdaj v matični Sloveniji niti na državni ravni, niti na ravni ljudstva ni posluha za to, kar se dogaja med Slovenci, ki so od Ljubljane oddaljeni samo dobro uro vožnje z avtomobilom za severno ali zahodno mejo. Njihove skoraj stoletne težave in posebnosti bi morale biti za vsakega slovenskega človeka občutene in obravnavane kot lastne. Dolga desetletja uradnega domačega enoumja so povzročila, da so meddržavne meje postale tudi notranje meje v narodu.«

Dodal je, da sta se matična in zamejska Slovenija zbližali po letu 1991, ta povezava je lahko osrečujoča in plodovita.



»Vsi bi morali čutiti da smo eno, in na tej podlagi tesneje sodelovati. Slovenija je ena sama in bi se vsi tega morali veliko bolj zavedati. Slovenska narodna in državljanska zavest v matični Sloveniji je še vedno preveč pogojena od polpreteklosti.« Dejal je, da nam je zamejstvo blizu in spada v najintimnejše predele naše narodne eksistence.

Andrej Fink je svoje predavanje končal z besedami: »Naj bo trojna Slovenija vsem in za vse, kjerkoli nam je dano živeti, primeren in prijeten krov in zatočišče. V Karantaniji in današnjem trenutku imamo dve točki, ki omogočajo da začrtamo premico v prihodnost. Danes smo tukaj zbrani Slovenci iz te, po duhu, umu in srcu, velike Slovenije. Za večno Slovenijo torej gre, za katero z božjo pomočjo še naprej delajmo z močno vero, z veliko ljubeznijo in z neomajnim upanjem!«



Foto: Ivo Žajdela