V civilnodružbenem prostoru – v veliki meri tudi tistim, povezanim s krščanskimi vrednotami – je zaradi razmer, v katerih se je znašla Slovenija, dozorelo spoznanje, ubesedeno v verzu pesnika Daneta Zajca: Pride čas, ko ni več časa za oklevanje. To je namreč naslov tretje Majniške deklaracije, ki se za razliko od prvih dveh ozira predvsem »k sebi«, k ureditvi razmerij znotraj nacionalne države.

Majniško deklaracijo 2014 so predstavili dr. Damir Črnčec, dr. Katarina Komparn Erzar, dr. Mitja Štular in Radovan Cerjak (foto: Bogomir Štefanič)


Pri prvi deklaraciji iz leta 1917, s katero so poslanci Jugoslovanskega kluba na Dunaju zahtevali združitev Južnih Slovanov v avstro-ogrski monarhiji v avtonomno enoto, in drugi iz leta 1989, ki je izrazila hotenje slovenskega naroda po življenju v lastni suvereni državi, je šlo, kot je v petek, 9. maja, ob predstavitvi Majniške deklaracije 2014 dejal eden njenih pobudnikov, dr. Mitja Štular iz Civilne družbe za pravično Slovenijo, za opredeljevanje odnosa do zunanjega okolja, zdaj pa smo se znašli na točki, ko je zaradi kritičnih razmer, ki jih v prvem delu analizira deklaracija (ločeno jo objavljamo v celoti), nujno potrebno urediti odnose v lastni državni hiši. To pa je morda celo težja naloga od tiste, ki sta si jo zadali prvi deklaraciji, zato zahteva veliko dobre volje, iskrenosti in skupnostnega napora.

Seveda se tudi tokratna deklaracija zaveda mednarodnega okvira, v katerem je država slovenskega naroda: ta okvir, posebej na vzhodu, kot je v imenu društva Evropska Slovenija dejal dr. Damir Črnčec, postaja vedno bolj negotov, po drugi strani pa je jasno, da lahko notranjo trdnost črpamo tudi iz prave zunanje usmeritve: to pa je zavezanost vrednotam Evropske unije in Severnoatlantskega zavezništva.

Veliko je bilo v 24 letih lastne države že postorjenega, je ugotavljala družinske terapevtka dr. Katarina Kompan Erzar: na marsikaterem področju smo se otresli lažne drugorazrednosti, nedemokratičnosti, miselnosti, da ničesar ni mogoče spremeniti, a vendar še ostajamo na pol poti v razmisleku, kaj želimo z lastno državo. Ne zaupamo še scela v lastno sposobnost in ustvarjalnost, temveč prepogosto pričakujemo, da bodo rešitve prišle »od zunaj«. To se nam dogaja tudi zato, ker smo ujeti v črno-belo ideološko gledanje. Na zavedamo se še, da ideološki zmagovalec sploh ni zmagovalec, temveč nekdo, ki zaradi nepremaganega sramu, prezira in lastne nemoči sramoti drugega, se posmehuje »poražencu«. Prava zmagovalna moč pa je pri tistem, ki uspe verjeti, da nasilje ni zadnja beseda, temveč da je zmagovalno človekovo dostojanstvo, o katerem govoril Majniška deklaracija 2014.

Spoštovanje tega dostojanstva pa zagotavlja pravna in pravična država. Da na tem področju zelo šepamo, je opozoril pravnik Radovan Cerjak. Morda se bo komu ugotovitev deklaracije, da smo v Sloveniji priče »politični uporabi ustanov državne prisile, predvsem pravosodja, proti drugače mislečim« zdela preostra ali pisana na kožo le enemu primeru (zadevi Patria), kar pa ni res. Cerjak je opozoril na vrsto (pred)kazenskih postopkov proti slovenskim razumnikom, ki so si »drznili« izraziti kritične misli o državnih organih in posameznikih, zaposlenih v teh organih. Ti postopki nas vračajo v čas verbalnega delikta in tako v žalostno ponavljanje zgodovine, ki ga je treba prekiniti in zagotoviti – tudi z izborom ljudi, zaposlenih v pravosodju – resnično vladavino prava. Pravosodje sicer pogosto takšne kritične misli na svoj račun razume kot nedopusten napad, kar pa ni pravo razumevanje: tudi sodstvo je po Cerjakovem prepričanju del družbe in ne slonokoščeni stolp, zato morajo zanj veljati ista pravila kritičnega presojanja, v katerem imajo odločujočo moč argumenti in ne sklicevanje na nedotakljivost.

Majniška deklaracija 2014 se dotika še drugih področij, preveva pa jo predvsem zavest, da Slovenci po 24 letih državnosti, ki so povezana tudi s številnimi razočaranji, »zmoremo več«, kot je dejal dr. Štular. Pobudniki in prvi podpisniki deklaracije sedanje kritično stanje razumejo kot del procesa, ne pa kot točko obupavanja, pri čemer izhajajo iz prepričanja, da »naš domet ni medsebojno sovraštvo, temveč sožitje in sodelovanje; ni laž, ampak resnica; ni zadolževanje, ampak ustvarjanje; ni politika za svoj žep, ampak je plemenito, nesebično delo v skupno dobro; ni nesposobnost, pač pa kakovost, odgovornost in ustvarjalnost; ni država, v kateri nas je strah celo govoriti, pač pa je to država, ki se je veselimo in v kateri želimo dihati s polnimi pljuči.«

K takemu dometu Slovenije lahko s podpisom deklaracije prispeva vsak: od posameznika do ustanov civilne družbe in političnega prostora. Podpis pod deklaraciji pa ne pomeni »delegiranja« odgovornosti za boljšo prihodnost na ramena drugega, temveč predvsem lastno pripravljenost in zavezo soustvarjati slovensko državo kot skupni dom.

Prvi podpisniki Majniške deklaracije so Zbor za republiko, Civilna družba za pravično Slovenijo, Svetovni slovenski kongres, Združenje slovenskih katoliških zdravnikov, Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, Zavod za oživitev civilne družbe, Slovenski odbor za NATO, Evropska Slovenija, Civilna iniciativa za družino in pravice otrok, Inštitut dr. Janeza Evangelista Kreka, Slovenska konferenca Svetovni slovenski kongres, Inštitut dr. Jožeta Pučnika, Rafaelova družba, Zveza sindikatov upokojencev Slovenije, Civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo, Iniciativa za Štajersko, Civilno združenje za nadzor nad institucijami, Kulturno in etnološko društvo Gallus Bartholomaeus, Slovenska demokratska stranka, Kolpingovo združenje Slovenije, Zavod Iskreni.net, Društvo združeni ob Lipi sprave, Društvo za družboslovne študije, Skupina katoliških izobražencev Maribor, Slovensko biblično gibanje, Slovensko-španski poslovni klub ECE, Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Društvo Slovenski katoliški izobraženci, Božji otroci, Zavod za življenje, Fokus 2031, Nova Slovenija.

Svoj podpis je mogoče oddati prek spleta (npr. spletne strani Civilne družbe za pravično Slovenijo, Zbora za republiko, Združenja za vrednote osamosvojitve) ali pa fizično. Prva v vrsti prireditev v podporo Majniški deklaraciji 2014 bo v nedeljo, 18. maja, ob 15. uri na Prešernovem trgu v Ljubljani. Osrednji govornik bo predsednik Evropske ljudske stranke Joseph Daul.


Majniška deklaracija 2014 (8. maj 2014)

Pride čas, ko ni več časa za oklevanje

Skoraj sto let po prvi (1917) in četrt stoletja po drugi Majniški deklaraciji (1989) Slovenci doživljamo nove nesporazume, provokacije in odkrite sovražnosti. Iz ozadja ponovno delujejo skupine in politični vzorci, ki smo se jim uprli v času slovenske pomladi in osamosvojitve. Obtičali smo na prehodu v odprto in demokratično družbo. Postavlja se vprašanje, ali smo sposobni učinkovito upravljati s svojo državo. Mednarodno okolje, posebej vzhodno od nas, je negotovo. Desetletja po koncu hladne vojne se v naš in v evropski prostor ponovno vračajo izrabljene in presežene populistične in totalitarne ideje.

Priče smo:

· materialni stiski stotisočev državljanov;
· izseljevanju mladih in sposobnih ljudi, ki v Sloveniji ne vidijo prihodnosti;
· nesposobnosti oblasti za reševanje gospodarskih in socialnih vprašanj;
· vedno novim davkom ter brezglavemu zadolževanju sedanjih in prihodnjih rodov;
· brezbrižnosti oblasti, ki velikokrat brez posluha ali sočutja odloča o pravicah državljanov brez zvez in poznanstev;
· nazadovanju šolstva in zdravstva;
· politični uporabi ustanov državne prisile, predvsem pravosodja, proti drugače mislečim;
· medijskim linčem;
· širjenju brezbrižnosti do duha in kulture;
· zaničevanju vrednot slovenske osamosvojitve, državljanske in nacionalne zavesti;
· izgubljanju mednarodnega ugleda slovenske države.

Slovenci smo sposobni delati drugače in doseči več. To nas obvezuje, da v jasni obliki izrečemo svojo voljo, iz katere sledijo dejanja v prihodnosti. Pride čas, ko ni več časa za oklevanje. Podpisniki te listine izjavljamo in sporočamo:

Živeti hočemo v suvereni, demokratični, v Evropski uniji in Severnoatlantskem zavezništvu povezani ter gospodarsko uspešni državi slovenskega naroda:

· ki je utemeljena na spoštovanju človekovega dostojanstva, človekovih pravic in svoboščin ter na vladavini prava;
· ki spoštuje življenje, podpira družino, materinstvo in očetovstvo ter skrbi, da bodo mladi imeli v njej perspektivo;
· ki je odprta za iskanje zgodovinske resnice, očiščena ostankov totalitarnega režima, zavezana spravi, medsebojnemu razumevanju in sodelovanju;
· v kateri je poklicno napredovanje urejeno v skladu z merljivimi dosežki;
· ki ima v medijskem prostoru uveljavljeno nepristranskost in spoštovanje dejstev, da se lahko izražajo različne kulturne in svetovnonazorske usmeritve;
· v kateri velja pregleden sistem volitev, ki omogoča politično stabilnost in odgovornost.

Živeti hočemo v državi, ki jo bomo Slovenci ter državljani doma in po svetu lahko prepoznavali kot svoj dom in domovino.