Na novinarski konferenci pred dnevom molitve in posta za domovino so v galeriji Družina sodelovali predstavniki dobrodelnih organizacij treh največjih verskih skupnosti pri nas: katoliške, pravoslavne in evangeličanske, predstavnik muslimanske skupnosti je bil v zadnjem trenutku zadržan. Novinarsko konferenco so začeli »domoljubno in svečano« s pesmijo, himno je že tretje leto zapel Slovenski oktet.

Pred praznikom državnosti bo tudi letos, že tretje leto zapored, dan molitve in posta za domovino. Na novinarski konferenci v četrtek, 18. junija, je iniciativna skupina medijem predstavila aktivnosti v zvezi s tem dnem, predvsem pa so s predstavniki dobrodelnih organizacij – katoličane je zastopala Jožica Ličen s Karitas, evangeličane Geza Filo, pravoslavne paroh Peran Bošković - predstavili geslo letošnjega molitvenega dne: Solidarnost – dobrine pripadajo vsem. Dan molitve in posta se bo začel v nedeljo, 23. junija, ob 19. uri zvečer z mašo za domovino v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani, po maši pa bo v Marijini kapeli 24 urna molitvena veriga, v kateri bodo poleg župnij sodelovali predstavniki gibanj, skupnosti in združenj. Molitev bodo v ponedeljek, 24. junija, nadaljevali v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani, do maše za domovino, ki jo bo ob 18. uri daroval nadškof Anton Stres.

Rode: »Vsak lahko prispeva k temu, da bo v naši domovini več svetlobe«

»Mediji, lepo vabljeni, da se nam v nedeljo pridružite in duh povezanosti, solidarnosti, zavezanosti skupnemu dobremu, spokornosti in upanja ponesete v vse slovenske domove,« je povabil zbrane novinarje Tone Rode, ki je novinarsko konferenco vodil. Ponovil je besede, ki jih je iniciativna skupina za pripravo dneva molitve in posta za domovino zapisala za vodilo: »Večanje prepada med bogatimi in ubogimi, množice brezposelnih, propadanje podjetij, krčevito ohranjanje starih privilegijev, omalovaževanje dela za spoznanje zgodovinske resnice, kraja družbenega denarja, beg mladih v tujino, pritiski v službah, strahovi pred prihodnostjo, ... – Vse to vpije v nebo, da bi se rešili zla in greha, ki sta privedla do žalostnega stanja in da bi si kot bratje in sestre pomagali. To je Božji načrt za našo domovino. Vsak Slovenec dobre volje, vsak človek, ki si je ustvaril dom v čudoviti deželi pod Triglavom na svoj način lahko prispeva k temu, da bo v naši domovini več svetlobe in milosti ter da bomo bolj dejavno gradili odnose in skupnost, ki si jo želimo.«

Da pobudo ponovno delijo s sestrami in brati drugih veroizpovedi, s katerimi imajo skupno domovino Slovenijo, je še dejal Tone Rode: »Povezuje nas vera v enega Boga, ljubezen do domovine in skrb za sočloveka v stiski.«

Ličen: »Solidarnost nas bo rešila«

»Kaj je dobrota in kaj je solidarnost, vemo vsi: to je v naši vesti napisano in s tem živimo,« je dejala Jožica Ličen s slovenske Karitas. Misli, ki so si jo sposodili od sv. Ambroža: Dobrine pripadajo vsem, pa je Ličnova dodala še: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. V Cerkvi imamo tri stebre: oznanjevanje, bogoslužje in karitas, tudi v državi imamo tri stebre: pravičnost, mir in solidarnost. Pokriva se, od ljudi pa je odvisno, kako se pokriva.«

Da je bila pred letom 1990 pri nas karitativna dejavnost prepovedana, je dejala Ličnova. »Kar pa ne pomeni, da se to ni delalo. 1. maja 1990 je bila ustanovljena slovenska Karitas, začeli smo iz nič.« Povedala je podatke, nad katerimi se človek zamisli: 9500 stalnih prostovoljcev, v lanskem letu so našteli 500 tisoč ur prostovoljnega dela, 15 tisoč ljudi prejema pomoč Karitas, lani so razdelili tri milijone petsto tisoč ton hrane, pomagali so 10 tisoč šolarjem. Poleg splošnih programov imajo tudi specifične: šest karitasovih komun, ki pomagajo zasvojenim, v materinskih domovih je lani poiskalo pomoč 176 mater in otrok, poleg tega še pomoč ostarelim in bolnim. »Karitas ni konkurenca državi, centrom za socialno delo ali drugim humanitarnim organizacijam, Karitas je le dopolnilo. In če skozi naše roke, naše besede kdo začuti dobrodelnost, smo zelo veseli.« Ličnova je izpostavila koncert Klic dobrote pred 23 leti, ki je bil prvi tovrstni dobrodelni koncert. »Od takrat Slovenija diha solidarnost, dobroto in darovanje,« je dejala Ličnova in naštela še druge projekte, na primer Umetniki za Karitas, kamor je prišlo že prek tisoč umetnikov različnih ver in narodnosti: »Je pravo ekumensko druženje lepote in dobrote. Umetniki zgled, kako smo vsi poklicani delati dobro.«

Ličnova je nadaljevala, da nas bo sočutje in solidarnost rešilo in dala za zgled intervencijske zaloge hrane, ki jo prejemajo iz Evropske unije, kar kaže, da je Evropa s Slovenijo solidarna in ji ni vseeno za ljudi v stiski. Ta pomoč pa se s prihodnjim letom ukinja, kar je po besedah Ličnove zaskrbljujoče. Pomaga tudi lokalna skupnost, država, najbolj pa Ličnova ceni dar posameznika: »Ko daš iz svojega, ne le da nekomu pomagaš, ampak si tudi služiš nebesa.« Povedala je primer, da je bilo v košarah po trgovinah na Primorskem lani zbranih 30 ton hrane. »To čutenje staršev, posameznikov, ki so oddali svoj dar, je veliko večje od 30 ton.«

Ličnova je dejala, da ljudi tudi spodbujajo, da si pomagajo sami, zato je prav v tem času v rojevanju akcija posodi mi njivo, daj mi dar svoje mize. »Želimo si, da bi tisti, ki imajo zemljo, če je ne obdelujejo, njivo odstopili tistemu, ki nima za preživetje. Na njivi ne bo samo dobil krompir, tudi njegova duša se bo spočila v naravi.«

Jezus je rekel: dajte jim vi jesti. »Tisti vi smo mi,« je dejala Ličnova. »Država govori o zakonodaji, o vrednotah, o solidarnosti, v Cerkvi molimo za modro pamet, lastno in naših državnikov. Govorimo o solidarnosti, iščemo besede, ki so nam skupne. Solidarnost je skupna vsem. V Cerkvi imamo deset zapovedi, v državi imamo zakone. Prav in dobro bi bilo, da bi jih spoštovali: eno in drugo, saj se pokrivajo.«

Ob koncu je Ličnova ponovila skrb papeža Frančiška, ki je rekel, da je medijska tragedija, če nihajo naložbe v bankah, če na borzi pada indeks … ni pa tragedija za medije, če ljudje umirajo od lakote. »In mislim, da to je naloga medijev: da pokažejo na hujšo tragedijo. Banke, to je samo papir, človeško življenje pa je življenje.«

Geza Filo: »Dnevno razdelimo čez sto obrokov«

Evangeličanski duhovnik Geza Filo je dejal, da znotraj evangeličanske cerkve že od leta 96 poteka organizirana humanitarna organizacija EHO podpornica. »Naš logo je napol odprta roka, kar je znak cerkvene dobrodelnosti. Roka, ki ne samo daje, roka, ki tudi sprejema. Kajti če humanitarnost ocenjujemo iz krščanskega vidika, imata korist oba, tisti, ki prejema in daje.«

Geza Filo je poudaril, da je ta diakonična dejavnost znotraj krščanstva pomembna, saj gre – poleg oznanjevanja, ki je prvi steber – za drugi steber krščanske vere. Znotraj EHO podpornice, ki ima sedež v Prekmurju, so trije zaposleni, mnogo pa je prostovoljcev, od leta 1996 jo vodi Gezo Filo prostovoljno. Imajo razvita dva humanitarna programa: prvi mobilna diakonija, to je nudenje pomoči na domu. »Cerkvene dobrodelne organizacije imamo to prioriteto – za razliko od neccerkvenih –, da imamo že po naravi darovanje prek naših župnij, cerkvenih občin, dobro razdelano mrežo. Mrežo prostovoljcev, mrežo kdo pomoč potrebuje, in mrežo, kakšno vrsto pomoči potrebuje. Kljub temu, da smo cerkveni, se na nas obrnejo tudi drugi. Ne pomagamo samo vernikom, pomagamo ljudem v stiski,« je dejal Filo Geza in povedal, da dnevno razdelijo čez sto obrokov prehrane. »Ljudem dostavimo obroke na dom, ljudje so lačni. Vse več je takih, ki jim je to edini topel obrok v dnevu.« Občasno razdeljujejo tudi pakete s prehrambenimi artikli, zbirajo humanitarne dobrine.

Geza Filo je izpostavil še izposojo bolniških postelj. »Imamo na zalogi 100 avtomatskih bolniških postelj, vseh sto je vedno na terenu. Ljudje si jih izposodijo pri nas po težkih operacijah, ko jih iz bolnišnice pošljejo domov in so v stiski.« Pri mobilni diakoniji tudi pomagajo ostarelim na domu, dostavijo potrebščine iz trgovine, prevažajo bolnike v bolnišnico, pomagajo napraviti kurjavo jeseni. »V letu 2012 smo zabeležili skoraj 17 tisoč različnih storitev,« je dejal Filo Geza in sklenil, da ni pomembno, katere vere je človek, »naša krščanska naloga je čimprej pomagati in tako olajšati trpljenje« in pohvalil sodelovanje s karitas v Prekmurju.

Boškovič: »Pomagamo konkretno«

»V Sloveniji sem trideset let, od tega se dvajset let srečujem s humanitarnim problemom,« je dejal pravoslavni paroh Peran Bošković. Problem se je začel z osamosvojitveno vojno v Sloveniji, se preselil na Hrvaško, odkoder je veliko njihovih vernikov, se preselil v Bosno, nato v Srbijo in na Kosovo. »Ko se je začel problem kjerkoli, odkoder so naši ljudje, je postal njihov problem. Na koga so se obrnili v Srbiji? Tisti, ki so tukaj živeli, so pričakovali od njih, od tega so preživeli. Nikoli si niso mislili, da se bo problem vrnil v Slovenijo. Pa se je zgodilo. Ne na isti način, hvala Bogu.« Da so od začetka pošiljali v države na jugu konvoje shrano, je poudaril Bošković. »Ti naši ljudje so dali vse, kar so imeli, so dajali, dokler so imeli. Do te mere so dajali, da so danes sami potrebni pomoči. Zaloge, ki so bile dane, so razdelili. Nihče si ni mislil, da bo trajalo 20 let. Ko so vse zaloge razdali, je v Sloveniji zmanjkalo dela, zmanjkalo plače, nekateri šli v penzijo. Znašli so se pred vrati Karitas.« To nam kaže, je dejal Bošković, »da nikoli ne smemo misliti, da tisti, ki danes daje, da bo lahko že jutri tisti, ki bo iskal pomoč. Danes mora dati, da bo imel jutri od koga pričakovati. Ustvarjati moramo ozračje solidarnosti, da začutimo, da nismo sami na svetu.« Bošković je dejal, da ne bi smelo biti bede na svetu, če bi bile dobrine razporejene. »Ni družbe, ki bi to pravično uredila, ampak če bomo mi imeli srce, potem nobenemu ni treba, da ga je strah, ali bo imel jutri kaj jesti. Z majhnimi darovi, gestami, koraki se lahko veliko naredi«.

Da bi težko naštel vse načine, kako pomagajo v pravoslavni Cerkvi. »Pomagamo konkretno. Ko zaznamo problem, zbiramo zanj pri bogoslužju in mu takoj izročimo.« Sklenil je, da bodo tudi ob priložnosti molitve in posta spodbujali njihove vernike, da »bodo čuteči in solidarni z drugimi, saj med vsakdanjimi obveznostmi in skrbi za lastno dobro na bližnjega kar pozabljamo«.