Založba Mladinska knjiga je izdala drugo knjigo Slovenija in pika!, vodnik Gorniška potepanja z otroki ter knjigo Neznani svet živali.

Po prvem delu Slovenija in pika, kjer je bilo zbranih 24 intervjujev s pomembnimi osebnostmi iz časa nastajanja Republike Slovenije, je Cankarjeva založba izdala še drugo knjigo s še štirinajstimi intervjuji. Pogovore so naredili Boštjan Furlan, Ožbej Peterle in Marko Balažic.

Vsebujejo vrsto detajlov, ki bralcu pomagajo razumeti nevarne okoliščine, v katerih so bile sprejete ključne odločitve v zvezi z demokratizacijo in osamosvojitvijo Slovenije.

Vpogled v zapletene procese osamosvajanja slovenskega naroda

Zbornik prinaša nove vpoglede v zapletene procese osamosvajanja slovenskega naroda; kaže, kako različni so lahko pogledi ljudi na zgodovinske dogodke, ki so jih doživljali skupaj, in ponuja izhodišča za razmislek o petindvajsetletnem obdobju Republike Slovenije – o njenih pomembnih dosežkih pa tudi zamujenih priložnostih, odklonih in stranpoteh.

V drugi knjigi so objavili pogovore s Francetom Arharjem, Ivom Bizjakom, Ivom Hvalico, Mihaelom Brejcem, Erhardom Busekom, Pavlom Gantarjem, Vitomirjem Grosom, Andrejem Magajno, Borisom A. Novakom, Miranom Potrčem, Hansom Petrom Repnikom, Karlom Smollejem, Erhardom Busekom, in Gregorjem Tomcem in kardinalom Francem Rodetom.

Ivo Bizjak je pojasnil okoliščine afere Depala vas, Vitomir Gros nekatera zakulisja v Demosu, Ivo Hvalica govori o odnosih v stranki SDS.

Gorniška potepanja z otroki

Zanesljiv vodnik Gorniška potepanja z otroki (Založba Mladinska knjiga) priznanega avtorja gorniške literature Gorazda Goriška ponuja obilico preverjenih idej iz prve roke za izlete na priljubljene slovenske vrhove in praktične nasvete za družine z dojenčki in malčki.

Odličen hribovski priročnik, opremljen z vsemi potrebnimi informacijami, zemljevidi in čudovitimi fotografijami, je namenjen staršem, ki bi svoje nadobudneže radi odpeljali v naravo, pa tudi za tiste, ki jim primanjkuje kondicije. Z njim lahko obiščemo priljubljene vršace po manj znanih in obljudenih poteh.

V vodniku je zbranih 55 priljubljenih vrhov, pri čemer so zaradi večje zanimivosti izleta tako za otroke kot njihove starše opisane neklasične poti in izhodišča. Ta izbor poti je primeren tudi za tiste, ki bi radi hodili v hribe, pa niso v zelo športni kondiciji.

Avtor je poti z družino prehodil večkrat

Poleg preverjenih poti, ki jih je avtor z družino prehodil večkrat, opisane ture bogatijo še zgodbe, ki so značilne za posamezno pot ali znamenitost na njej ter odlične fotografije in ilustracije Zvonka Čoha.

Ob tem najdemo v knjigi še nasvete glede potrebne opreme, da bo izlet prijeten in varen za vse družinske člane.

Pri izboru ture nam bo v pomoč velika preglednica na koncu knjige, ki je opremljena z različnimi rubrikami: regija, višinska razlika, težavnostna stopnja, okvirno trajanje hoje, način dostopa, znamenitosti ob poti, ali je na vrhu koča, ali se da v koči prespati, bližina voda, dostopnost z vozičkom in drugo, kar olajša izbiro primerne poti.

Resnični svet ni računalniška igrica

»Ko naju z ženo kdo vpraša, kakšno je gorniško življenje v primerjavi z leti, ko sva imela še čas 'samo za naju', vedno odgovoriva, da še pestrejše in zanimivejše kot prej. Ne zamenjava več, tudi če bi lahko. Če bi prej vedela, kako je (tudi gorniško) življenje z otroki bogato, ne bi čakala na prag tridesetih let, ampak bi jih imela že prej.«

»Pustimo otrokom, da se kdaj tudi umažejo, popraskajo, da bodo še pravi čas spoznali: če se udariš ali padeš, boli, in da resnični svet ni računalniška igrica, v kateri imamo deset življenj.« To sta dve misli avtorja vodnika Gorazda Goriška.

Avtor knjige Gorazd Gorišek

Gorazd Gorišek (1976) je gorski svet spoznaval že v mladih letih v strminah domačega Posavskega hribovja, s starši pa je začel obiskovati tudi visokogorje. Kasneje je z ženo zavil na zahtevnejša brezpotja in v plezalne smeri. Zadnje desetletje gorski svet raziskuje s svojo družino.

Publicistično pot je začel z objavami na osrednjem slovenskem gorniškem portalu Gore in ljudje. S številnimi članki sodeluje v Planinskem vestniku, kjer je kot zunanji sodelavec deloval tudi v uredniškem odboru revije in pripravil vodnik o gorah nad Bohinjem. Bil je tudi član uredništva Planinske založbe ter Odbora za založništvo in informiranje pri Planinski zvezi Slovenije.

Je avtor vodnikov Razširjena Slovenska planinska pot (2014), 10 x Krk (2016), Slovenska planinska pot I. del (2018), V zasnežene gore (2019), Gorniška potepanja z otroki (2019), soavtor monografije Slovenske gore (2014) in vodnika Dolina Soče – Bovško (2017). Bil je urednik vodnika Slovenska Istra, Brkini in Kras (2016), je pa tudi recenzent zemljevidov Planinske založbe.

Neznani svet živali: kako živali razmišljajo in kaj čutijo

Dr. Karsten Brensing, morski biolog in strasten raziskovalec živalske­ga vedenja, nas v knjigi Neznani svet živali (Založba Mladinska knjiga) popelje v svet, ki ga v resnici ne poznamo, čeprav ni zelo daleč ali zelo drugačen od človeškega.

Med drugim izvemo, da se delfi­ni kličejo po imenih, račji mladiči uspešno opravljajo preizkuse iz abstraktnega razmišljanja, polži prostovoljno obračajo kolo za hrčke, psi kaznujejo neiskrenost, vendar znajo sprejeti opravičilo in odpustiti, šimpanzi jedo s paliči­cami, orangutani se igrajo s spolnimi pripomočki in lastno­ročno izdelanimi lutkami, delfini pa do samic niso preveč prijazni.

Delfini ne marajo naših nežnosti niti nadvladja

Ljudje mislimo, da živali delujejo samo nagonsko. V resnici pa imajo znanje, ki gre iz roda v rod, čemur lahko rečemo kultura. Avtor z več primeri pokaže, kako zakoreninjeni so pri živalih vedenjski vzorci, kulturna tradicija.

Celo v življenjsko nevarnih razmerah se živali upirajo, da bi storile nekaj, kar ne sodi v njihovo »kulturo«. Pripadnice določene vrste ork v ujetništvu raje prej poginejo od lakote, kot da bi jedle ribe. Spet druge orke nimajo spolnih odnosov s pripadnicami druge skupine ork, ki se hranijo s sesalci.

Avtorjevo karierno pot je začrtal delfin v priljubljeni TV seriji Flipper. Študiral je morsko biologijo in postal znanstveni potapljač. Med študijem je ugotovil, da je pri raziskovanju delfinov bolje, če obvladaš biologijo obnašanja, zato je nazadnje doktoriral iz te vede.

Ugotovil je, da delfini ne marajo naših nežnosti niti nadvladja. Zato se je namesto preučevanju posvetil zaščiti teh živali.

Deset let je delal kot strokovni vodja nemške pisarne mednarodne organizacije WDC, ki skrbi za zaščito kitov in delfinov.

Ustanovil je tudi javni sklad za pravice živali Individual Rights Inia­tive (IRI), ki se zavzema, da bi živali dobile osebnostne pravice in bi jih lahko učinkoviteje zaščitili.

V svoji knjigi Osebnostne pravice za živali se je med drugim zavzel, da bi delfinom, človeku podobnim opicam in slonom priznali status osebe.

Ljubitelji delfinov težko prenesejo, da so delfini plenilci

Delfine imamo na splošno za ljubke, prijazne živali, naklonjene ljudem. Raziskave so pokazale, da niso prav nič inteligentni in prijazni, ampak prej surovi. Ko navidezno prijazno plavajo s človekom, se mu v bistvu skušajo izogniti in mu uiti.

»Delfini se skušajo v resnici izogniti plavalcem, to pa v delfinjem akvariju, velikem kot otroški bazen na javnem kopališču, ni preprosto.«

Pri samicah hijene je za »zaščito« poskrbela narava sama. Nosijo nekakšen »deviški pas«, s katerim se ubranijo vsiljivih snubcev.

Delfinji samci pa so pravi posiljevalci samic. Lahko se namreč povežejo in skupaj naskočijo samico, kar je preverjeno učinkovita strategija.

»Ljubki delfini pri seksu ne izbirajo sredstev. Z našega zornega kota bi njihovo vedenje lahko označili kot skrajno zavržno: pri tej vrsti več samcev ugrabi samico, da se z njo potem zadovoljujejo, včasih tudi več dni zapored.

Številni ljubitelji delfinov težko prenesejo, da so delfini plenilci in ne ravno vegetarijanci, in verjetno bi se odpovedali svoji čustveni navezanosti, če bi vedeli za njihova množična posilstva.«

Psi zehajo skupaj z lastniki

Podgane se lahko smejejo, če jih žgečkamo. In ribe čutijo bolečino. Pred desetletji so na Japonskem odkrili, da tamkajšnje opice umazani krompir operejo v potočku. Ne tako dolgo nazaj so v baselskem živalskem vrtu svinje prav tako oprale jabolka za hrano, a le če so bila umazana. Fraza, da je nekdo umazan kot prašič, je tako že lep čas izvita iz trte.

»Če ljudje vidimo zehati nekoga v bližini, tudi sami solidarno zazehamo. Iz solidarnosti zehajo tudi opice, volkovi in skobčevke. Psi pa zehajo celo skupaj z lastniki.«

Psa odlikuje tudi posebna instinktivna inteligenca, piše Brensing, saj začuti, kaj se dogaja s človekom. Kaznuje neiskrenost, vendar zna sprejeti opravičilo in odpustiti. »Psi, ki so vedno na povodcu, ne morejo razviti primernega socialnega vedenja do drugih psov. Nikoli niso dobili priložnosti, da se naučijo pravil mirnega medsebojnega sožitja, in so zato asocialni v pravem pomenu besede.«

Da bi vzpostavili ustreznejši odnos do živali in začeli bolje ravnati z njimi

Ene od človekovih lastnosti Brensing med živalmi ni našel. Ni odkril živali, ki bi podobno kot ljudje premagala vzgib po begu in se prostovoljno pustila mučiti, izkoriščati, zlorabljati, poniževati in žaliti. »Za zdaj je to še vedno edina posebnost, značilna samo za človeško živalsko vrsto,« je ugotovil.

In še nečesa živali ne znajo, čeprav na ravni posameznice domnevno razmišljajo in čutijo kot človek. »Niso zmožne, da bi se z nasiljem uprle našim strateško načrtovanim in v družbi razširjenim zlorabam.« Kot edino izjemo avtor navaja šimpanza.

V zadnjih poglavjih knjige Neznani svet živali se je avtor posvetil živalim kot hrani in vzreji živali za hrano. Analizira stanje, razmišlja, kako bi moralo biti in kaj bi se dalo narediti. Upa, da bomo ljudje na temelju novih spoznanj in ugotovitev vzpostavili ustreznejši odnos do živali in začeli bolje ravnati z njimi.