Polna dvorana Matije Tomca v Zavodu sv. Stanislava je v soboto, 12. novembra, prisluhnila predavanjem v okviru drugega Zbora kristjanov in ljudi dobre volje – prvi je bil 17. septembra na Otočcu – , ki ga je pod naslovom »Slovenija išče poti v nove čase« priredila civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo. Eno izmed temeljnih sporočil srečanje je bilo: kristjani imajo pravico in dolžnost storiti vse, kar je v njihovi moči, da pomagajo potegniti voz slovenske države iz blata, v katerega se je pogreznil pod vladavino tranzicijske levice.

K taki drži je v uvodu opogumljal že pobudnik in voditelj iniciative Prebudimo Slovenijo, nekdanji ljubljanski župan Jože Strgar. Po njegovem prepričanju je kristjanov in ljudje dobre volje še vedno dovolj, da za Slovenijo, za vsakega njenega prebivalca in celoto, »najdemo lepšo pot v prihodnost«. Ima pa sedanji predvolilni čas glede tega določene specifične zahteve: to je med drugim čas, »da spregledamo, kaj je kaj, da rečemo bobu bob in da ponovno ne nasedemo lepim modrim očem, praznemu opletanju besed in pojmov, da spregledamo razne manipulacije, ki se nam predstavljajo z rekonstrukcijo tega ali onega. Za nas je pomembno poštenje, pravičnost in odgovorno delovanje – odgovorno pred seboj, pred brati in sestrami in pred Bogom. Kdor se izkaže s temi lastnostmi, ga bomo volili, drugim pa bomo rekli: hvala, pojdite, od koder ste prišli.«

Drugi zbor kristjanov so poleg voditelja pobude Prebudimo Slovenijo s svojimi nastopi zaznamovali ugledni predavatelji (na fotografiji z leve): publicist Milan Gregorič, filozof dr. Bojan Žalec, zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, ekonomist dr. Bernard Brščič, pravnica Urška Makovec, akademik dr. Janko Kos in filozof dr. Ivo Kerže.

Na tem mestu v celoti objavljamo dve odmevni predavanji, in sicer pravnice Urške Makovec in filozofa dr. Iva Keržeta.

URŠKA MAKOVEC
Slovenka sem, Slovenka čem ostati! (Kulturni in politični temelji Slovencev)

Govoriti o temeljih Slovencev tako izbranemu občinstvu je zame velik izziv. Zanimivo, da so organizatorji to dokaj zgodovinsko temo namenili meni, najmlajši govornici, v dvorani pa je sicer veliko takih, ki me po znanju s tega področja daleč prekašajo. A to odločitev razumem kot spodbudo, da se moramo tudi mladi zavedati pomembnosti zgodovine, da moramo o njej govoriti, jo vrednotiti in iz nje črpati, trdno stoječi v sedanjosti in zazrti v prihodnost. Ne bom govorila o temeljih naše države, ampak širše o temeljih slovenskega naroda. O podstati, ki so nam jo zgradili predniki in na kateri bo lahko gradila naša generacija. Zavedati se moramo, kakšna je naša substanca, naša DNK, da bomo vedeli, kdo smo, katere so naše kreposti, talenti, pa tudi bolezenska nagnjenja. Skratka, da bomo vedeli, kam nas nese tok, in da ga bomo znali usmeriti, če bo treba.

Rečeno mi je bilo, naj začnem nekako v Slomškovem času, a mislim, da že tisto, kar se je dogajalo od prvih stoletij po Kristusu, jasno kaže, na čem so gradili naši predniki. Seveda ni šlo za narodno zavest in Slovence, kot jih poznamo v 19. stoletju ali danes, a za razumevanje narodove biti je pomembno tudi vse tisto, kar jo je oblikovalo.

Mogočen temelj je tako zrastel že s Karantanijo, čeprav zgleda, kot da je nočemo priznati za svojo in bi jo z lahko prepustili drugim narodom. Z obredom ustoličevanja knezov so predniki Slovencev uveljavili presenetljivo zahtevo po uporabi slovenskega jezika, pokazali pa so tudi Slovencem sicer precej neznano državotvornost. Obred je bil celo temelj za nastanek pogodbene teorije prava, ki jo je veliko pozneje utemeljil Jean Bodin. Ustoličevanje dokazuje, da naši predniki niso bili le prisotni, podložniki, ampak so bili snovalci družbenega življenja.

Pokristjanjevanje je v srednjem veku dalo temelje Evropi, nas pa kot narod duhovno in kulturno zasidralo v zahodno civilizacijo. Različni ohranjeni zapisi dokazujejo, da je bilo že takrat versko področje tisto, ki je v največji meri razvijalo slovenski jezik. Tu moram kot ključne osebnosti omeniti apostola Cirila in Metoda, pridigarja Janeza Svetokriškega, zlasti pa slovenske reformatorje, katerih veličina ni v tem, da so razbili enotnost vesoljne Cerkve, s čimer jih najraje odlikuje naša vladajoča politična elita, ampak v izjemnem prispevku za razvoj slovenskega jezika in identitete. S katekizmom, abecednikom in prevodom Svetega pisma so pokazali, kaj je bit človeka, ki so ga že poimenovali Slovenec.

Naj nato preskočim v 19. stoletje, čeprav se je velika pomlad narodov pripravljala že veliko prej in temu obdobju nočem jemati teže. S Prešernom, Čopom, Bleiweisom, Kopitarjem, Zoisom, Kastelicem in mnogimi drugimi je slovenski živelj dobil močne kulturne, jezikovne, politične in znanstvene avtoritete. V današnjem okviru pa naj poudarim središčno vlogo Antona Martina Slomška, ki je v eni osebi združil duhovnika, spirituala, nadžupnika, kanonika, škofa, pesnika, pisatelja, pridigarja, narodnega buditelja, politika, šolnika. Glavne bitke je bil proti liberalizmu, janzenizmu, alkoholizmu, uživaštvu, a je svaril tudi že pred komunizmom. Vedel je, s čim jih premagovati. Z Blažetom in Nežico je osnoval slovensko šolstvo in nastavil smernice vse do univerze, s kulturnim delom in kot cerkveni voditelj je širil duha svojega naroda, zavedal se je pomembnosti sožitja z drugimi narodi, pri vsem pa se je posluževal slovenskega jezika, ne le kot sredstva za sporazumevanje, ampak tudi za povezovanje in krepitev narodne zavesti. Brez njegovega pedagoškega vložka tudi Mohorjeva družba, ki jo je poklical k življenju, ne bi mogla postati, kar je postala – neprecenljiv vir literature za vse generacije in vse priložnosti, vir obveščanja, ozaveščanja, izobrazbe, omike.

Konec 19. stoletja je pomembno vlogo med slovenskimi ljudmi kot prvi (in do danes žal tako rekoč edini) katoliški strateg odigral ljubljanski škof dr. Jakob Missia, ki je pozneje postal tudi goriški nadškof in prvi slovenski kardinal. Odlikovala ga ni le skrb za versko življenje, ampak je poskrbel, da se je glas kristjanov slišal tudi v javnem življenju. Znal je prepoznati talente in kreposti ljudi in jih postaviti na položaj, kjer so lahko najbolje uresničevali svoje poslanstvo. Eden izmed mnogih primerov je Janez Evangelist Krek, ki ga je Missia poslal študirat na Dunaj in mu pozneje dovolil, da kandidira na listi Slovenske ljudske stranke. Zaskrbljujoče je, da danes – po dvajsetih letih samostojne Slovenije nihče ne vidi potrebe po takem strategu, kaj šele da bi takega vodjo načrtno iskali ali vzgojili. Pa bi nam koristil!

Pod Missievim patronatom je leta 1892 potekal prvi slovenski katoliški shod, ki je bil namenjen verski in socialni prenovi družbe. Bil je plod večletnih priprav in vzgoje. Pred glavnim shodom so bili organizirani okrajni, osnovan je bil od spodaj navzgor, temeljil je na sodelovanju ljudstva. Na tem in naslednjih shodih (leta 1900 in 1906) je bila na podlagi temeljitih analiz stanja družbe in smernic papeža Leona XIII. izoblikovana strategija kulturnega, izobraževalnega, gospodarskega in socialno-političnega delovanja katoličanov in razvoja krščanstva v slovenskih deželah. To je bila poleg Slovenske deklaracije leta 1933, ki pa ni bila nikoli izvedena, verjetno edina resna strategija za razvoj slovenskega naroda. Shodi niso bili organizirani le kot zborovanja, ampak tudi kot posveti, na katerih so po posameznih odsekih obravnavali aktualne gospodarske, politične, kulturne, izobraževalne in znanstvene teme. Izvrševanje strategije in sklepov zborovanj ni bilo v rokah klerikov, ampak izobraženih in politično aktivnih laikov, kot je bil na primer dr. Ivan Šušteršič ali med katoliškimi delavci Andrej Gostinčar.

Pomemben pečat so shodu dala tudi druga velika imena kot na primer dr. Anton Bonaventura Jeglič, dr. Anton Mahnič, dr. Evgen Lampe in dr. Janez Evangelist Krek.

Ena ključnih tem shodov je bil boj proti liberalizmu, ki je močno vdiral v slovenske dežele in zagovarjal ločitev posameznikove javne in zasebne sfere. Temu pojmovanju so se katoličani ostro uprli, tudi na osnovi okrožnice Rerum Novarum, ki poudarja pomembnost delovanja kristjanov v javnem življenju.

Prvi shod pa ni vplival le na izboljšanje socialnih razmer, ampak je bil prelomen tudi za slovensko politično življenje, saj je bila takrat ustanovljena Katoliška narodna stranka, ki je se pozneje preimenovala v Slovensko ljudsko stranko. Oblikovan je bil njen dolgoročni program, ki je znal odgovoriti na potrebe slovenskega delavskega in kmečkega življa, zato je stranki dolgo prinašal uspehe.

Zanimivo je, da je četrti shod leta 1913 že opozarjal na emigrante in vprašanje njihovega ohranjanja stikov z matico ter ohranjanja narodne in verske identitete med njimi. Peti katoliški shod leta 1923 je potekal v luči velikega uspeha Slovenske ljudske stranke, ki je na volitvah v Narodno skupščino dobila več kot 60 odstotkov glasov. Zopet so na shodu poudarili, kako pomembno je udeleževanje kristjanov v vseh družbenih sferah. Izpostavili so izjemno vlogo, ki jo ima družina pri gradnji celotne družbe. Zahtevali so, naj verouk postane obvezen predmet v šolah in naj se vsa versko-nravna vprašanja pri pouku presojajo v skladu z načeli katoliške vere. Ponovno so priznali velik pomen kakovostnemu katoliškemu tisku. Uprli so se kapitalizmu, materialističnemu socializmu in komunizmu ter za protiutež tlakovali pot Katoliški akciji, ki jo je nekaj let pozneje ustanovil škof Jeglič. Ob tem se čudim, s čim vse se je takrat ukvarjal katoliški laik! Bil je dejaven član družbe in Cerkve in se čutil obema odgovoren! Postavil se je po robu, ko je bilo treba braniti vrednote. Postavljal je diagnoze, iskal rešitve in ukrepal, ko je bilo potrebno. Sooblikoval je katoliške shode na visokem intelektualnem nivoju, in to kljub temu da gre za pretežno kmečko in delavsko populacijo. Kako si danes zanemarjen, slovenski človek!

Glavni cilj Katoliške akcije je bil vzgojiti dobre katoličane, ki bodo katoliška načela živeli v svojem vsakdanjem življenju. Znotraj nje so se razvile različne organizacije glede na stan spol in starost. Zelo vidna je bila dijaška organizacija mladcev pod vodstvom prof. Ernesta Tomca. Po trije ali štirje člani so sistematično proučevali Sveto pismo, okrožnice, socialni nauk Cerkve, analizirali stanje družbe in iskali rešitve. Pomembna elementa sta bila osebno duhovno življenje in razne konkretne akcije v družbi. Osebna posvetitev in apostolat. Zanimivo je, da se mladina do zaključka šolanja ni smela politično udejstvovati. Mogoče bi takšna prepoved koristila tudi današnjim nadobudnim slovenskim politikom!

S študenti se je ukvarjal prof. dr. Lambert Ehrlich, ki je bil bolj načrtno usmerjen v vzgojo političnih kadrov. Njegovo predvojno delovanje je izjemnega pomena, a naj kot navdušujoč drobec navedem le njegovo tezo o razmerju med vero in narodnostjo, ko pravi, da »postane narodni odpadnik tudi versko mlačen, da začne zanemarjati verske dolžnosti in končno odpade od vere, in to ne samo on, ampak tudi še naslednji rodovi. Narodni odpad je tako tudi v nadnaravnem pomenu za človeka usoden.« Prav ta ugotovitev ga je spodbudila, da je svoje življenje posvetil borbi za narod.

Slovensko družbo so pomembno oblikovala tudi prosvetna društva, a sta jih huda gospodarska kriza konec dvajsetih let in velika diktatura Karadžordževičev kmalu uničili. Morda vse zgoraj navedeno daje vtis mogočnosti in vplivnosti Cerkve v tistem času, a v resnici je bila Cerkev že od prve Jugoslavije dalje precej zatirana. Slovenske organizacije se niso hotele vključiti v jugoslovanske strukture, zato so se raje razpustile. Velikega vodjo Slovenske ljudske stranke Antona Korošca internirajo, stranka pa za nekaj časa preide v ilegalo. Kmalu po smrti tega velikega Slovenca našo deželo zajameta vojna z okupacijo, nato pa revolucija. Še pred ustanovitvijo vaških straž je Komunistična partija Slovenije dala ubiti prek tisoč pokončnih Slovencev, med njimi mnogo članov Katoliške akcije. Po umorih Natlačena in Ehrlicha katoliški tabor v dveh letih po začetku vojne ostane brez vidnejših voditeljev. Leto 1945 ne prinese osvoboditve, ampak za mnoge smrt, za druge umik v tujino ali utišanje vsega, kar je slovenski človek gojil skozi stoletja. Nastopi skoraj pol stoletja laži, pobijanja, pranja možganov, duhovnega in intelektualnega uničevanja naroda. Vsemu, kar je ostalo doma, dogajanje pusti dolgotrajne posledice.

Z današnjega vidika zgleda odrešilno, da se je velik del slovenske inteligence in pristne krščanske skupnosti odločil za umik v tujino. Svoboda izražanja in združevanja jim je v širnem svetu dala možnost, da so v odporu do režima, ki se je razbesnel v domovini, lahko naprej razvijali svojo osebno in narodno identiteto.

Vabilo na današnji zbor me je doseglo, ko sem bila na potovanju po Argentini, zato mi oprostite, če se bom v naslednjih minutah vrnila tja, čeprav bi si to pozornost zaslužile tudi druge skupnosti naših političnih emigrantov po svetu.

V Sloveniji, kot so jo oblikovali rojaki v Argentini, so se temelji, na katerih so gradili in iz katerih so črpali naši predniki, trdno ohranili. Dr. Marko Kremžar je kot štiri stebre skupnosti opredelil lastno dušno pastirstvo, osrednje društvo Zedinjena Slovenija, pod okriljem katerega se je razvilo slovensko šolstvo, ohranitev predvojnega strankarskega življenja in sistematično kulturno delovanje v okviru Slovenske kulturne akcije. Pred notranjimi spori jih je obvarovala zavezanost resnici o komunistični revoluciji in zvestoba njenim žrtvam. Zorko Simčič je ob neki priložnosti opozoril na zelo pomembno značilnost slovenskega emigracijskega življenja: »Politiko so vodili ljudje, ki jim kultura ni pomenila samo priveska pri delovanju, kaj šele kamuflažo za propagiranje strankarskih ciljev,« kulturni ustvarjalci pa so se »zavedali pomembnosti angažiranja pri političnem delovanju.« Tako so pri Slovenski kulturni akciji organizirali številne večere o domačem in svetovnem političnem dogajanju, politična struktura pa je spodbujala kulturno dejavnost. Uspešno sožitje politike in kulture, ki mu je prisostvovala tudi verska komponenta, je pokazalo tudi, kako pomembna je profilacija vsake od njih. Nejasni cilji politike bi povzročili spolitiziranje ostalih dveh in ju tako okrnili v njuni osnovni dejavnosti in obratno.

Kmalu po prihodu v Argentino, podobno pa lahko zasledimo tudi v skupnostih v Severni Ameriki, se je izoblikovala drzna zahteva po slovenski državni samostojnosti. Drzna zato, ker je nasprotovala sicer jugoslovanski usmerjenosti tradicionalnega političnega vodstva, povezanega v Slovenskem narodnem odboru. Božidar Fink opisuje idejo takole: »Slovenska državnost je bila stvar našega globokega občutka. Narodna zavest ni ostajala na nivoju jezika in splošne omike, temveč nam je segala dalje v polnost narodnega razvoja. Vedeli smo, da zrel narod naravno teži po politični samostojnosti. V mislih smo imeli tudi zakonitost, da se družbene skupnosti, ki iz različnih danosti ne spadajo skupaj, prej ali slej razdružijo.«

Štirideset let pozneje smo svojo državnost lahko dejansko zaživeli in se otresli režimske prisile, čeprav po dvajsetih letih z grenkobo ugotavljamo, da nas režimska miselnost žal še vedno spremlja.

Kateri so torej temelji, na katerih lahko gradim svoje slovenstvo?

Močno sem se jih zavedla med rojaki v Argentini: zvestoba Bogu in domovini, trdna struktura in organiziranost skupnosti, jasno začrtana vzgoja celotne generacije, ohranjanje krščanskih vrednot in njihovo udejanjanje tudi pri javnem delovanju, skrbno načrtovano šolstvo, kulturne in športne organizacije. Zavedajo se, kako pomemben za družbo je celosten razvoj in udejanjenje posameznika. Spodbujajo ustvarjalnost, delavnost in iznajdljivost. Za lenobo in mehkužnost nikoli ni bilo prostora, saj si je v tuji deželi vsak moral izboriti svoj prostor pod soncem in svoje mesto v družbi. Še vedno ne vzgajajo elit, ampak celotne generacije. Kljub vsesplošni globalni usmerjenosti k praksi naša emigracija nikoli ni pozabila na teorijo. Tudi v politiki ne. Trdno so se držali trditve Ortega y Gasseta, da se morata funkciji politika-tehnika in misleca tesno dopolnjevati. Politik sicer vlada, a pomembno je, kaj mislec napoveduje.

To so stebri, ki so jih gradili naši predniki, a ker ne živim v Argentini, se moram zavedati tudi deformacij, s katerimi je komunizem zadnjih sedemdeset let zastrupljal narod. Laž je postala sinonim za iznajdljivost, delo pa se nikomur ne splača. Zavest, da lahko sedim in čakam, da mi bo država kaj dala, se le počasi izkoreninja. Konkurenca na trgu je z okornimi zakoni in dogovornim gospodarstvom zatrta, političnemu prostoru pa niti osnovni svetovni nazori niso jasni, ampak jih prilagaja po svoje. Tako želi biti stranka, v kateri je največ slovenskih kristjanov, neoliberalistična, t.i. liberalci pa se oklepajo diktatorskega režima. Kakšen nesmisel!

Začeti moramo torej z rekonstruiranjem temeljev. Na načine izpred druge svetovne vojne ne bo šlo, ampak jih moramo na novo umestiti v današnjo slovensko stvarnost. Previdno in iznajdljivo, pogumno in z ljubeznijo do sočloveka in naroda. Ne z momljanjem »zakristijskega« kristjana, ampak z aktivnim izpolnjevanjem družbenega nauka Cerkve.
Osebe, ki so oblikovale slovenski narod, niso bile le duhovniki, bile so svetniki! Slomšek, Baraga, Terčelj, Grozde, Gnidovec, Vovk in mnogi drugi. Poklicani smo torej nič manj kot k svetništvu – vsak na svojem mestu v družbi. K svetništvu, ki naj si za geslo izbere trobojnico slovenstva: mati – domovina – Bog.


IVO KERŽE
Smisel katoliške politične stranke

V današnjem slovenskem katoliškem prostoru se uveljavljata dve tezi, ki sta za katoliško družbeno-politično delovanje nadvse nevarni:

1) prva je teza, ki zadeva naš angažma na ravni civilne družbe in pravi, da se pri nas odločna javna obramba katoliških načel (kar nekateri imenujejo kulturnobojna nastrojenost) ne izplača, saj naj bi v takem idejnem spopadu redno zmagovali nasprotniki teh načel, ki imajo za tak boj izdelano dobro delujoče propagandno orožje še iz časa totalitarizma;

2) druga pa je teza, ki zadeva naš ožje politični angažma in pravi, da avtonomija zemeljskih stvarnosti, ki jo je proglasil 2. vatikanski koncil, v tolikšni meri zadeva politično sfero, da je že sama zamisel katoliške politične stranke v bistvu protislovje in nesporazum, nekaj vsekakor preseženega, kar izvira iz obdobja t.i. »konstantinovske«, s svetno oblastjo močno povezane in pomešane Cerkve, od katere naj bi se 2. vatikanski koncil dokončno poslovil.

Obe tezi sta med seboj povezani in se vzajemno krepita, saj če rečemo, da pri nas civilno-družbeno glasna in jasna Cerkev ni zaželena, potem je jasno, da umanjka osnova, na kateri graditi katoliško politično delovanje. Laik bo namreč lahko deloval po katoliškem družbenem nauku le, če ga bo Cerkev o tem nauku jasno in odločno informirala, usmerjala in podpirala na civilno-družbeni ravni. Če se to usmerjanje utiša, potem je jasno, da se bomo znašli pred nazorsko dezorientiranim, nepoučenim laikom, ki bo politično več ali manj popolnoma neučinkovit.

Prav tako velja razmislek v nasprotno smer: katoličan, ki meni, da je politično udejanjanje smernic družbenega nauka Cerkve nekakšna »konstantinovska« zloraba tako Cerkve kot politike, bo prej ali slej rad pristal na tezo, da je odločna drža Cerkve v civilni družbi nepotrebna oz. škodljiva, saj bi imela prej ali slej politične učinke.

Tako se ustvarja v notranjosti Cerkve same drža, ki pasivizira tako družbeno kot politično delovanje katoličanov.

Ti dve tezi dobivata v zadnjem času prav posebej perfidno obliko, saj so ju nekateri začeli povezovati s spretno kamufliranimi agitpropovskimi prikazi polpretekle zgodovine. Tako denimo t. i. prvi filozof v deželi, ko le more, omenja tezo, da sta bili Komunistična partija in Katoliška akcija (KA)po duhu sorodni, totalitarni organizaciji. Najbrž ni potrebno na tem mestu posebej utemeljevati nesmiselnosti take izjave: KA je namreč vzgajala mučence Grozdetovega kova, svojim članom je celo strogo prepovedovala vključitev v sicer povsem upravičen oborožen boj zoper komunizem. KA je bila namreč izrazito nadnaravno, duhovno usmerjena organizacija. Kaj ima vse to opraviti s profesionalnimi množičnimi morilci Kidričevega in Kardeljevega tipa? Vendar pa je zanimivo, da take izjave, ki očitno ne temeljijo na branju resnega zgodovinopisja, pač pa agitpropovske literature v stilu Sajetovega Belogardizma, ne ostajajo brez učinka tudi na katoliško sredino. Najbrž je temu tako tudi zato, ker je bila KA sicer organizacija brez političnih ambicij, vendar pa taka, ki je v pokorščini škofu cerkveni nauk dosledno živela, pa tudi jasno, glasno, odločno in sistematično oznanjala na civilno-družbeni ravni. Demonizacija KA in predvojne Cerkve nasploh, o kateri smo govorili prej, je zato prikupna vsem tistim slovenskim katoličanom, ki so tako ali drugače nasedli navedeni tezi o potrebi po civilno-družbeno tihi Cerkvi ter tezi o posledični dezaktivaciji katoličanov kot katoličanov v političnem prostoru. V tem smislu je najbrž treba razumeti npr. zadrego, ki jo je bilo znotraj Cerkve čutiti ob nedavni beatifikaciji vzornega člana KA, bl. Alojzija Grozdeta. V tem ključu je treba najbrž brati ona panična zagotovila organizatorjev o tem, kako da je imel lanski Evharistični kongres z onim iz leta 1935 skupno le ime. In v tej luči gre verjetno razumeti tudi nelagodje, ki v slovenski Cerkvi vedno znova nastane, ko se omeni ime škofa Gregorija Rožmana, duhovnega očeta slovenske KA, kaj šele ko se omeni, da bi bilo primerno njegove posmrtne ostanke prepeljati tja kamor sodijo: v ljubljansko stolnico. In še bi lahko naštevali.

Vse zastonj je potem govoriti o tem, kako bi morali katoliški laiki prevzeti aktivno vlogo v politiki. Dokler bomo pristajali na floskulo o civilno-družbeno tihi Cerkvi, take politične aktivacije ne bo. V tem smislu sem z zanimanjem bral knjigo sedanjega tržaškega škofa mons. Giampaola Crepaldija, ki je med drugim mednarodno priznan poznavalec družbenega nauka Cerkve (DNC) in je bil zato izbran za predsednika mednarodnega observatorija Van Thuan o DNC. Knjiga nosi pomenljiv naslov: Katoličan v politiki, Priročnik za nov začetek. Knjiga je izšla leta 2010 pri založbi Cantagalli, s predgovorom kardinala Angela Bagnasca, predsednika Italijanske škofovske konference. V njej mons. Crepaldi piše tudi o vprašanju, s katerim se sedaj ukvarjamo, in pravi o njem takole: »V ozadju politične diaspore katoličanov [neučinkovitost katoličanov v politiki torej ni le slovenski problem, ampak tudi za italijanski in pravzaprav tudi širše evropski, op. I.K.] je na delu konec koncev predvsem pomanjkljivost na ravni samega nauka. Gre namreč zato, da nauk Cerkve ni ustrezno podan in ni ustrezno dojet, da duhovniki niso primerno nagovorjeni, da teologi ne delujejo upoštevajoč svoje cerkveno poslanstvo, da katoliške šole ne proizvajajo dosledne katoliške kulture, da katoliške knjigarne ne opravljajo svoje dolžnosti evangeliziranja skozi kulturo, da katoliška kulturna središča ne delujejo v skladu s cerkvenim Učiteljstvom. Prav gotovo ni katoliški laik tisti, ki naj opravi premik na teh nevralgičnih področjih, je pa obenem jasno, da je ravno katoliški laik njihov zadnji prejemnik in da zmeda na ravni nauka onemogoča možnost enotnega nastopa katoličanov v politiki […]« (str. 91-2). Mislim, da to, kar trdi mons. Crepaldi v zvezi z italijansko situacijo, velja morda še toliko bolj za našo, slovensko. Skratka, brez močne civilno-družbene podpore iz strani Cerkve si bo slovenska katoliška politika težko bistveno opomogla.

Naj navedem poučno misel, ki jo je v tej zvezi podal Lech Wałesa, znameniti voditelj poljskega sindikata Solidarnošč in vodilni lik pri demokratizaciji te dežele. Ko se je spominjal poteka ključnih dogodkov nastajanja Solidarnošči, je rekel nekako takole: »Prvih deset let svojega sindikalnega delovanja sem porabil, da sem pridobil svojih prvih deset somišljenikov. Če ne bi bilo pogumnega papeževega obiska na Poljskem leta 1979, ko je bl. Janez Pavel II. javno podprl naše gibanje, bi naslednjih deset let rabil, da bi zbral še deset somišljenikov. Z omenjenim papeževim obiskom in podporo pa sem jih kar naenkrat dobil nekaj milijonov in nastala je Solidarnošč«.

Brez podpore Cerkve, skratka, ne bomo prišli nikamor. Z njo, pa bomo prišli zelo daleč.

Načine, kako naj se taka podpora izvrši, dobro poznamo iz preteklosti. Reče se jim katoliški shod (katere zametek je, upam, tudi pričujoči Zbor) in katoliška akcija (skozi katero naj se vrši organizirana prisotnost nauka Cerkve v družbi).

Na nas laikih pa je predvsem, da pri razvijanju teh zamisli sodelujemo z vsemi močmi. Še prej pa je naša naloga, da odločno zavrnemo pri sebi in pri sogovornikih omenjeno tezo o tihi Cerkvi, kakor tudi tezo o tem, da je katoliška stranka stvar preteklosti.

Slednjo tezo bomo najlepše zavrnili tako, da bomo na prihajajočih volitvah volili v skladu s katoliškim družbenim naukom, da bomo volili torej tisto edino stranko, ki je po programu in po dejanjih, de iure et de facto s tem naukom skladna. Pri tem ne pozabimo, kar je zapisano tudi v Kompendiju družbenega nauka Cerkve (§ 570), in sicer, da »dobro oblikovana krščanska vest nikomur ne dovoljuje, da bi z lastnim glasom podprl udejanjanje političnega programa ali posameznega zakona, ki spodkopava bistveno vsebino vere in morale s predstavljanjem alternativnih predlogov ali predlogov, ki so takšni vsebini nasprotni«.