Z razglasitvijo slovenske ustave se je Slovenija tudi v pravnem smislu odcepila od Jugoslavije. Na ta dan zato od leta 1997 praznujemo dan ustavnosti, ki ga je Ustavno sodišče že prejšnji teden zaznamovalo s slavnostno sejo, na kateri je zbrane prvič nagovoril novi predsednik Ustavnega sodišča Rok Čeferin, kot slavnostni govornik pa tudi predsednik belgijskega ustavnega sodišča Luc Lavrysen.

Že nekaj sprememb

Osnutek slovenske ustave je v gradu Podvin leta 1990 pripravila skupina strokovnjakov pod vodstvom pravnika dr. Petra Jambreka. Po prvotnem načrtu bi morala biti ustava sprejeta že ob razglasitvi slovenske samostojnosti 26. junija 1991, a ker se tedanji politični akterji še niso uskladili o vseh vprašanjih, je bila z več popravki sprejeta 23. decembra 1991. Od sprejetja do danes je ustava že doživela nekaj sprememb, nazadnje, ko so poslanci vanjo vnesli pravico do pitne vode.

Na podlagi določb ustave iz leta 1974

Kot je TUKAJ zapisal Tomaž Kladnik, se je Skupščina Republike Slovenije odločila za spoštovanje načela kontinuitete ustavnorevizijskega postopka. Novo ustavo je sprejela na podlagi določb ustave iz leta 1974 o postopku za spremembo ustave, ki so bile deloma spremenjene s 6 točkami amandmaja LXVIII k tej ustavi.

Uveljavljena z dnem razglasitve

Prehodne in končne določbe te ustave so uredile njeno uveljavitev, izvedbo in uporabo. Ustava kot celota je bila uveljavljena z dnem razglasitve. Na ta dan so vse določbe ustave začele veljati in so se tudi začele uporabljati, razen če v ustavnem zakonu za izvedbo te ustave ni bilo določeno drugače. Ustava je torej razlikovala med pravno veljavo ustavnih določb ter njihovo izvedbo in dejansko uporabo.

Ustavna pot do samostojne države

Kot je zapisal prof. dr. Peter Jambrek, je bila posebnost socialno-politične dinamike druge polovice leta 1990 in 1991 vzajemna pogojenost ustavnega, oblastnega in osamosvojitvenega procesa. Demosova predvolilna prednostna naloga je bila »ustavna pot do samostojne države«, torej ljudsko glasovanje (referendum) o novi ustavi, ki naj v končni osamosvojitveni določbi uredi izstop iz Jugoslavije.

Precej manj koreniti učinki od pričakovanih

Vzporedna je bila strategija suspenza celotnega jugoslovanskega zveznega pravnega reda na podlagi posebne deklaracije novoizvoljenega parlamenta (skupščine) o neodvisnosti. Kmalu po konstituiranju je novi slovenski parlament poleti 1990 sprejel Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije, ki je imela pomembne, vendar od pričakovanih precej manj korenite učinke pretežno politične narave.

Nenačrtovana past

Zato je tudi po njenem sprejemu ohranila prednost državna osamosvojitev na podlagi ustavnega referenduma. A je ta strategija vsebovala za tedanjo Demosovo oblast nenačrtovano, četudi ne povsem nepredvideno past. Z razglasitvijo nove ustave bi Demos izpolnil obe svoji glavni obljubi Slovencem, ustavno demokracijo in neodvisno državo.

V past ujeti obe strani

Celovita izpolnitev te dvojne obljube bi bržčas zahtevala tudi predčasne volitve v nove ustavne organe in s tem samoukinitev Demosove oblasti, kar se je tudi – čeprav leto in pol pozneje – v resnici zgodilo, po sprejemu ustave decembra 1991, tako da je bil mandat prve Demosove parlamentarne večine in s tem vlade prepolovljen. V to past sta bili od poletja 1990 dalje ujeti obe strani.

Demos bi lahko dosegel svoje ustavne cilje le tako, da bi se odpovedal trenutni oblasti, opozicija pa je lahko upala na vnovično zavzetje oblasti le, če bi privolila v ponujeno ustavo v paketu z državno osamosvojitvijo. Ta past je od razglasitve neodvisnosti države dalje opozicijo v resnici silila v sklenitev celovitega in hitrega ustavnega kompromisa, Demos pa v predčasne volitve.

Oba sta nekaj dobila in izgubila

Vložki v tedanjo politično trgovino so bili veliki in ko sta si Milan Kučan in dr. France Bučar na slavnostni seji ob razglasitvi nove ustave segla v roke, vsak tudi v imenu svojega političnega bloka, je bilo jasno, da sta oba nekaj dobila in izgubila. Kučan je za svoje tovariše pridobil možnost predčasne ponovne osvojitve trenutne oblasti, Bučar pa uresničitev Demosovega ustavnega in nacionalnega programa.

Izjemen državotvorni dosežek

Sprejem korenito nove ustavne ureditve v poldrugem koledarskem letu je bil izjemen državotvorni dosežek. Istočasno je bil leta 1990 hiter odhod iz Jugoslavije utemeljen in nujen. Plebiscitna zahteva je presekala ta vozel in omogočila troje. Prvič, da je bil izveden Demosov nacionalni program v približno najugodnejšem roku.

Dovolj časa za uveljavitev programa ustavne demokracije

Drugič, da je dobil predsednik tedanje skupščine dr. France Bučar dovolj časa za uveljavitev programa ustavne demokracije, kakršnega je vsebovala že pisateljsko-sociološka ustava. In tretjič, da je opoziciji lahko dovolj učinkovito ponujal korenček predčasnih volitev v zameno za liberalno ustavno zasnovo.