Zapri
Iskanje

Slovenske gorice

Andrej Praznik
Za vas piše:
Andrej Praznik
Objava: 17. 08. 2011 / 11:29
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 09.04.2021 / 13:15
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Slovenske gorice

Pred kratkim sem v omari odkril zemljevid Kolesarjenje med Pohorjem in Muro, ki ga je pred leti izdala Mariborska razvojna agencija. Med več kot tridesetimi predlogi za kolesarske izlete je mojo pozornost pritegnila pot s preprostim imenom Romarska. Čas med velikim in malim šmarnom je že od nekdaj namenjen romanjem in ker ob tej poti po Slovenskih goricah ne manjka cerkva ter drugih zanimivosti, je vožnja po njej res pravo romanje. Pot ni označena, zato si jo lahko po mili volji prilagajamo – kakor sem jo tudi jaz, ko me je zvečer na njej lovila noč.



S parkirišča ob železniški postaji na Ptuju sem se za ogrevanje odpeljal v stari del mesta, ki je najstarejše pri nas. Zaradi sejemskih stojnic in gneče, skozi katero sem se komaj prebijal peš, sem le na hitro ošvrknil grad, cerkev sv. Jurija, minoritski samostan in Dravski stolp ter se vrnil do postaje. Reka avtomobilov, ki se je valila mimo nje, je kmalu zavila proti Ormožu, zato vožnja proti Lenartu ni bila preveč stresna. Na levi sem zagledal podružnično cerkev sv. Leopolda Mandića. Hiše so se začele razmikati, pokazale so se njive in griči.

V naselju Janežovci sem zavil na stransko cesto, ki pelje ob potoku Rogoznica. V plitvi dolini so se prepletali travniki, njive in lepo urejene hiše, nad katerimi so valovila gozdnata pobočja. Table označenih kolesarskih poti so me vabile na desno in levo, vendar sem ostal zvest prvotnemu načrtu in glavni cesti. Ta je v zgornjem delu doline zavila v gozd in se vzpela v vas Selce. Tam me je presenetilo veliko nogometno igrišče, še bolj pa majhna bencinska črpalka, kakršne sem doslej videl zgolj v filmih.

Ko se je cesta prevesila navzdol, sem zavil do razglednega stolpa v Zavrhu. Visok je sedemnajst metrov in stoji na kraju, od koder je lepoto Slovenskih goric občudoval general Rudolf Maister. Z vrha, kamor pelje več kot sto zavitih stopnic, mi je pogled odjadral vse do Donačke gore, Boča in Pohorja.

Po vrnitvi do glavne ceste je bil na vrsti strm spust v dolino. Ker nisem divjal, sem za ostrima ovinkoma opazil bližnjico, ki me je pri­peljala naravnost do starodavne župnijske cerkve sv. Ruperta v Spodnji Voličini. Prišel sem pravi čas. Duhovnik se je ravno odpravljal k molitvi, zato sem lahko z njim odšel v svetišče in se v božji bližini okrepčal za nadaljnjo pot.



Čez nekaj kilometrov sem prispel v Lenart, središče osrednjih Slovenskih goric. Kraj, ki ima približno tri tisoč prebivalcev, je dobil ime po cerkvi sv. Lenarta, ki je bila prvič omenjena že konec 12. stoletja. Na cesti proti Gornji Radgoni je bilo tako živahno, da sem do odcepa proti Sveti Trojici vztrajal kar na pločniku. Nadaljnja vožnja do Trojiškega jezera je bila prijetnejša. Ob vznožju klanca sem zavil na vzhodno obalo jezera, s katere je štrlela nepregledna množica ribiških palic. Ko sem se na južnem koncu jezera ozrl, so se na gladini zrcalili trije zvoniki cerkve Svete Trojice. Kot sem pozneje prebral pri njenem vhodu, so jo postavili v prvi polovici 17. stoletja. Zaradi čudežev, ki so se dogajali, je število romarjev hitro naraščalo. Cerkev so prevzeli avguštinci in ob njej zgradili samostan, danes pa zanjo skrbijo frančiškani.

Iz središča Svete Trojice sem se po Slovenski ulici spustil v dolino ob potoku Drvanja in ob avtocesti nadaljeval kar strmo navkreber v Cerkvenjak. Pred župnijsko cerkvijo sv. Antona sem zavil proti vasi Čagona. Slemenska cesta pelje mimo kužnega znamenja, ki stoji na kraju, kjer so nekoč po ustnem izročilu pokopali več kot dvesto žrtev kuge. Ko se je valovita cesta obrnila navzdol, sem skočil še do župnijske cerkve sv. Andraža v Vitomarcih, nato pa nadaljeval do Trnovske vasi. Po polju so v oblaku prahu vozili kombajni, na cesti je ležal povožen zajec.

Za sosednjo vasjo Biš se skrivajo jezerca, na katerih gnezdi največja slovenska kolonija sivih čapelj, jaz pa sem kar s ceste opazoval štorklje,­ ki so ob koruzni njivi prežale na plen. Zaradi pozne ure sem v Trnov­ski vasi zapustil romarsko pot, ki se vzpne na Trnovski vrh in Destrnik, ter po glavni cesti nadaljeval do približno tri kilometre oddaljenega odcepa proti Levanjcem. Od tam me je stranska cesta po Pesniški dolini pripeljala v Pacinje, od koder sem se že v soju luči vrnil na Ptuj.



OSNOVNI PODATKI

Izhodišče: Ptuj.
Opis poti: Ptuj–Janežovci–Jiršovci–Selce–Zavrh–Spodnja Voličina–Lenart v Slovenskih goricah–Sveta Trojica v Slovenskih goricah–Brengova–Cerkvenjak–Čagona–Drbetinci–Vitomarci–Trnovska vas–Levanjci–Spodnji Velovlek–Pacinje–Podvinci–Ptuj. Pot pelje večinoma po stranskih asfaltnih cestah. Klanci niso posebej strmi, vendar je pot zaradi dolžine vseeno naporna.
Dolžina poti: 64 km.

Zemljevidi:
Podravje, 1 : 50.000,
Pomurje, 1 : 75.000,
Kolesarjenje med Pohorjem in Muro.


NEDELJSKA MAŠA
V župnijski cerkvi sv. Jurija na Ptuju je maša vsako nedeljo ob 7., 9. in 11. uri.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh