Zagovorniki življenja po uspešni zavrnitvi zakonske možnosti za samomor z zdravniško pomočjo zdaj razčlenjujejo slovensko referendumsko kampanjo, ki je uspela prepričati večino volivcev, da je življenje najvišja vrednota in da je zanj treba poskrbeti na drug način, ne pa z usmrtitvijo bolnih in trpečih. (Referendumski poraženci izid sicer izpodbijajo, a to je že druga zgodba.)

Česa so se iz naše referendumske zgodbe naučili Britanci, ki v zadnjih tednih prav tako tehtajo razloge za in proti uveljaviti podobnega zakona, poročajo na spletnem portalu thecritic.co.uk, kjer v zapisu z naslovom »Zakaj je Slovenija zavrnila samomor z zdravniško pomočjo« ugotavljajo, da so slovenski volivci med referendumsko kampanjo imeli priložnost spoznati mračno resničnost takšnega umiranja v praksi.

»V Westminstru vidimo enak vzorec«

»Ko država z le dvema milijonoma prebivalcev glasuje o vprašanju, s katerim se Združeno kraljestvo sooča že desetletja, nekateri kar prehitro skomignejo z rameni,« piše Robert Clarke, ki meni, da bi morala biti Velika Britanija bolj pozorna na to, kaj se je na zadnjo nedeljo cerkvenega leta zgodilo v Sloveniji: da so volivci v nasprotju s pričakovanji mnogih predreferendumskih anket in podpornikov zakona tega zavrnili.

Po navajanju nekaterih številk iz slovenske zgodbe pisec članka ugotavlja, da se je podpora zakonu zmanjšala, ko so postale jasnejše podrobnosti zakonskih določil. Kot piše, to Britancev ne bi smelo presenetiti, saj naj bi »v Westminstru videli enak vzorec«. Podpora tamkajšnjemu predlogu zakona za končanje življenja s pomočjo vztrajno upada, tako v zgornjem kot v spodnjem domu parlamenta.

Kako je slovenski predlog prešel od tega, da je imel večino, do tega, da ga je večina zavrnila? Morda ne gre za ideologijo, temveč za izkušnje ...

Kako je torej slovenski predlog prešel od tega, da je imel večino, do tega, da ga je večina zavrnila, se sprašuje Clarke? In sam išče odgovor na svoje vprašanje: morda ne gre za ideologijo, temveč za izkušnje. Kot pojasnjuje, slovenski zdravniki že leta opozarjajo na izzive v svojem zdravstvenem sistemu, posebej na področju paliativne oskrbe. Po mednarodnih ocenah je slovenska paliativna oskrba še vedno »v razvojnih fazah« in ko manjkajo resnične paliativne možnosti, se predlog o smrtonosnem receptu ne zdi več na široko oglaševana »avtonomija«, pač pa postane bolj podoben vdaji.

To skrb bi lahko neposredno prenesli iz Ljubljane v London, meni Clarke. V Združenem kraljestvu je kljub vodilnim hospicem v svetu dostop do visokokakovostne paliativne oskrbe še vedno nekakšna »loterija«. Standard razpoložljive oskrbe še vedno »določajo« poštne številke. V reviji britanskega zdravniškega združenja so nedavno tega opozorili, da je »paliativna oskrba v Združenem kraljestvu sicer lahko odlična, vendar sta njeno zagotavljanje in financiranje pogosto nedosledna in neustrezna«. Namesto da bi tamkajšnji parlament obravnaval te pomanjkljivosti, pa obravnava zakon, ki bi v Veliki Britaniji prvič uvedel samomor z zdravniško pomočjo, tako Clarke.

Pravne »varovalke« v praksi ne delujejo

Drugi nauk iz Slovenije je po njegovem mnenju prav tako pomemben: ko so se Slovenci soočali s stvarnostjo ponujenega, so mnogi spoznali, da obljubljene pravne »varovalke« v praksi ne delujejo. Slovenska zakonodaja je bila polna teh t. i. »varovalk«, piše Clarke: več zdravnikov, več psihiatričnih ocen, več nadzora komisij. Toda podrobnejši pogled hitro razkrije zaskrbljujoče značilnosti, ki odražajo izkušnje podobnih evropskih zakonodaj.

V Belgiji, na Nizozemskem, v Španiji in Kanadi so se merila za upravičenost do samomora s pomočjo sčasoma neustavljivo razširila: nekoč izjemni primeri so postali rutina.

Takole predstavlja slovensko različico: opredelitev »neznosnega trpljenja« je bila odprta, vključno z intenzivno duševno stisko, če to spremlja določena telesna bolezen ali stanje. Zakon je osrednji pristojni komisiji dovoljeval, da odobri smrt, tudi če so si zdravniška mnenja nasprotovala. Zahteval je mrliške liste, ki bi prikrili dejstvo, da je bilo življenje končano namerno, ampak bi kot vzrok smrti preprosto zabeležili osnovno bolezen - s tem je bila ustvarjena »pravna fikcija« za prikrivanje tega, kar se je dejansko zgodilo.

Poleg tega je zavrnjeni zakon prisilil zdravnike, da bi paciente napotili neposredno k nekomu, ki je bil pripravljen končati njihovo življenje, obenem pa je te iste vestne zdravnike izključil iz sodelovanja v nadzorni komisiji. »Sodniška klop« je bila, z drugimi besedami, rezervirana le za tiste, ki so bili z zakonom že zadovoljni.

Ne spolzek, temveč navpičen klanec

Po Clarkovem mnenju to niso nepomembne podrobnosti. Odražajo namreč iste vzorce, kot jih je moč videti v Belgiji, na Nizozemskem, v Španiji in Kanadi – državah, kjer so se merila za upravičenost do samomora s pomočjo sčasoma neustavljivo razširila in kjer so nekoč izjemni primeri postali rutina. Belgija zdaj beleži več kot devet smrtnih žrtev zaradi evtanazije na dan; pet odstotkov vseh smrti v Kanadi je zaradi »zdravniške pomoči pri umiranju«, čeprav je ta uzakonjena manj kot desetletje.

Zagovorniki v Združenem kraljestvu vztrajajo, da ima njihov zakon vse potrebne »varovalke«, toda tako kot pri Slovencih se tudi pri Britancih pojavlja vedno več dvomov. Povsem upravičeno, tako Clarke: parlament ne more sprejemati zakonov v naivnem prepričanju, da kulturni pritiski, institucionalne spodbude ali spreminjajoče se razlage Združenega kraljestva ne bodo vodile po isti poti, po kateri stopajo vse druge države, ki so naredile prvi korak. V teh državah se klanec ni izkazal le za spolzkega, je slikovit Clarke, temveč malodane navpičnega.

Sočuten odziv na trpljenje ni izničenje trpečega, temveč nudenje pomoči v njegovem trpljenju.

In prav zato se mu zdi izid slovenskega referenduma tako pomemben: »Imamo narod, ki mu je bil predstavljen podroben zakon z možnostjo razprave, imamo zakonodajalca, ki je vztrajal, da je vgradil 'varovalke', in imamo volivce – mnogi od njih so pred tem že izrazili podporo neki obliki samomora s pomočjo –, ki so si celotno stvar podrobneje ogledali in ugotovili, da je nekaj narobe.

Zavrnili so lažno izbiro med trpljenjem in smrtjo, ki jo spodbuja država. S tem so druge evropske države spomnili na resnico, ki je v nevarnosti, da nanjo pozabimo: da sočuten odziv na trpljenje ni izničenje trpečega, temveč nudenje pomoči v njegovem trpljenju.

Če je Westminster pripravljen poslušati, svoj zapis sklene Clarke, so slovenski volivci poslali sporočilo, »ki mu velja prisluhniti«.