Somaševanje je tokrat vodil mariborski nadškof Alojzij Cvikl, ki je v nagovoru izpostavil pomen molitve, po navedbah Radia Ognjišče pa so škofje molili tudi na grobu papeža Frančiška.

Nadškof Cvikl se je v pridigi navezal na evangeljski odlomek o Jezusovem napornem delovnem dnevu v Kafarnaumu, po katerem se je zvečer umaknil na samoten kraj na pogovor z Očetom. S tem nam, tako nadškof Cvikl, kaže razsežnost, na katero ljudje pogosto pozabljamo – na stik z Očetom, ki ga vzpostavljamo v molitvi. Znamo si vzeti čas za počitek telesa, ne pa tudi za počitek srca in duše. Morda se naša osebna in družbena kriza kaže prav v tem, da ne znamo več prav praznovati in si vzeti časa za molitev.

Morda se naša osebna in družbena kriza kaže prav v tem, da ne znamo ne praznovati ne si vzeti časa za molitev.

Nadškof je poudaril, da molitev utrjuje naš odnos z Bogom, obenem pa prispeva tudi k pravemu odnosu z ljudmi. Mnogi namreč danes trpijo, ker živijo življenje, ki ni odrešeno in se pogosto spremeni v životarjenje. Bog nas želi ozdraviti in nas pripeljati k vrelcu življenja, kjer bomo začutili, da nas nekdo ljubi in se za nas zavzema. Po nadškofovih besedah brez redne in zaupljive molitve, brez odprtosti za Božji namig in brez pripravljenosti, da ta namig sprejmemo, ne moremo govoriti o razločevanju. Na tej poti potrebujemo spremljevalce, ki nam korak za korakom pomagajo, da postajamo ljudje razločevanja, toda takšnih spremljevalcev danes v Cerkvi žal pogosto primanjkuje.

Nadškov Cvikl moli na grobu papeža Frančiška. FOTO: Primož Lorbek

Nagovor nadškofa Alojzija Cvikla

Dragi sobratje v škofovski službi, duhovniki, dragi bratje!

Na začetku svojega evangelija nam evangelist Marko predstavi Jezusov dan v Kafarnaumu.
Ta dan je precej drugačen od našega, ki ga dostikrat zaznamujejo monotonost, ponavljanje enih in istih stvari, naveličanost in celo vprašanje smiselnosti.

Jezusov dan v Kafarnaumu pa je poln. Potem ko zapusti shodnico, kjer je učil in iz človeka izgnal nečistega duha, se odpravi v Simonovo in Andrejevo hišo. Tam ga čaka Simonova tašča, ki leži vročična. Jezus jo takoj ozdravi. Ne izgovori nobene besede ali molitve, samo prime jo za roko in jo vzdigne. Poudarek je na zmagoviti moči Jezusa.

Odgovor žene je, da »jim je stregla«. To ni samo znamenje hvaležnosti za prejeti dar, ampak diakonía – služba Bogu in ljudem – kot ena temeljnih drž Kristusovega učenca.

To, kar je Jezus storil tej ženi, stori tudi mnogim drugim. Jezus je prišel, da nas osvobaja ujetosti v najrazličnejše slabosti, naj bodo telesne ali duhovne. Evangelist Marko že na prvi strani svojega evangelija pokaže Jezusovo temeljno držo: sočutje s preizkušanimi – s slabotnimi, bolnimi, revnimi, z ljudmi, ki so utrujeni in izgubljeni.

Še isti dan, ko se je zvečerilo in je sonce zašlo, se je vse mesto zbralo pred vrati. In ta vrata je Kristus, ljudje pa so tisti, ki trkajo. Evangelist poudari, da je Jezus ozdravil veliko bolnikov z različnimi boleznimi.

Potem ko so vsi odšli – ozdravljeni in osvobojeni – se Jezus odpravi na samoten kraj k molitvi. To je bil vrhunec dneva: biti z Očetom. To ni bil beg od poslanstva ali iskanje miru, ki si ga je po tako napornem dnevu sicer zaslužil. Intimnost z Očetom ga je spremljala na vsakem koraku, a potreboval je tudi posebne trenutke, da je globlje doživljal, kako sta z Očetom eno.

Jezusov »delovni dan« se je tako zaključil na samotnem kraju v intimnem pogovoru z Očetom. Iz tega kraja se je znova vračal k ljudem.

Učenci tega žal še ne razumejo. Iščejo ga in, ko ga najdejo, mu rečejo: »Vsi te iščejo!« On pa se odpravi v bližnje vasi, s čimer pokaže, da ni prišel samo za en kraj, eno skupino, eno mesto ali deželo. Želi stopiti v vsako hišo, v vsak kraj, kajti zato je prišel: da povsod oznani evangelij.

Jezus nam danes kaže na razsežnost, na katero ljudje pogosto pozabljamo – na stik z Očetom, ki ga vzpostavljamo v molitvi. Znamo si vzeti čas za počitek telesa, ne pa tudi za počitek srca in duše. Morda se naša osebna in družbena kriza kaže prav v tem, da ne znamo ne praznovati ne si vzeti časa za molitev.

Molitev ne utrjuje le našega odnosa z Bogom, ampak prispeva tudi k pravemu odnosu z ljudmi. Mnogi danes trpijo, ker živijo življenje, ki ni odrešeno in se pogosto spremeni v životarjenje. Bog nas želi ozdraviti in nas pripeljati k vrelcu življenja, kjer začutimo, da nas nekdo ljubi in se za nas zavzema.

Potrebno je le priti pred Jezusa in pustiti, da nas prime za roko in dvigne. Potem tudi mi lahko »vstanemo in strežemo« – z drugimi besedami, na ljubezen odgovorimo z ljubeznijo.

Berilo pa nas uči, kako razločevati, prepoznati in najti Božjo voljo po Samuelovi izkušnji. Mladi Samuel je bil na začetku poti – neizkušen, mlad – in potreboval je nekoga, ki ga je uvedel v ta proces. Izkušeni Heli mu je dal dobra navodila, ki veljajo tudi za nas:
• naučil ga je moliti – biti odprt,
• naučil ga je poslušati – prepoznati Božji glas,
• naučil ga je sprejeti Božje povabilo.

Brez redne in zaupljive molitve, brez odprtosti za Božji namig in brez pripravljenosti, da ta namig sprejmemo, ne moremo govoriti o razločevanju. Na tej poti potrebujemo spremljevalce, ki nam korak za korakom pomagajo, da postajamo ljudje razločevanja.

Prav takih spremljevalcev danes v Cerkvi pogosto primanjkuje. Ne moremo spremljati drugih, če sami nismo izkusili, kaj pomeni razločevanje. Šele iz te izkušnje lahko resnično spremljamo druge.

Jezus se je na koncu dneva odpravil molit. O vsem, kar je delal, se je želel pogovoriti z Očetom. Z molitvijo se je poglabljal v svoje poslanstvo. Molil pa je tudi za vse ljudi, ki so se zbirali okrog njega, in za tiste, ki jih je ozdravljal, da bi njegovo mesijanstvo prav razumeli.

Naj molitev spremlja tudi poslanstvo vsakega izmed nas.

Preberite tudi: Slovenski škofje maševali na grobu apostola Petra