Ob somaševanju številnih duhovnikov iz vseh slovenskih škofij, škofa Petra Štumpfa, Maksimilijana Matjaža, upokojenega škofa Stanislava Lipovška, bjelovarskega škofa Vjekoslava Huzjaka, upokojenega in prvega novomeškega škofa Andreja Glavana, nadškofa metropolita Stanislava Zoreta in apostolskega nuncija Luigija Bianca jo je daroval škof dr. Andrej Saje. Reškega nadškofa Mate Uzinića je zastopal generalni vikar Mario Tomljanović, Srbsko pravoslavno Cerkev paroh Daniel Nikolić, Evangeličansko cerkev Daniel Brkič in Katja Brkič Golob.

Množica ljudi napolnila stolnico sv. Nikolaja v Novem mestu. FOTO: Jože Potrpin 

Med praznično zbranimi so bili tudi namestnik župana Macedonija podžupan Urban Kramar, novo izvoljeni državnozborski poslanec Srečko Ocvirk ter drugi visoki gostje iz družbenega, gospodarskega, političnega, kulturnega in univerzitetno-izobraževalnega življenja. Slavnostni pridigar je bil nadškof Zore. Ob koncu slavja sta zahvali izrekla nuncij msgr. Bianco in škof Saje. Z močno vero in pesmijo je slovesnost spremljal mladinski pevski zbor iz župnije Metlike, z raznolikostjo in barvitostjo lepšale narodne noše. Štiričlanska družina je kot predstavnica vseh družin v škofiji k oltarju prinesla pomenljive darove, svečo, sadiko, košaro in letopis škofije Novo mesto. 

Prinesli so darove k oltarju kot znamenje hvaležnosti in spoštovanja. FOTO: Jože Potrpin 

Nadškof Zore je v imenu ljubljanske nadškofije najprej iskreno čestital za dvajsetletnico ustanovitve novomeške škofije. »Gospod jo je blagoslovil in ob tem praznovanju se že lahko veselite sadov. Naj bodo spodbuda za nadaljnje delo v Gospodovem vinogradu, ki raste po dolenjski pokrajini… Če bi pogledali v potekanje časa, bi ugotovili, da april za Novo mesto ni bil kronos, čas, ki odteka z dnevi, meseci in leti, ampak je bil kairos: pravi, kritični, najprimernejši trenutek za dejanje. Mesec april je bil za Novo mesto milostni čas, v katerem se je Bog s svojim ljubečim pogledom oziral na to mesto in njegove prebivalce in jim pomagal rasti v modrosti, starosti in milosti.«

Nagovor ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta. FOTO: Jože Potrpin 

Nato se je nadškof ozrl v zgodovino mesta, ustanovitev v daljnem 14. stoletju, pa v 15. stoletje, ko je nastal novomeški kapitelj. Tako je bilo več kot dobrega pol tisočletja. Do 7. aprila 2006, ko je papež Benedikt XVI. s posebno bulo ustanovil – iz ljubljanske nadškofije izločeno – novomeško škofijo. Vse pa se je začelo že davno prej. Ko so angeli Mariji Magdaleni ob grobu povedali: »Vstal je, ni ga tukaj.« Ta vztrajnost je namreč omogočila, da so se v Novem mestu zgodili milostni trenutki za mesto, kolegiatni kapitelj in škofijo.

»Z vztrajno prepričljivostjo nam to govori, da imamo mi, ki smo dediči tega zgodovinskega dogajanja, prihodnost samo, če bomo ohranjali zvestobo izročilu na način, ki nam ga bo narekovala prihodnost. Tudi Novo mesto ima prihodnost le, če bo stanovitno v nauku apostolov in občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.«

Kaj pravzaprav to pomeni? Po nadškofovih besedah »živimo v času, ko nas prepričujejo, da moremo po svoji svobodni, prej bi rekel po svoji svojevoljni izbiri urejati svet. Ko nas prepričujejo, čeprav tega ne povedo izrecno, da je vsak človek stvarnik in da vsak človek ustvarja samega sebe in svoje življenje, kakor pravi papeški pridigar Erik Varden. Mi pa vztrajamo v nauku apostolov, da je Bog ustvaril svet, da je nanj postavil moškega in žensko in jima zaupal, naj skrbita za ta svet. Ni preprosto, je pa nujno potrebno. Ustvarjeni oskrbniki smo, ne stvarniki.«

Potem moramo vztrajati v občestvu. Tega občestva ni brez lomljenja kruha; tistega lomljenje kruha, ki je v dvorani zadnje večerje pomenilo ustanovitev evharistije in z njo povezanega duhovništva.

Zbrani škofje, duhovniki in ministranti iz slovenskih škofij. FOTO: Jože Potrpin 

In končno gre za vztrajanje v molitvah. Morda za vse nas najtežja naloga, ker smo navajeni hitrih, trenutnih rešitev.

»Vztrajnost v nauku apostolov, v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvi je zagotovilo, dragi bratje in sestre, da bo Novo mesto še praznovalo obletnice, da se bo še spominjalo svojih prednikov in se jim zahvaljevalo, kakor se jim zahvaljujemo danes, in da bo pogumno zrlo v svojo prihodnost, kakor polni zaupanja v Božjo navzočnost in pomoč gledamo danes.«

Škof Saje je v svoji iskreni zahvali vsem zaslužnim, soustvarjalcem in sodelujočim, med njimi še posebej prvemu škofu Glavanu in proštu Jožetu Lapu, med drugim poudaril še naslednje: »Živimo v času, ki se hitro spreminja. Svet zaznamujejo napetosti, nevarnosti vojn in razdeljenost. Prav zato nas evangelij danes še močneje kliče, da smo sol zemlje in luč sveta.

Papež Leon XIV. nas v svojem velikonočnem nagovoru vabi, naj dovolimo, da nas Kristus preseneti in preobrazi naša srca, ter nas hkrati odločno spodbuja k izbiri miru namesto nasilja. Velika noč nam razodeva, da je Kristusovo vstajenje zmaga življenja nad smrtjo, luči nad temo in ljubezni nad sovraštvom. To je temelj našega upanja in naše vere.

Poklicani smo, da smo graditelji mostov: med ljudmi, med narodi, med generacijami. Poklicani smo, da ne ostanemo ravnodušni, ampak da s svojim življenjem pričujemo za evangelij. Sedanjost, ki nam je dana, je naš čas – čas odgovornosti, čas vere in čas upanja. Ko gledamo naprej, pa se zavedamo tudi izzivov. Vprašati se moramo: kaj lahko vsak izmed nas stori?«

Luigi Bianco, nuncij v Republiki Sloveniji. FOTO: Jože Potrpin 

Poudarki nagovora nuncija msgr. Bianca pa so bili: spomin na pomemben papeški ukrep, povabilo k hvaležnosti in razmislek o poslanstvu Cerkve, vključno s pozivom, da se pridružimo k molitvi za mir, ki bo na povabilo papeža Leona XIV potekala prav danes v baziliki v baziliki sv. Petra v Vatikanu. Kot je dejal, »obnovimo svojo hvaležnost Bogu, da smo člani Cerkve, telesa vstalega Kristusa in Božjega ljudstva, ki hodi skozi zgodovino med radostmi in upanji, pa tudi med žalostjo in stiskami ljudi. Prav tako ponovno potrdimo svojo zavezo, da bomo s pomočjo Božje milosti pristne in verodostojne priče Evangelija, ki se uresničuje v ljubezni do bližnjega. Kristjani smo poklicani, da smo učenci, misijonarji, apostoli evangelija, priče Božjega kraljestva.«